A. Čerin, Iskreni.net: Še kompasu ne zaupam, da kaže na sever

0

Postal sem strasten orientacijski tekač. Skupaj s sinom sva ga začela trenirati šele pred malo več kot pol leta. Meni se zdi to fenomenalen šport za glavo in telo, za posameznika in vso družino. Poleg tega pa me ta šport s svojo simboliko stalno spodbuja k razmišljanju. Tudi o življenjskih zadevah.

Kompas kaže na sever. Vem, a ne verjamem!

Med orientacijskim tekom se veliko uporablja kompas. Znano je, da kompas kaže na sever. V naših krajih vedno in povsod, če le ni kakšnega magneta ali kosa železa v neposredni bližini. Kar je v gozdovih precej redko.

Pa sem se zadnjič med treningom sposobnosti teka po azimutu* skozi goščave, strmine grap in pobočij Golovca zalotil, da pravzaprav kompasu ne verjamem in smer stalno malo popravljam. Kot da ne verjamem – kompasu, da pravilno opravlja svojo osnovno nalogo – da njegova igla kaže proti severu. Zanimivo kaj? V pravilnost delovanja kompasa, ki je pravzaprav le preprosta mehanska naprava za določanje smeri poti in se že tisočletja uporablja za navigacijo, dvomim. V nekaj, kar velja kot pribito, za kar mi razum pravi, da drži, ne verjamem in podvomim.

Zaupati otroku

Koliko težje je zaupati človeku, ki je kompleksno, bogopodobno bitje (= ima svobodo odločanja), če imamo že težave s preprosto napravico! Recimo otroku, da bo dobro opravil v šoli. Zato se starši stalno, vsakodnevno, v nekaterih primerih do faksa in v skrajnih primerih še med faksom, v vseh podrobnostih vtikamo v šolanje svojih otrok. Obenem pa pričakujemo, da bo otrok prevzel odgovornost za svoje šolanje, za svoja dejanja. Ne bo, ker smo jo mi.

Otroku pri petnajstih – v letih torej, ko se želi počasi osamosvojiti in začeti odločati o svoji poti skozi življenje – ne zaupamo niti, da si bo recimo sam izbral pravo šolo. Ste že kdaj poslušali, kako se starši na koncu devetletke in tudi na koncu gimnazije pogovarjajo o vpisu: “Kam se boste pa VI vpisali?” Kot da se ne vpisuje samo otrok, pač pa on skupaj z obema staršema. Starši se potem tudi dejansko – kot da je otrok kup mesa – odločijo, kam se bo otrok vpisal, in jih vpisujejo v šole in fakultete. Nekateri celo dobesedno izpolnjujejo formularje. Kot da otrok ne ve, kako mu je ime, kdaj se je rodil, kako je ime očetu in mami … Kje je zaupanje in priložnost otroku za treniranje prevzema odgovornosti, dragi starši?

Več na Iskreni.net