Pretekli teden je hrvaški tisk objavil poročilo o poslovanju svojih trgovcev za leto 2013.
Številke kažejo, da je med kupci recesija minila, trgovci pa v glavnem tudi beležijo dobičke – razen Mercatorja, ki je ostal (podobno kot že prejšnje leto) krepak, pravzaprav daleč največji hrvaški trgovski izgubaš. In da ne bo kdo pomislil, da se Hrvatje ob tem z Mercatorjem kaj posebej ukvarjajo – za razliko od nas jim je njegova bilanca samo dolgočasna številka brez čustvenega naboja in pomena. Tamkajšnjim analitikom pa se zdi veliko bolj pomenljivo, da trg prevzemajo trgovci z nizkimi stroški, maržami in cenami. Prihodnost imajo tisti, ki na čelu z Lidlom razumejo, da je ljudi minil tranzicijski hohštapleraj in kupujejo le še pri trgovcih, ki spodobno kakovost prodajajo čim ceneje. Ko racionalen potrošnik stopi v trgovino, želi s tistih polic čim prej nabaviti svoje sadje in jogurte in zelenjavo in meso, vse skupaj pa čim manj plačati.
V porecesijskem času postane špecerija samo še špecerija, trgovina pa ne več katedrala, v kateri bi človek vohal kadilo, občudoval visoke strope in kupole nacionalnega ponosa ter zbiral nabožne podobice za odpuščanje grehov. Vsa ta religija naivnega potrošniškega idealizma je lahko celo v naših, k naivnosti nagnjenih krajih trajala le dobro desetletje. Morda bi še kakšno leto dalj, če ne bi prav svečeniki te religije zaradi svojih “lakočemo” kreditnih poslov požrli sami sebe s svojo religijo vred. Namesto lokalnih, poceni špecerij so objestno postavljali katedrale. Tisto kratko desetletje smo zato Slovenci, zafiksani od kreditov, lahko vihali nosove nad francoskimi, nemškimi in angleškimi veleblagovnicami, celo Wall-Mart se nam je zdel le malo boljše skladišče. Mercator je bil očiten dokaz, da se lahko skregamo s pametjo vsega sveta – in bomo na koncu zmagali Slovenci.
Trgovec kot nacionalni mit
Ampak ni težava to, da v neki deželi nastane trgovsko podjetje s preveč enostranskim konceptom, ki ne računa, da se svet lahko v prihodnosti temeljito spremeni. Podjetja pač zrastejo, izkoristijo svoj potencial in odmrejo, njihovi lastniki pa svojim odločitvam primerno na koncu obračunajo dobiček ali izgubo, to je normalno. Manj normalno je, da smo vsi državljani prisilno postali slamnati lastniki nekega trgovskega podjetja, ki so ga politiki rokohitrsko naredili za nacionalni mit.
A dejstvo je, da mit Mercatorja kot potrošniške katedrale v porecesijskem času ne deluje. Če bi bili šefi Mercatorja pametnejši, bi verjetno že vsaj pred petimi leti prepoznali spremenjeno realnost svojih kupcev in se prilagodili njim, živim ljudem, namesto da so še naprej skušali služiti neobstoječim nacionalnim vernikom po Zoranovem evangeliju. Danes je verjetno Janković še edini, ki kljub krutim dejstvom o prezadolženosti in izgubah verjame, da je Mercator dobro podjetje. Državljani, ki plačujemo nacionalne gospodarske avanture, pa slutimo, da je bil Mercator napaka že od samega začetka, ko je nastal kot fantazma enega človeka, ki se je identificiral s fantazmo enega samega zgodovinskega trenutka, ki naj bi po prepričanju avtorja fantazme trajal večno. Ampak tista Mercatorjeva večnost je trajala komaj dobro desetletje, zapitki in stroški njegovih katedral bodo veliko trajnejši. Kako je torej lahko nekdo, pa čeprav v najboljši veri, megalomansko v imenu celotne države uveljavljal svojo fantazmo, tveganja v primeru neuspeha pa preložil na državo in državljane. Mercatorjeva zgodba je na koncu zgodba o pravni državi, demokraciji in (ne)odgovornosti.
Več lahko preberete na Planet Siol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
