A. Čerin, Iskreni.net: Otroci naj si gradijo svoje hiške

Čemu služijo plastične otroške hiše po slovenskih vrtovih?

Med romanjem po Jakobovi poti od Ljubljane do Trsta sem opazoval tudi vrtove hiš. Pot me je vodila skozi Ljubljano, manjša mesteca (Vrhnika, Logatec) in skozi vasi. Na vrtovih hiš v mestih in tudi po vaseh sem opazil vse polno plastičnih igral – hišk, s katerimi naj bi se igrali otroci. Ne samo, da so te plastične hiške kičasto grde, tudi precej neuporabne so. Saj, kako pa naj bi se otrok z veseljem igral z njo, če mu jo je načrtoval nekdo iz kakšne »plastične« korporacije, izdelali so jo najbrž na Kitajskem, na vrt pa jo je postavil oče. Kje je pa otrok v tem procesu? V najboljšem primeru je opazovalec postavljanja.

Včasih je bilo vse drugače …

Otroci imajo v resnici radi hiške, radi jih gradijo. Sam se spomnim, kako sva z bratrancem gradila bivališča visoko v krošnjah bukev v bližnjem gozdu, kjer sva si iz desk zbila nekakšno podlago, okoli pa iz vej naredila stene. Podobno sva naredila streho in jo prekrila s plastično folijo. Še enkrat: to se je dogajalo kar visoko v krošnjah bukev. Starši se za to gradnjo niso zanimali, le oba očeta sta se malo jezila, ker so iz delavnic izginevala orodja (kladivo, žaga, sekira, klešče …), žeblji in deske. Saj sta očeta pravzaprav vedela, da se v bližnjem gozdu nekaj gradi, pa noben od njiju ni ukrepal. Pustila sta nama kreativnost in možnost učenja. No, če bi mami vedeli, kako visoko v krošnji dreves se je vse skupaj dogajalo, bi verjetno ukrepali.

Čez čas so postali v našem kraju med otroci moderni – rekli smo jim – podzemni »bunkerji«. Gradnja se je odvijala tokrat na zemlji, na trdnih tleh. V tla smo – s krampi, lopatami in s pomočjo izsekavanja korenin – izkopali veliko luknjo, do take globine, da smo v njej lahko stali zravnani. To ni bilo malo dela! Luknjo smo prekrili z deskami (spet so izginevale od doma), deske pa prekrili z zemljo in listjem, tako, da od zunaj čez čas ni bilo opaziti podzemne zgradbe. Pustili smo le skrivni vhod, zgradili kratko lestev in … v bunkerju tudi kurili in kaj pekli. Seveda, da se je kadilo, ker na dimnik nismo pomislili … A ko smo silno zgradbo zgradili, je kaj hitro utonila v pozabo in postalo je moderno kaj drugega.

Še moj sin je v bližnjem gozdu skupaj s prijatelji gradil bivališče. Na takem bregu so gradili, da se je komaj dalo splezati do njega. Po cele dneve so načrtovali, kopali, si »rihtali« material in zbijali.

Pot-cilj in proces-rezultat

Otroci so pravzaprav res nori na hiške – to vedo tudi proizvajalci igrač – a le če jih gradijo sami. Proces je pomemben in ne toliko rezultat, pot in ne cilj. Morda si je Nejc Zaplotnik prav med kako tako otroško igro izmislil svoj znameniti izrek o cilju in poti: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Več lahko preberete na Iskreni.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.