A. Capuder, Demokracija: Izdaja razumnikov

Pred skoraj sto leti (1927) je francoski pisatelj Julien Benda napisal znamenito knjigo Izdaja razumnikov (La trahison des clercs), ki je bila ponatisnjena leta 1946 in še danes ni izgubila svoje aktualnosti. Kaj pravi v njej? Da se intelektualec težko izogne oboževanju, enako ali še bolj kot neuk človek, in zlahka poklekne pred najbolj totalitarnimi režimi svojega časa.

Zgled za tako servilno držo naj bi bil francoski filozof Sartre, ki se je pustil očarati sovjetskemu komunizmu, v našem stoletju bi mu lahko pridružili Heideggra, ki mu je bil Hitler skorajda sinonim za »pastirja biti«, našteli bi pa lahko še mnoga druga slavna imena. Tudi našemu Edvardu Kocbeku se ni uspelo popolnoma izogniti tej skušnjavi, ki bi ji lahko rekli slepota vrhunskega intelektualca. A to svojo zmoto je kruto plačal. Čast svoje kaste je rešil neki drug Francoz, pisatelj André Gide, ki je v približno istem času kot Benda napisal knjigo »Povratek iz Sovjetske zveze«, v kateri je razkrinkal metode novega komunističnega raja; a kaj ko te knjige niso brali tisti, ki bi jo morali. Eksperiment sto milijonov pobitih je šel svojo pot.

Kdo je danes razumnik, intelektualec, s starim izrazom »klerik«, in proti kakšni totaliteti naj bi vzdignil svoj glas?

Klasični, to je ideološki totaliteti, smo, kot kaže, vendarle zavili vrat. Ali odsekali glavo kot zmaju, ki je zadnjih dvesto let strašil po evropski celini. Zrasle pa so nove glave, okretnejše, a nič manj nasilne in totalitarne. Imenujmo jih nekaj! Označili bi jih lahko kot »histerije«, ki brez sleherne mere in zadržka razvnemajo človeške množice in jim izvabljajo njihov enodušni Vau! Potrošniška, športna, vedenjska, turistična, tehnicistična, naturalistična, kapitalska … (ali smo že pri sedem?), ob tem pa nepregledna vrsta gibanj ali bolje rečeno stanj, ki se vsa ponašajo s svojim ošabnim, a tako abotnim ANTI. Ne vemo zakaj, ampak mi smo proti! Med nihilizmom in fanatizmom pa je meja težko ugotovljiva, zlasti če so za to poklicani razumniki, ki so njeni najslabši detektorji, čeprav bi morali biti najboljši. Pisatelji, novinarji, politiki, gospodarstveniki, kdo vam še lahko zaupa? Da bi postali to, kar ste, ste pregriznili v sebi svojo lastno popkovino, tisto, ki človeka veže na njegov etos, ta skrivni in nikoli utišani glas, ki so ga stari Grki imenovali dajmon, katerega nihče ne zna razložiti, a tudi ne ovreči. Moderna totaliteta (beseda izhaja iz lat. totus, ves) je torej v tem: da daješ prednost celoti, ne da bi jo razumel, in pri tem zatajiš ali prodaš svoj lastni glas, svoje osebno in nepodkupljivo pričevanje. S tem »napačnim signalom« pa pohabiš sebe in druge.

Več lahko preberete na demokracija.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.