A. Čerin za Našo družino: Počitnice kot stopanje v Njegov počitek

0
251

V Svetem pismu se beseda počitnice ne pojavi, besedi počitek in počivati, iz katerih počitnice izhajajo, pa kar pogosto – več kot petdesetkrat. Počitnice so verjetno najbolj zaželena beseda naših šolarjev, pa tudi odrasli jo imamo izjemno radi. Komaj čakamo, da pridejo, da vendarle dočakamo počivanje od vsega dela, ki smo ga opravili. Tako kot Bog, ki je počival sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. (1Mz 2, 2).

Pa sploh znamo počivati? Mislim zares počivati. Ali pa znamo samo “moliti vse štiri od sebe” (po SSKJ: ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami), kar se nam dogaja recimo na plaži ali pa znamo le noreti po hribih in nabirati “štemplje” z vrhov ali pa se ihtavo prevažati z “destinacije na destinacijo” ter poskušati ujeti kar največ zanimivosti. Morda pa imata počitek in počitnice še kaj več obrazov?

Na morje

Poleti je pri nas precej popularno počivati tako, da odpotujemo nekaj sto, tudi tisoč in več kilometrov daleč od doma, recimo na morsko obalo – v kamp, apartma, hotel. Tja preselimo vso počitniško opremo, ki smo jo sposobni stlačiti v prevozno sredstvo. Moderno opremo seveda potrebujemo, da lahko počivamo karseda udobno, saj se ne spodobi počivati tako, da bi se človek pri počitku »matral«. Opremo je seveda treba prej skrbno načrtovati, jo pravočasno nakupiti in lepo spakirati. To nam vzame kar nekaj časa in ta čas seveda še ne spada v počitnice, čeprav smo v službi že nastopili dopust. Po mojih izkušnjah se veliko družin prav zaradi pakiranja na počitnice spre in odide od doma slabe volje. Ta čas je torej precej naporen, celo nervozen in nikakor ne prispeva k počitku.

Ko se po dolgi in naporni vožnji le prebijemo do obale, se moramo najprej namestiti, opremo razpakirati, … in šele tedaj lahko začnemo počivati, kar večinoma pomeni ležanje na plaži in obiskovanje lokalnih znamenitosti. Se rado zgodi, da kar pozabimo na Boga, ko pride nedelja.

Tako preživimo kakih deset dni, … če kakšen od otrok prej ne zboli. Potem pa obratna pot: pakiranje, zamaški na cestah, pospravljanje, čiščenje opreme, še kakšen dan, da se spočijemo od počitnic in … spet služba.

V gore

Nekateri gredo radi med počitnicami v gore. To je sicer malo v nasprotju s konceptom počivanja, ker vzpona na goro nikakor ne moremo imenovati počitek. Morda nekaj minut res posedimo na vrhu, morda kakšno uro v koči, vse ostalo je pa veliko “matranje” – težak nahrbtnik, strma pot, vročina, žeja. Na koncu pa boleče mišice in sklepi, še posebno, če celo leto nismo našli časa za kakšno planinsko turo, da bi se utrdili. Vzpon mora biti seveda zahteven, ko se že enkrat odpravimo na pot.

Slovenci se najraje odpravimo na najvišji vrh, na Triglav. Nič zato, če je dostop nanj zahteven in če varovanih poti nismo vajeni. Bomo že kako. Ko se vrnemo domov smo izžeti kot cunja …

Stopiti v Njegov počitek

Seveda so počitnice na morju in v gorah tudi zelo prijetne, če ne pretiravamo, če smo s svojimi bližnjimi in – najbolj pomembno – če na svoje počitnice povabimo tudi Njega pri katerem se umiri naša duša Ps 62, 6) ali drugače, če stopimo v njegov počitek kot pravi sveti Pavel: “Kdor namreč stopi v njegov počitek, se spočije od svojih del, kakor se je Bog od svojih.” (Heb 4, 10). Očitno nam sveti Pavel, ta neumorni popotnik pravi, da če stopimo v njegov počitek, se zagotovo spočijemo od svojih del. Tako kot Bog od svojih na začetku časov!

Kako pa naj pravzaprav stopimo v božji počitek? Morda pa je to vprašanje, ki si ga naj zastavimo, da bodo počitnice res nekaj, zaradi česar se bomo spočili od svojih del? Ali ni prav o tem vredno razmisliti?

Sam stopim v božji počitek – pa ne trdim, da je to edina prava pot – tako, da se za nekaj dni odpravim na dolgo in počasno pot po gozdovih slovenskega sredogorja – čisto sam, a vendarle z Njim. Brez navlake, samo z nahrbtnikom, s spalko in podlogo. Tudi brez vnaprejšnjega dogovarjanja za prenočišča, ki jih v zaupanju v Njegovo dobroto vedno najdem pri dobrih ljudeh ali v naravi. Morda je tole samotno pohajanje po “pstotah”, kot jim rečejo na Idrijskem, čudaško in morda malce nevarno, a zame je prav to pot v božji počitek. Na taki poti imam res priložnost v miru moliti, premišljevati in se odločati. Glava se izprazni vsakodnevne “navlake”, naredi se prostor Zanj in tudi za kaj novega. Kdor (z)more, naj gre. S čim bolj preprostimi prevoznimi sredstvi, če je mogoče peš, za vsaj tri dni.

Stopiti k bližnjemu

Stopiti v božji počitek pomeni tudi stopiti k bližnjemu, najprej k svojemu sozakoncu in otrokom, na katere smo med opravljanjem svojih del med letom kar pozabili in ne imeli časa zanje na kar nas je očete z ravno prav ostrimi besedami na Festivalu družin 2013 na Rogli spomnil Simon Potnik: “Očetje ne preklinjajte z besedami ‘nimam časa’.”. Pred prav vse “destinacije” in zanimivosti je vredno postaviti bližnje ter v luči izboljšanja odnosov – in ne količine spominkov – meriti uspeh počitnic.

Tudi za “stopiti k bližnjemu” meni najbolj pomaga dolga romarska pot z otroci in/ali ženo po gozdnih poteh, skozi vasi, mimo samotnih kmetij, tudi kapelic in cerkvic – znamenj povezanosti naših prednikov z Bogom.
Več lahko preberete na edusatis.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite