Dr. Burger, Cerarjeva vlada se ta čas hvali s stabilnimi gospodarskimi razmerami v državi. Pripisuje si zasluge za približno 2 odstotno gospodarsko rast, ki naj bi bila rezultat dobrega dela vlade. Je tovrstna samohvala po vašem mnenju upravičena?
Zasluge za rast imajo slovenska podjetja, zlasti izvozno usmerjena. Rast v 2. četrtletju je bila na letni ravni 2,7 %, kar je precej nižje od stopenj rasti podobno razvite Slovaške (3,7%) in Češke (3,6%).
Slovenijo prehitevajo na začetku tranzicije neprimerno manj razvite države. Tretjino omenjene rasti ustvarja neto izvoz, krepi se sicer končna potrošnja, zaskrbljujoč pa je 3,6 % padec investicij v osnovna sredstva.
Rast je torej še vedno v veliki meri odvisna od zunanjih dejavnikov, torej povpraševanja na izvoznih trgih in zadolževanja v tujini. Letos, osmo leto po krizi, bo namreč javnofinančni primanjkljaj še vedno 2,2% BDP, kar povečuje javni dolg in nas izpostavlja velikim pritiskom v primeru morebitnega povečanja obrestnih mer na finančnih trgih.
Prvi in praktično edini večji vladni ukrep na področju janih financ je tako imenovana “mini davčna reforma”. Kako jo ocenjujete? Je to tisto, kar potrebuje Slovenija oz. kateri ukrepi bi bili po vašem mnenju potrebni za gospodarski vzpon?
Mini davčna reforma ne bo le neučinkovita, ampak je tudi škodljiva, ker ustvarja umeten konflikt med gospodarstvom in zaposlenimi. Neučinkovita bo zato, ker bodo pozitivni učinki razbremenitve bolje plačanih nevtralizirana z negativnimi učinki dvoodstotnega dviga davka na dohodek pravnih oseb.
Vlada ne razume, da je davčna incidenca obeh davkov podobna. Oba davka bremenita tako zaposlene kot podjetja. Višji davek na dohodek pravnih oseb bo zmanjšal donosnost podjetij, znižal obseg investicij in posledično znižal rast produktivnosti dela in rast plač. Hkrati bo Slovenija zgubila eno redkih prednosti kot destinacija za vhodne tuje neposredne investicije.
Za dolgoročno rast potrebujemo strukturne reforme: prvič, znižanje javnih izdatkov z racionalizacijo, vavčerji in reformo zdravstva, drugič, pokojninsko reformo za povečanje delovno aktivnega prebivalstva, tretjič, reformo trga dela za hitrejšo aktivacijo mladih in zaposlitev starejših od 55 let, četrtič, reformo nepremičninskega sektorja z ustreznim obdavčenjem nepremičnin in sprostitev ogromne površine zemljišč v in okrog urbanih središč v gradnjo, petič, privatizacijo vseh podjetij v državni lasti, ki delujejo na trgu.
In čim prejšnjo likvidacijo DUTB, SDH in ostalih upravljalcev premoženja države ter poveritev kupnine od privatizacije v upravljanje tujemu neodvisnemu skladu za upravljanje.
Na podlagi študije ekonomista Veljka Boleta se je v javnosti promoviralo prepričanje, da je Slovenija sanacijo bank preplačala za vsaj poldrugo milijardo evrov, pod udarom se je znašla Banka Slovenije na čelu z guvernerjem dr. Boštjanom Jazbecem. Kakšno je vaše mnenje, smo banke zasipali s preveč davkoplačevalskega denarja?
Strinjam se z guvernerjem Jazbecem, da je bila dokapitalizacija ustrezna. Ne razumem pa argumetov etatistov, ki se na eni strani zavzemajo za državno lastništvo, v isti sapi pa nasprotujejo dokapitalizaciji. V praksi državno lastništvo pomeni ravno to, čemur smo priča zadnjih 70 let: privatizacija dobičkov in socializacija izgub.
Pogovarjal se je Kal Mahnič, več lahko preberete na domovina.je.
