A. Čerin, Iskreni.net: Otroci – kreativirani, animirani in demotivirani

Biti dedek je lepo. Po navadi sem vesel, če dobim – pa magari sredi delovnega dne – za kakšno uro v varstvo kakega vnučka.

Zadnjič sem dobil za paziti ta malega, starega okoli 16 mesecev. Sem imel sicer delo, kar pri meni pomeni nekaj malega razmišljanja in škrebljanje po tipkovnici računalnika.

Mali je radoveden kot strela in kot dobro opremljen dedek – tudi stari starši smo v teh časih opremljeni s škatlo igrač – sem ga odnesel k tej škatli. Mali je takoj potegnil ven plišastega kužka-lutko in se zatopil v igro. Kakih 20 minut ga je vlačil okoli, se veselo igral z njim in tudi druge igrače je uporabil. Sam sem dva metra stran medtem škrebljal po tipkovnici. Pa mi ga je kdaj prinesel pokazat, malo sva se pohecala in mali mi je začel siliti v naročje.

Želel sem še naprej delati, prijel sem vnučka in ga odnesel nazaj do škatle. Že je zagledal drugo igračo, se spet zatopil v igro in pozabil name. Kot da je bil v svojem svetu. Dal sem mu mir in se tudi sam zatopil v škrebljanje po tipkovnici …

Po dobri uri se je mali igre naveličal, oblekla sva se in šla ven na dolg sprehod ob potoku, kjer je užival pri metanju kamnov in paličic v vodo. Ko sva se po kaki uri vrnila, je bil tako utrujen, da je po nekaj minutah in dveh odstavkih moje monotono-pripovedovane-izmišljene pravljice lepo zaspal. Brez težav in brez “drame”.

Napolniti ves čas …

Ko gredo otroci v šolo, se nam zdi, da jim moramo starši napolniti ves čas, kar jim ga ostane med šolo in spanjem. Da se seveda razvijejo v vse smeri, jih vodimo na razne športne treninge (tekanje po travniku za hišo seveda ni dovolj), pa obvezno v glasbeno šolo (kako pa naj otrok preživi brez vsaj nižje glasbene), kakšen tečaj nemščine (angleščina bo v šoli prav kmalu) in seveda – da si razvije kreativnost – v ustvarjalne delavnice. Po vseh teh popoldanskih dejavnostih je na vrsti še učenje za šolo, vaja inštrumenta, ponavljanje jezika. Starši kar naenkrat nismo več starši, pač pa taksisti, ki po cele dneve razvažamo otroke okoli po dejavnostih. In pri vsem tem živčnem razvažanju otroke komaj kaj vidimo, komaj kaj se lahko pogovorimo z njimi. Časa za brezskrbno igro pa otrok, četudi že šolar, sploh nima več. Prav tako nima niti časa za kaj postoriti doma.

Zdi se mi, da se starši (in stari starši prav tako) vse preveč vtikamo v dejavnosti otrok. Kot da je čas, ki ga otrok preživi sam s seboj, “samo” v družbi z bratcem, sestrico ali v družbi sovrstnika z ulice, nekakovostno preživet čas. No, saj se otroci na ulici pravzaprav sploh ne družijo več …

Odrasli – se mi zdi – smo prepričani, da moramo stalno drezati v otroka, ga nekako zaposliti in ga pri njegovih dejavnostih usmerjati. Tega se otrok navadi in se seveda zanaša, da se bo vedno kdo od odraslih igral z njim. In potem časa zase in za svojega sozakonca nimamo prav nič.

Več lahko preberete na portalu Iskreni.net.