Amnezija komunizma in hipermnezija nacizma sta postali moralni ukaz
V knjižnem programu založbe Družine je te dni izšla knjiga Zlo stoletja francoskega politologa in trikratnega doktorja (iz zgodovine, literarnih in humanističnih ved) Alaina Besançona, v kateri z jasnostjo, ki je slovenski prostor zlepa ne premore, piše »o komunizmu, nacizmu in edinstvenosti judovskega holokavsta«, kot beremo v podnaslovu knjige. Za slovensko izdajo je avtor napisal poseben predgovor, v katerem predstavi izhodišče svoje primerjave dveh totalitarizmov. Objavljamo ga z uredniškimi mednaslovi.
Jeseni 1997 sem bil na vrsti za govor pod kupolo francoskega inštituta, in sicer ob slovesnem začetku sezone Petih akademij. Predlagal sem temo Spomin in pozaba boljševizma. Večina mojih kolegov se je prestrašila. Mislili so, da je tema nevarna. Sam nisem videl nič škandaloznega v tem, da leta 1997 spregovorim o resnici, ki je po padcu komunizma postala javna last. Resnica, ki jo je Solženicin silovito izpostavil v sedemdesetih letih. Resnica, ki smo jo, če smo pošteni, poznali že od leta 1917 in je bila na voljo tistim, ki so jo želeli slišati in preveriti. Vendar so imeli moji kolegi prav. Stalni tajnik moje akademije Pierre Mesmer, vojni heroj, nekdanji predsednik De Gaulleove vlade, me je podprl. Imel sem torej govor /ki ga bo bralec našel na koncu knjige Zlo stoletja/. Sprejeli so ga z globoko tišino. Nenadoma je sledil bučen aplavz navdušenja, ki se ni in ni končal. Čutil sem, da sem razbil tabu in na moje olajšanje so bili ljudje ob tem videti večinoma zadovoljni. Člani ustanove pa so bili vznemirjeni. Gotovo so globoko v sebi mislili, da sem govoril resnico, vendar se jim je hkrati zdelo, da ni bilo primerno, da sem to izrazil na glas. Seveda je bil komunizem obžalovanja vreden, vendar pa odprt protikomunizem, brez zadržkov, ni spodoben. Bilo je neprimerno. Bilo je nedostojno. Bilo je neustrezno in nekorektno. Bilo je šokantno. Bilo je znamenje slabe vzgoje. Tako je še danes.
Položaj se je poslabšal
Petnajst let je minilo. Ali lahko rečemo, da je kaj drugače? Gledano v celoti se je položaj poslabšal. Amnezija komunizma in hipermnezija nacizma sta postali moralni ukaz. Negacionizem – sprevrženost duha, ki pomeni zanikanje holokavsta, sistematičnega iztrebljenja pet do šest milijonov Judov, je v Franciji kaznovan po zakonu. Negacionizem je neumen in neprijeten že sam po sebi. Ni bilo potrebno, da se kaznuje še po zakonu, in to po zakonu, ki ga je parlamentu v sprejemanje predložil poslanec komunistične stranke. Temu zakonu so sledili drugi »spominski zakoni«, s katerimi so zaznamovali druge zgodovinske pavšale, kot je trgovanje s črnci, kolonializem in podobno. Ni pa bilo zakona, ki bi kaznoval apologijo komunizma niti zanikanje njegovih zločinov. Sodišča so izrekla številne in upravičene smrtne kazni za nacistične zločine, nisem pa slišal niti za eno smrtno kazen za komunistični zločin – ne v združeni in osvobojeni Evropi ne v nekdanji Sovjetski zvezi ne v Kambodži …
Po negacionizmu se je pojavila še ena moralna obsodba, ki se nanaša na komparacionizem. Zaenkrat še ni kaznovan z zakonom, vendar nad njim visi težek sum. V zgodovinski zavesti obstaja točka absolutnega zla, in to je nacizem. Druge strahote so relativne. Komunizem je zlo, to so ljudje pripravljeni priznati, vendar da bi ga primerjali z nacizmom, s tem absolutnim zlom na zemlji, to je intelektualna napaka in dokaz moralne sprijenosti. Na ta način sta amnezija komunizma in hipermnezija nacizma izgubili vsako uravnoteženost.
Poglejmo priljubljene televizijske programe. Praktično vsak večer v njih zasledimo strašne prizore režima, ki je bil uničen pred šestdesetimi leti, po drugi strani pa skoraj ne najdemo dokumentov, ki niso nič manj strašni (vendar veliko redkejši) in jih je povzročil režim, ki je trajal tako rekoč do včeraj. V igranih filmih se vedno najdejo igralci za vlogo esesovskih rabljev, ne vidim pa igralcev, ki bi snemali rablje KGB-ja in drugih komunističnih tajnih služb.
Še en primer. Ko se v Rusiji, Romuniji, Ukrajini zgodijo komunistične ali postkomunistične brutalnosti ob razganjanju demonstrantov, žrtve policijo zmerjajo s »fašisti!«. Niti pomislijo ne, da bi jim preprosto rekli »komunisti!«. To dejstvo je vredno komentarja.
Genialno geslo antifašizma
Okrog leta 1935 je agent kominterne Willy Münzenberg izumil izraz antifašizem. To genialno geslo je še vedno v rabi. Pomeni, da damo v isto vrsto, pod isti pojem nacizem, Mussolinijev fašizem, Francov in Salazarjev režim ter nazadnje vsak režim, ki nasprotuje komunizmu. Če bi Münzenberg za geslo uporabil antinacizem, bi nezgrešljivo primerjali Hitlerjev režim s Stalinovim. Ugotovili bi, da sta si podobna in da se temeljno, v naravi, razlikujeta od Mussolinijevega, Francovega ali Salazarjevega režima. Antifašizem nas odvrača od razmisleka o totalitarizmu (ki označuje samo komunizem in nacizem) in avtoritarnem značaju drugih režimov, katerih napaka je, da niso demokratični, predvsem pa da so protikomunistični. Münzenbergerjev izraz je bil tako učinkovit in je tako globoko prodrl v zavest, da se žaljivka »fašisti« še danes pojavi na ustnicah tistih, ki trpijo komunistično šibo.
Več lahko preberete v Slovenskem času.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
