A. Černic, LUD Literatura: Izklopljeni mikrofoni in podobne zgodbe

Boris Pahor je zanimiva figura. Mimo vsega simboličnega zanosa. Sociološko zaradi odnosa matice do tržaškega pisatelja v zadnjih letih. Seveda, največja pisateljska zvezda na slovenskih tleh z vsakoletno novo objavo pri starosti, ki presega 100. rojstni dan. A splošna slovenska javnost je veličino pisatelja in človeka prepoznala šele po tem, ko se je Pahor uveljavil v Franciji in Italiji.

Seveda, to je splošno znano. Rad bi se za trenutek vrnil na sociološko zanimivost Pahorjeve figure. Še pomnite, ko je praznoval 100. rojstni dan v Operi v Ljubljani? Ko so slavje predvajali v živo po televiziji in so na koncu zaradi televizijskih »potreb« Pahorju skušali utišati mikrofon, ker je hotel že zunaj okvirov še nekaj dodati? Pahor, ki se ne da zlepa, si je prisvojil napovedovalkin mikrofon in do konca izpeljal svojo misel. Mimo televizijskih urnikov. Šlo je za politično sporočilo. Premišljeno in izrečeno v pravem trenutku. Pahor je takrat pozval slovensko vlado, naj pri italijanskih oblasteh apelira za ohranitev fašističnega taborišča v Viscu (vasici pri Palmanovi). In glej čudo, že naslednji teden se je na dnevnem redu srečanja takratnih premierov Alenke Bratušek in Enrica Lette znašlo tudi to taborišče.

Déjà-vu

Zakaj to omenjam? Da pojasnim tisto posebnost Borisa Pahorja, zaradi katere ostaja tržaški pisatelj še danes sem pa tja »motnja v sistemu«. Kljub temu, da je »živa legenda« (in če si živa legenda, to pomeni, da te je mainstream sistem v celoti sprejel). Njegovo prisvajanje mikrofona na 100. rojstni dan je bila motnja v sistemu. Tako kot je bila motnja v sistemu njegova izjava v zvezi s piranskim županom Bossmanom.

A Pahor ni kot motnja v sistemu novega. Že videno. »Motnje v sistemu se pojavljajo«, tako je filmarske navdušence s konca 90-ih let prejšnjega stoletja učil Matrix, »kot nezaželene projekcije že videnega. Imenujemo jih ›déjà-vu‹«. Pahor je bil »motnja v sistemu« že v petdesetih (zaradi pozitivnih ocen Straha in poguma) in nato v sedemdesetih (intervju s Kocbekom). In vseskozi. In je posledice tega občutil na svoji koži – sistem ga je postavil na obrobje slovenskega kulturnega (in političnega) življenja. V povsem drugačnih razmerah in zgodovinskih okoliščinah pa je danes »živa legenda« Boris Pahor še vedno »motnja v sistemu«. Ko je nastopil v javnosti z izjavo o Bossmanu ali ko je javno nasprotoval arbitražnemu sporazumu. Ali ko je izstopil iz slovenskega Pen kluba. V teh primerih si slovenska kulturna in politična javnost ni upala nastopiti frontalno proti tržaškemu pisatelju, ker je pač že bil »živa legenda, Boris Pahor«. Pa čeprav je bilo v podtonu komentarjev razumeti v najboljšem primeru »To pa bi si lahko prihranil« ali nekoliko bolj direkten »Naj mu bo, ker je že tako star« in še zraven »Kaj pa se spušča v politiko!«.

Pri tem opažam dvoličnost sistema, ki je Pahorja v preteklosti zatiral in ga sedaj sicer »časti kot legendo«, rdečo nit njegove življenjske filozofije pa večkrat samo iz nujnosti prenaša. Za to gre: Pahorja častijo, ker je pač Pahor. Ko pa se živa legenda spušča v ocenjevanje dnevnih (perečih) vprašanj, potem je to motnja v sistemu. Nasprotovanje arbitražnemu sporazumu je bilo v številnih družbenih in kulturnih krogih takrat ocenjeno kot nacionalistični izpad. Ravno tako je bila njegova izjava o Bossmanu največkrat izvzeta iz konteksta in posredovana javnosti kot rasistična psovka. Slovenska javnost je v njegovi izjavi o tem, da bi si Pirančani lahko za župana izbrali avtohtonega občana, ne pa nekoga, ki je prišel od zunaj, problematizirala dejstvo, da se je tržaški pisatelj zagnal proti temnopoltemu županu. Kar pa ni res. Srčika kritike, ki jo je izrekel Pahor, je bila na »prvi strani enačbe«: kako to, da krajevna skupnost ni bila sposobna izbrati za županskega kandidata nekoga, ki je zrasel in od rojstva živel na tem območju – pa naj bo to Slovenec ali Italijan (in to je Pahor posebej poudaril)! To, da je župan postal temnopolti Peter Bossman, je sekundarnega pomena. Pahor bi ravno tako kritiziral morebitno izvolitev kakega drugega priseljenca, ki bi se morda pisal Müller ali Schmidt in bi bil visoke rasti, bele polti in po možnosti še plavolas.

Tukaj je točka preloma, komunikacijski šum oziroma, še najprimerneje – na tej točki lahko razberemo intelektualno nepoštenost prevladujočega kulturnega kroga v matici, ki je pogosto površinski in, če si izposodimo besedišče novinarja Toma Wolfa, nekoliko »radical chic«. Življenjska misel Borisa Pahorja je navsezadnje preprosta: človekov temelj je narodnost. In to je, predvsem v okvirih, ki se večkrat modno predstavljajo za multikulturne, že spet motnja v sistemu.

Več lahko preberete na ludliteratura.si.