A. Capuder, Demokracija: Tuji delavci v vinogradu Gospodovem

»Šok civilizacij«, o katerem dobronamerni Evropejci ne marajo nič vedeti in tiščijo glavo v pesek kakor noji, se dejansko dogaja pred našimi očmi, in to ne od včeraj.

Začelo se je z napadom na trgovinska Dvojčka v New Yorku leta 2001, nadaljevalo s streljanjem v pariškem uredništvu satiričnega časopisa Charlie Hebdo v začetku leta 2015, stopnjevalo s pokolom v pariški dvorani Bataklan novembra lani in usodno počilo še na sloviti Angleški promenadi v Nici na sam večer francoskega narodnega praznika 14. julija, ko se kri na prejšnjih streliščih še ni dobro posušila. Islamski »angeli« svete vojske džihad so dobro opravili svoje delo, slovita francoska policija je bila proti njim brez moči.

Ko je francoski predsednik Hollande korakal po Elizejskih poljanah skupaj s predsedniki vodilnih zahodnih držav, ki so se držali za roke v znak protesta proti barbarskemu nasilju, je bil hkrati ganljiv in smešen. Ganljiv v svoji odločnosti, da bo s solidarnim nastopom vsega sveta zajezil nerazumni bes nasilja, ki se je zgrnilo nad njegovo državo, in smešen iz istega razloga: ne samo zajeziti, temveč odpraviti vzroke tega »nerazumnega besa«, ki ni udaril samo po ljudeh in imetju, temveč tudi po vrednotah, ki smo jih še do nedavnega imenovali krščanske.

Za odgovor vemo. Francija, kot dedič francoske revolucije in iznajditeljica slovitih človekovih pravic, naj bi še poostrila laičnovzgojo in tako verskemu fanatizmu, ki tokrat prihaja z Bližnjega vzhoda, nasproti postavlja ideale in prakso razsvetljenstva, na katerem naj bi temeljila Evropska zveza, potem ko smo krščanske vrednote črtali iz njene ustave. Vse lepo in prav. A to se zdi, kot bi polival ogenj z bencinom. Ne moreš premagati nasprotnika, ki ne samo da ne sprejema orožja in »logike« konflikta, ampak oboje obrača PROTI tebi in iz tega dvojnega spopada črpa svojo moč. Z drugimi besedami, islam vidi v zahodni civilizaciji gnilobo, ki jo je treba izrezati, in nam s svojimi samomorilskimi napadi »pomaga«, da se očistimo svojih kriminalnih zablod. Človekove pravice so zanj kot rdeča cunja za bika, pa naj nam bo to prav ali ne.

Kako je prišlo do tega?

Načela, da so vsi ljudje po rojstvu enaki ne glede na spol, vero, barvo kože, prepričanja itd., so bila skozi zadnjih 200 let kot bakla v razvoju evropske norme, ki so ji sledile še druge, bolj ali manj deklarirane človekove pravice in svoboščine. Amerika jim je v svojem optimizmu dodala še pravico do sreče. Kako lepo! Nerodno je le to, da se tako imenovane pravice lahko izpridijo in preidejo celo v svoje nasprotje, kot sta pokazali dve svetovni vojni in niz totalitarizmov, ki so zrasli kot gobe po dežju, med drugimi atomska. V čem se lahko pravice izpridijo? V pretiravanju, nam govori najstarejša modrost sveta, ki ni samo sociološka poštevanka, ampak tudi teološki integral. Strogi Pascal je takole opredelil tri usodna poželenja, ki krojijo usodo človeka in sveta: veda, čutnost in pohlep po moči: Cupiditas sciendi, sentiendi, dominandi, (Misli). No, če pozorno pogledamo, kam je meril bes islamskih skrajnežev, teh »angelov maščevalcev« z otroškimi obrazi, opazimo logiko, ki se nenavadno sklada prav z našimi merili, za katera smo že pozabili, da so bila krščanska: ameriška Dvojčka kot simbol ekonomske in finančne premoči Zahoda, francoski satirični časopis kot nesramnost vedenja in sodbe in dvorana Bataklan kot kraj »izprijenih deklet« (etimologija T. Lampedusa!) in čutnega delirija. In končno Nica, srce svetovnega snobizma, kjer najdemo vse to in še več. Islamski »nerazumni bes« torej meri natanko tja, kjer je krščanstvo, ali kar je preostalo od njega, umanjkalo in ta svoj »manko« izvaža po vsej zemeljski obli, v pohujšanje narodom, v kvar naravi in – kar je najhujše – v posmeh zdravi pameti.

Več lahko preberete na demokracija.si.