A.Čerin, Iskreni.net: A si ti vsakič že prvo stvar…

3

… naredil prav?

Napake, ki so pomemben del procesa razvoja, bi »skrbni« starši najraje odstranili iz življenj njihovih otrok.

Vzgoja za nerazmišljanje – in to s pomočjo “miselnih” vzorcev

Zadnjič sem bil na obisku v družini z več otroki in deklica, stara kakih sedem let, je pod budnim očesom svojega očeta delala domačo nalogo. Nekakšen miselni vzorec. Najprej ga je morala narediti na list in potem – pod stalnim nadzorom – prepisati v šolski zvezek. Vsaka črta, vsak zapis, vsako »poglavje«, vsak oblaček v miselnem vzorcu je moral biti natanko tak – po vsebini, obliki in po mestu zapisa – kot si ga je zamislil oče. Če ne, sta radirala in popravljala.

Deklica se je seveda upirala in »težila«, a vedno je bilo po očetovo. Z nobenim predlogom deklica ni prodrla, v nobenem primeru deklica ni »zmagala«. In temu rečemo miselni vzorec (ponesrečeno slovensko poimenovanje za »mindmapping«), ki je sicer dobro orodje za urejanje (za)misli. A deklica svojih (za)misli ni mogla izraziti, po svoje zapisati, kaj šele urejati in iskati povezave. Morala je biti le najbolj natančen stroj za zapisovanje – očetovih (za)misli.

Popolna domača naloga

Ko so bili moji otroci še v osnovni šoli, se spomnim, da so nekateri starši na roditeljskih sestankih (ne vem zakaj se imenujejo roditeljski, saj smo v Sloveniji vendarle starši svojim otrokom in ne roditelji) poznali domače naloge svojih otrok do vsake najmanjše podrobnosti. Ob tem zame neverjetnem zanimanju so se takšni starši v očeh učiteljic pokazali kot skrbni in ljubeči. Jaz, ki niti nisem vedel, da otroci imajo naloge, kaj šele, da bi vedel, kaj imajo za nalogo, sem se počutil kot starš, ki mu mora socialna služba otroke zaradi zapostavljanja pravzaprav vzeti.

In ko sem opazoval tako imenovane tematske plakate na stenah razreda, ki naj bi jih izdelali otroci, se je že na daleč videlo, da so jih pravzaprav izdelali starši. Da so starši brskali po revijah, kasneje po internetu, strigli, lepili in celo pisali besedilo. Vse je bilo tako popolno, da »normalen« otrok kaj takega ne zmore. Tudi na roditeljskem sestanku se je kakšna mama pohvalila s »sodelovanjem«. In kar je najbolj presenetljivo, učitelji so tak trud staršev nagrajevali z dobrimi ocenami – otrok. Starši pa so bili pohvaljeni kot ljubeči in sodelovalni.

“Se še učim”

Moj mlajši sin je zelo ročno spreten. Je razmišljujoč, vedoželjen in dovolj discipliniran, da stvari spravi v življenje. Tako je poba, ko je bil še mlajši, rad izdelal kakšno leseno letalo, avtomobil (tudi »elastomobil«), ladjo, čoln. Zanimivo se mi je zdelo, da je kar sam narisal načrte (jih ni preprosto prekopiral z interneta ali od kje drugje), šel sam v trgovino, kupil material in izdelal.

Pa sem nekoč gledal njegov načrt za čoln in opazil, da bo čoln nekam preveč oglat. Opozoril sem ga, da mora biti čoln bolj zaobljen, da lepo »reže vodo«. Njegov odgovor me je popolnoma presenetil. Glasil se je nekako takole: »Se še učim. A si ti vsakič že prvo stvar naredil prav?«

Več: Iskreni.net


3 KOMENTARJI

  1. > Napake, ki so pomemben del procesa razvoja,
    > bi »skrbni« starši najraje odstranili iz
    > življenj njihovih otrok.

    Hvala za zgornjo misel. 🙂

    Naj se še sam pohvalim. Ko poučujem matematiko,
    se prav trudim, da na vajah naredimo vse mogoče
    napake (in razmislimo, kako se iz njih rešiti),
    na kar sem prav posebno ponosen. 🙂

    • Jaz sem pa mislila, da sem “pametna”, ko sem nekajkrat profesorju matematike razložila, kje in kako se je zmotil. Kdo ve, če nas je le preizkušal? Glede na to, kako čudno je gledal, nisem prav prepričana … (To je bilo še v časih, ko so prišli na svet (v YU) prvi kalkulatorji in sem mnogokrat “peš” prej rešila kot on z njim) … 🙂

Comments are closed.