A. Čopi za Družino: »Očenaš hlapca Jerneja je ogledalo času«

6

Ambrož Čopi o zborovstvu, skladanju, pedagogiki pa tudi zavrnitvi skladbe Očenaš hlapca Jerneja na proslavi v državnem zboru.

Ambrož Čopi je lani tak čas v starodavni bovški cerkvi Marije Device v Polju praznoval dvajsetletnico glasbenega ustvarjanja. Že med, predvsem pa po študiju na Akademiji za glasbo je vodil številne primorske zbore in jih »dvignil na zavidljivo umetniško raven«, kot piše v vsaki njegovi strokovni in medijski predstavitvi. Poleg dirigentskega in pedagoškega dela na Umetniški gimnaziji v Kopru (od leta 1999) je poznan tudi kot skladatelj – napisal je izjemen opus posvetnih in sakralnih del, s katerimi naši zbori posegajo po najvišjih priznanjih na mednarodnih tekmovanjih. Prav v dneh po prazniku samostojnosti, ko je predsednik državnega zbora povabljenemu zboru ljubljanskega Konservatorija za glasbo, ki ga Čopi vodi zadnja tri leta, na proslavi prepovedal izvajanje skladbe Očenaš hlapca Jerneja, je zbor Ave z dirigentko Jerico Gregorc Bukovec v koprski stolnici izvedel samostojni koncert Čopijevih sakralnih del (malo okrnjenega in z dodatki ljudskih skladb ga bodo ponovili v ljubljanski stolnici 6. julija). Sodeč po odzivih na družabnih omrežjih je nemalo poslušalcev v koprsko stolnico prišlo ne le zaradi odličnega zbora in programa, temveč tudi v podporo skladatelju Čopiju, ki ni klonil pred zahtevo predsednika državnega zbora, da Cankarjevo uglasbeno besedilo Očenaš hlapca Jerneja zamenja z drugo skladbo.

Gospod Čopi, zakaj tak izbor za počastitev državnega praznika v državnem zboru?
(kratka tišina) Poznate Cankarjevo besedilo?

Poznam.
Torej zakaj me to sprašujete?! Besedilo je aktualno za današnji čas, kot je bilo v času, ko je nastalo. Seveda danes ne govorimo o hlapcu, govorimo pa o malem človeku, njegovi krivici, njegovi resnici. Očenaš hlapca Jerneja je, kot v spremni besedi piše Jože Pogačnik, zgled zvestobe človeškemu bistvu, zgled pokončne drže, hoje skozi življenje. To spada med neminljive vrednote človeškega rodu. Hlapec Jernej išče, prosi, česar še danes mali človek nima: pravico do dela. »Oče naš, kateri si v nebesih … neskončno si usmiljen, daj beraču vbogajme; neskončno si pravičen, daj delavcu plačilo! Oblagodari hlapca, ki je pravice lačen in žejen, nasiti ga in napoji!« Aktualno besedilo, nekakšno ogledalo današnjega časa, v katero se nekateri očitno ne upajo pogledati.

Da skladba ni primerna za slovesni praznik osamosvojitve, vam je menda očital predsednik državnega zbora …
Skladba je dejansko zelo zahtevna, tako po tehnični kot interpretativni plati. Z zborom Konservatorija za glasbo smo jo začeli študirati lansko leto, z njo smo se predstavili že v Gdansku, v Pragi, aprila na mednarodnem tekmovanju v Mariboru. Lahko rečem, da je ta skladba merilo dobrega zbora. Besedilo pa je le izsek iz Cankarjeve novele Hlapec Jernej in njegova pravica – v očenašu se hlapec obrača na Boga, v njegovo pravico namreč še verjame, v posvetno oblast in človeško pravičnost je izgubil zaupanje, Karol Pahor je to besedilo uglasbil.

Je bil problem »očenaš« ali »hlapec«?
Pravzaprav se s tem nisem ukvarjal. Se mi pa kot umetniku zdi večji problem kot nesprejemljivost očenašaoziroma hlapca v državnem zboru to, da od nas pričakujejo ob pomembnem prazniku »lahkotnejši žanr«, ki jim bo popestril praznovanje. Kot kaže, ne znajo ali ne zmorejo presoditi in prepoznati umetniške vrednosti. Zapirajo vrata delom, ki jih tako po besedilni kot glasbeni kakovosti umeščamo v sam vrh zborovske literature. Odrivajo vsebino, bistvo – tu vidim problem zavrnitve.

Kako pa so »cenzuro« sprejeli mladi pevci? 
Gesta državnega zbora, da povabi zbor, ki ga sestavljajo dijaki in študentje Konservatorija za glasbo, je vsekakor lepa. V tem duhu smo tudi sprejeli povabilo. Smo si pa bili edini – tako pevci kot direktor Konservatorija –, da če nekoga povabiš, je lepo, da ga tudi poslušaš, kaj ti želi sporočiti. Zaradi tega, ker me povabijo, mi ni treba zanikati mojega umetniškega pogleda na resničnost. S tem, da skladbe nismo nadomestili z drugo, smo pokazali našo pokončno držo; da pa smo vseeno zapeli Zdravljico, kot smo se dogovorili, pa našo odgovornost, korektnost.

Ali je zborovstvo smer študija na Konservatoriju za glasbo?
Zbor je predmet, ki ga imajo dijaki in študentje Konservatorija kot obveznega dve uri na teden. Zbor vodim tri leta in upam, da sem dvignil sodelovanje v zboru na to raven, da ga ne razumejo zgolj kot obvezen predmet, ampak kot dejavnost, kateri se s srcem posvečamo. Brez tega namreč ne bi bilo uspehov in napredovanj, ki jih z zborom dosegamo.

Kakšno mesto ima sodelovanje v zboru pri oblikovanju mladega človeka?
Pomembno! Pevec se v zboru nauči poslušati drugega, nauči se prilagajati, spoštovati, spodbujati … Še posebej je to pomembno za glasbenike inštrumentaliste, ki so precej individualno naravnani, vsak ima svojo vizijo o svojem inštrumentu, izkušenj s skupinskim muziciranjem pa skorajda ne. V zboru ne gre za posameznika oziroma moraš dati svoj najboljši delež k oblikovanju celote in se s to celoto – ne le z lastnim prispevkom – poistovetiti. To je šola za življenje. Vsaka linija je pomembna, čeprav vsaka zase nima pravega pomena, dobijo ga šele, ko se zlijejo skupaj. Če bi svet tako funkcioniral … (nasmeh).

Več: Družina

6 KOMENTARJI

  1. POnovno se je izkazala dvoličnost oblasti, ki eno govori in piše, drugo pa izvaja v praksi.

    Odnos do malega človeka, umetnosti in demokracije se pokaže na konkretnih dejanjih.

    Ravnanje oblasti v državnem zboru ob državnem prazniku je poteptalo malega človeka, umetnost in demokracijo.

    Dvignimo duha in pojdimo vzravnano naprej, proti pravičnejši družbi!

  2. Zanimivo je, da desne stranke niso znale to dovolj prepričljivo obelodaniti v javnosti.

    Izvenelo je bolj kot neka kritika, ki ni prikazala pomen tega ravnanja za malega človeka, umetnost in demokracijo.

    Pomislimo kako bi znale leve stranke to prikazati. Angažirale bi vso strokovno javnost in institucionalno stroko in združenja.

    Ta primer je razgalil nesposobnost učinkovitega delovanja desnih strank, ki delujejo predvsem kot veliki kritizerji nasprotne opcije, ne znajo pa to nadomestiti z inteligentnim prefinjenim poltičnim delovanjem, ki rodi odobrovanje večine in uspehe.

  3. Ali se je zgolj zadovioljilo z namišljenim izgovorom oblasti, da ni šlo za cenzuro, ko pa je oblast vedela in morala vedeti, da se bo to razumelo kot nedopustna cenzura, kar je v resnici tudi bila.

  4. Meni se zdi izbor besedila za prevetritev duha v državnem zboru genialen. Vsem, ki bi poslušali, bi dala misliti. Verjamem, da bi izvedba vžgala.

  5. Zelo nenavadna tale odločitev gospoda Vebra!
    Rad bi poudaril, da smo v mojih študentskih letih, ko sem bil drugi dirigent pri Partizanskemu pevskemu zboru prepevali Pahorjev “Oče naš hlapca Jerneja” brez vsakih problemov….celo v Cankarjevem domu.
    Skladba je zelo zahtevna in prepričan sem, da bi jo zbor Konservatorija odlično izvedel. Po svoje pa je tudi dobro, da ni prišla na spored, a ne zaradi tega, kar si je gospod Veber predstavljal….
    Če pojasnim zadevo z nekim drugim dogodkom: Na otvoritvi letošnjega Ljubljanskega festivala, je bil izveden tudi “Te Deum” Antona Brucknerja. Skladba, ki svet zatrese v samih temeljih je naletela na nekakšen zmeden in kratek aplavz….v prvi vrsti so bili znani in zdolgočaseni obrazi sedanje vladajoče garniture. Bilo bi prav boleče, če bi tudi “Oče naš hlapca Jerneja” doživel tak aplavz….
    Svetopisemski izrek “Ne mečite biserov svinjam” je še kako na mestu!

Comments are closed.