A. Ihan, PlanetSiol: Bejbibumbarji

Izgubljena generacija je tista, ki v družbi ne najde produktivnega prostora in deleža, ki ga normalno mora zasesti in opraviti posamična generacija.

Pri tem največkrat ne gre za “krivdo” generacije, ampak za nasilne okoliščine, ki žrtvovani generaciji odvzamejo prostor delovanja. Preprost primer je generacija kraljev, katerih starši predolgo živijo, zato princi svojih voditeljskih potencialov ne morejo razviti – a tu ni posebne škode razen spolnih in drogeraških škandalov zaradi prepolnih riti, ki ne najdejo smisla. Bolj tragično je, če okoliščine, na primer vojne, oropajo množice mladih v celi državi za kritična leta, ko bi normalno morali pridobiti produktivne veščine in poiskati mesto v družbi. Po vojni pa nič uporabnega ne znajo in so odveč, razen če zanetijo novo vojno, kar ni redkost.

Pri nas so bile tipične izgubljene generacije tiste, ki so rasle in dozorevale po 2. svetovni vojni. Zmagovalci so jih 20, 30 let samovšečno in brez občutka za potrebe mladih ljudi učili povsem napačnega modela uspeha, ki se je vrtel okoli vodenja divizij, razbijanja bunkerjev, premagovanja Nemcev in netenja revolucij.

Mladi s svojimi nagoni pa absorbirajo točno tisto, kar v določenem trenutku šteje, pa čeprav gre objektivno za disfunkcionalnost – kako razbijati bunkerje in zmagati v vojni, če pa ni vojne? Tako so nastale disfunkcionalne generacije, ki so v senci samopašnih vojnih herojev v realnem življenju uresničile veliko manj, kot bi bilo primerno. In hkrati je to razvojna tragedija za družbo, ki se ji ustavi čas, ker jo žrtvovana generacija ne pelje naprej.

Prva generacija, ki je na Slovenskem imela zaradi povsem bioloških (gerontoloških) razlogov možnost izviti se iz preživele vojne logike, je bila hipijevska generacija bejbibumarjev. Zaradi svetovne vojne je bila ta generacija tudi globalni pojav. V katerem so globalne inovacije – od globalne glasbe prek globalnih filmov, televizije, športa, računalnikov in nazadnje interneta preplavile stare, orožarsko-blokovske zgodbe, ki so jih simbolizirali Hruščev, Brežnjev, Nixon, Kennedy, Reagan in stari Bush. Z Mikrosoftom, Applom, globalno glasbo in Coppola-Spielberg filmsko produkcijo je bejbibumarska generacija odplaknila stare orožarske zgodbe v območje starčevskih domov in nemočne zgodovine. Sploh potem, ko je zavladal internet in so zgodbe bejbibumarske generacije postale edina referenca sodobnega sveta. Kar je tudi prav, vsaka generacija mora z lastno zgodbo potisniti svoje očete in njihove koncepte v pozabo. Da lahko očetje mirno odidejo v penzijo. Tako mora delovati svet.

Pri nas smo bili vedno posebni, ampak ne tako zelo posebni. Tudi naša vojna generacija je obnavljala svoje veteranske zgodbe in naši bejbibumarji so te zastarele zgodbe v šestdesetih letih povsem normalno skušali preslišati s čim glasnejšim navijanjem rokovske glasbe. Skupinsko so bruhali ob Avsenikih in Slakih in do konca privijali Zeppeline in Stonese. Tako kot povsod po svetu se je tudi naša bejbibumarska generacija obdala v izoliran inkubacijski balon, v katerem so ameriški bejbibumarji zasnovali svoje silicijeve sanje in Forest Gumpe. Zgodbe, ki so po tem, ko so izbruhnile izpod inkubacijskega generacijskega balona, resetirale svet v novo zgodbo.

Pa pri nas? Kaj je ostalo od inkubacijskega balona naših bejbimumarjev? Kam so pripeljale Perspektive in Tribune, novorevijaške analize in problemaške psihoanalize? S kakšno zgodbo so naši bejbibumarji prevzeli žezlo moči od svojih vojnih očetov?

Naj ne utrujam in kar povem rezultat. Ničla. Nula. Niente. Zero. Naši bejbibumbarji niso sproducirali nikakršne generacijske zgodbe, ki bi odplaknila vojne očete očete v starčevske domove. Naši bejbibumbarji so kot nedozoreli sinovi pohlevno in groteskno s svojimi vojnimi očeti ostali na podstrešju iste hiše in se z njimi pohlevno sporazumeli za skupno konzumacijo družinskih kosil in skupne zamrzovalne skrinje in skupnega zamrznjenega časa nekje okoli Nixona in Kennedyja. Očetje pa so jim v zameno za sinovsko lojalnost dobrovoljno dovolili, da se posamični od njih po lastni izbiri počutijo bolj Nixoni ali bolj Kennedyji. Čeprav objektivna zgodovina ve, da sta bila oba enaka orožarska in vojna norca. In oba enako absurdna zunaj svojega časa. Zato jih je ameriška bejbibumarska generacija utopila z lastno generacijsko zgodbo in paradigmami, ob katerih bi Nixon in Kennedy sama skočila v prepad, če bi bila slučajno še živa. Pri nas pa se, kako značilno, vse velike zgodbe še v letu 2013 vrtijo okoli takega ali drugačnega orožja. Si predstavljate, da bi Nixon, če bi bil živ, govoril na ameriških državnih proslavah? In poglejte, kdo govori pri nas?

Naši bejbibumbarski generaciji lastna zgodba ni uspela. Sploh je niso naredili, ker se jim ni ljubilo. Razvajeni priviligiranci s Šubičke se pač niso mogli odtrgati od svojih psihotičnih vojnih očkov. Sicer so se zadevali kot pravi hipiji in bruhali po Avsenikih in Slakih, po drugi strani pa so potem zaploskali tisočkrat bolj bedasti in bolani paradigmi kulturnega boja; od Žižka in Jančarja do zadnjega privatizacijsega lopova. Vsem je skupno to, da niso naredili zgodbe, v kateri bi bili generacijski zavezniki, kot hipijski Berger in kmetavzarski Bukowski iz Formanovega filma Hair. Ob katerem so se vsi naši zadetki sicer počutili kot junaški Berger, ampak potem so zavoljo očetovskih subvencij ponižno odšli v cerkev ali na partijski sestanek, kakor so oča djali. In ne glede na vse Stonese in Bergerje in Jobse poslušno in grotekno reproducirali zgodbe svojih vojnih očetov.

Ki povrh vsega zvečine sploh niso pripovedovali resničnih vojnih zgodb, ampak zgolj svoje boleče simptome možganskih vojnih poškodb. Veteranski sindromi. Korejski, vietnamski, kočevski, teharski, turjaški. Postravmatska stresna okvara možganov, zaradi katere tragične žrtve vsako minuto do konca življenja bojujejo v glavah svoje davne, v realnosti neobstoječe bitke. Zato vojni starci ne zmorejo človeško dostojno oditi s tega sveta, ampak jim v možganih do konca bliskajo vojne poškodbe. Zaradi njih bi še na smrtni postelji streljali vsenaokoli in postavili na kocko sebe, otroke, državo in cel svet, samo da bi na nekem namišljenem papirju postali lastniki vseh cest ali železnic ali kakšne tovarne.

Pri čemer te njihove bitke seveda nimajo zveze z realnostjo, ki se dogaja. Njihova motnja ni stvar sprevržene morale niti nevrotične zaslepljenosti z neko svojo, čustveno bolečino. Postravmatska stresna motnja (PTSD) spada med poškodbe možganovine, podobno kot psihoze. Kar pomeni, da psihični fenomeni takih poškodb niso kakršenkoli odraz realnosti, ampak zgolj simptomi možganske poškodbe. Bliskanje ne odraža tistega, kar vidijo oči, ampak električne motnje poškodovanih nevronov možganske skorje. Smrtni strah ne odraža nevarnosti ampak poškodovane nevrone možganskih centrov, kjer se normalno zbirajo in integrirajo impulzi strahu.

Mehanizem PTSD je znan: eksplozija bombe v vojni ali ležanje med zoglenelimi trupli ali sodelovanje pri človeškem klanju povzroči tako močno aktivacijo stresnih hormonov, da se dobesedno požgejo številna možganska področja. Nadomestijo jih brazgotine in kalcij – z leti je to čisto navaden pesek. Ki bo nekoč zaškrtal pod skalpelom obducenta in mu dal vedeti, da so bile odločitve teh ubogih možganov v zadnjega pol stoletja posledica bolečega, brezvsebinskega možganskega peska in kakšne zarjavele krogle.

Zato se mi večina starcev, ki z vojnim peskom v možganih razlagajo današnji čas in današnje ofenzive, smili. Niso krivi oni, pesek v njihovih možganih jim bo do konca preprečeval, da bi videli karkoli od realnosti, ki se dogaja. Ampak resničen problem so njihovi brezbrižni in brezjajčni hipijski sinovi, ki svojim očetom niso pomagali, kot se spodobi pomagati nemočnim, trpečim očetom. Ljudem z veteranskim sindromom pač ne pomagaš s tem, da jim asistiraš pri psihotični iluziji v njihovi glavi. Da jim vsakodnevno potrjuješ, da njihove psihotične bitke v resnici še vedno potekajo. Na ta način ubogim revežem le povečuješ stres in jim še dodatno uničuješ možgane. Hej, lastnim očetom! Kakšni sinovi so to? Kakšen sadizem je v njih?

Njihovi vojni očetje so bili predvsem potrebni razmumevanja in pomoči, ne pa poslušnosti in vživetosti v psihotične blodnje bitk in spopadov, ki jih že zdavnaj ni več. S tem je bejbibumbarska generacija izgubila edinstveno priložnost, da bi jih njihovi očetje kadarkoli spoštovali. Spoštovanje svojih očetov bi dobili, če bi zavrgli njihove nesmiselne veteranske igre, za katere niso krivi vojni očetje, ampak pesek v njihovih možganih. Njihovo spoštovanje bi pridobili, če bi jim namesto nesmiselne asistence pri vojnih blodnjah pokazali svojo avtentično generacijsko zgodbo. Edino tako bi njihovi očetje v miru zaspali. Ker pa tega bejbibumbarji niso bili zmožni storiti, bodo ubogi vojni očetje do konca prisiljeni ostati smrtno prestrašeni, psihotični vojni starci, ki bodo še dan pred smrtjo premišljevali, kako bi si prilastili še nekaj delnic v podjetju in moči v političnem prostoru.

Več: PlanetSiol