Aktualni premier Miro Cerar je 2009 izdal knjigo z naslovom Osnove demokracije. Delo je prejelo priznanje zlata hruška-ki ga podeljuje center za mladinsko književnost in knjižničarstvo, in sicer kot najboljše izvirno poučno delo tistega leta.
In to ne brez razloga. Knjiga je dejansko zelo dobra in vredna branja. Na razumljiv in preprost način, objektivno in brez kakršnega koli političnega podtona razloži osnovne pojme v državi in politiki. Poleg tega je opremljena z duhovitimi in pronicljivimi ilustracijami Izarja Lunačka. Pred leti so jo osnovnošolci višjih razredov dobili kot darilo ob opravljeni bralni znački.
Zakaj torej pišemo in hvalimo dotično knjigo, glede na to, da rubrika “Priporočamo v branje” na Domovini še ni zaživela? Predvsem zato, ker nekatere zapisane izjave in trditve, ki so sicer teoretično povsem pravilne, v luči sedanje politike pod vodstvom avtorja knjige, zvenijo precej komično. Ali še bolje, če gledamo z zornega kota državljanov, tragikomično.
Demokracija na nogometnem igrišču
Premier Cerar odlično obvlada teorijo. Še več, zna jo predstaviti na razumljiv in zanimiv način, kar ni pogosto.
Pojem demokracija je simpatično razložen z nogometom: Na igrišču je deset otrok, ki se morajo odločiti, kaj se bodo igrali. Skrivalnice ali nogomet? Če o tem odloči eden od otrok (recimo najmočnejši, ki se ga drugi bojijo), potem je to avtokracija. Demokracija pa je odločitev, ki jo sprejme večina otrok. Če imamo demokracijo, se torej tisti, ki jih je manj, podredijo volji tistih, ki jih je več (stran 19).
V teoriji zveni logično. Da pa se teorija lahko zelo razlikuje od prakse, je danes verjetno jasno tudi že premierju.
Zanimivo bi se bilo vprašati, kako se imenuje sistem, ko je večina igralcev pasivna in več ne želi sodelovati v igri. Zaradi izigranosti in nezaupanja ne želijo glasovati, še manj priti na igrišče.
Kako se imenuje sistem, ko nekaj vplivnih igralcev uveljavi svojo voljo tako, da manipulira z večino, nešportno očrni nasprotnike? In tudi po sprejeti odločitvi, da igrajo nogomet, le tega igrajo goljufivo, prodajajo mnogo predrage vstopnice za zanič sedeže, (svojim izbrancem seveda privoščijo vip lože), nastavijo svojega sodnika, ki žvižga le ob nasprotnikovih prekrških, pa tudi tiste iz svojega tabora, ki ne igrajo povsem po taktu, kaj hitro pošljejo na kazensko klop.
Taka igra ni niti zanimiva niti prijetna. Državljani smo v njej udeleženi prisilno in sploh ni nenavadno, da se ob možnosti glasovanja delamo, da je čisto navadna in ne volilna nedelja.
Igra je namreč že dolgo pod nivojem dobrega okusa. Tudi, če se kdaj pojavi kak igralec, ki obeta … se navadno hitro uglasi s staro ekipo ali ga le ta odstrani. Če začne kdo od zunanjih opazovalcev opozarjati na nepravilnosti, se ga obdolži ne-transparentnosti in nažene.
Več lahko preberete na domovina.je.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
