Čas za nenasilje

mir-in-papezPred nami sta tedna, ko bo nemalo govora o miru, ko si bomo voščili božični mir in mirno novo leto. Čeprav je to mnogokrat videti kot prazno obredje, pa izraža globoko željo posameznika, skupin, in vsega človeštva. Zaradi dogodkov v minevajočem letu, ki ga je krepko zaznamovala vojna v jugovzhodnem Sredozemlju in z njo povezani teroristični in migrantki valovi, si bomo tokrat drug drugemu (pri)voščili mir mnogo bolj prizadeto in prizadevno, kakor v časih, ko se je zdelo, da so se vojna in nasilje poslovili iz razvitega sveta.

Zdaj odkrivamo, da ima nasilje toliko obrazov, kolikor je ljudi. Eden od njegovih izvirov je namreč človekovo srce, drugi pa so skupnosti, katerim sleherni pripada. Izključujoča in nasilna dvojnost se v ednini glasi: jaz ali ti oz. drugi, v množini: mi ali vi oz. oni. Presenetljivo pri tem je, da je ta dvojnost površinska in stoji na globlji bivanjski ravni, kjer se jaz lahko vzpostavlja samo po zaslugi odnosa z drugim, oz. jaz obstaja, ker ga drugi sprejema(jo) in priznava(jo).

Neizogibnost nasilja?

Mnogi so prepričani, da je nasilje samoumevno in sad boja za obstanek. V živalskem svetu se samci borijo za samice, samice ščitijo svoje potomstvo, oboji svojo »lastnino«, teritorij in sebe. Podoben preživitveni gon naj bi poganjal človeka. Antropolog Arthur M. Hocart v delu Izvori družbe (1954) dvomi, da ta hipoteza zdrži pod težo dejstev. Konflikti, ki se organizirajo in izvajajo na dolgi rok in imajo cilje, ki so daleč od neposrednih kot pri živalih, niso nič samoumevnega in nagonskega. Še več, tudi za same ljudi drugih časov in krajev so nerazumljivi in so nad njimi zgroženi. Na Salomonovih otokih sem doživel, da domačini ne morejo razumeti svojih neposrednih prednikov, ki so bili lovci na glave. Zakaj iti na lov nad pripadnike drugih plemen, jim sneti glavo in jo podariti prednikom? Toda ti isti lovci so bili v letih 1920 na otoku Malaita zgroženi nad angleško upravo, ki je v krvi zadušila upor ljudstva Kojo. Moriti zaradi ozemlja, ki ne pripada tvojim prednikom, je nesmisel. Če motivi in razlogi niso razumljivi tistim, ki se ne ravnajo po njih, niso nagonski, ampak kulturni, pravi antropolog.

Če to drži, potem vojne in druge oblike nasilja niso neizogibne: kakor ima človek moč, da jih (s)počne, tako ima tudi moč, da jih prepreči. Boljše razumevanje razlogov, ki so 20. stoletje pahnili v vojne, pravi zgodovinar Niall Ferguson (Vojna sveta: konflikt v 20. stoletju in zaton Zahoda, 2007), je pot, po kateri se izognemo čemu podobnemu v 21. stoletju. Po njegovem sta se ognjeni vojni končali s koncem korejske vojne, a tudi hladna ni bila nedolžna, saj je bilo v letih 1945-1983 pobitih okoli 20 milijonov ljudi v sto večjih vojnah. Za nas je tu pomembno Fergusonovo prepričanje, da smo ljudje avtorji vojne ali miru. Tega se je treba danes toliko bolj jasno zavedati, ker človeška sposobnost povzročanja nasilja narašča, če ni ustreznega družbenega – političnega, nazorskega ali religijskega – odgovora, ki bi ga zajezil. Če je bilo nasilje v minulem stoletju tako ogromno, je tudi zato, ker sta upravni in tehnološki napredek bistveno povečala sposobnost njegovega izvajanja. Taborišče in Gulag sta mogoča le ob tehnološki in upravni podpori države. Genocid nad Tutsiji v Ruandi (1994) je v slabih štirih mesecih zahteval skoraj milijon žrtev, ker so morilce, oborožene samo s kiji in meči, usmerjali po radiju. Tisti Hutuji, ki so pomoru Tutsijev nasprotovali, so bili postavljeni pred izbiro: ali s Tutsiji v smrt, ali pridružitev morilcem in s svojo vnemo dokazati, da so na pravi strani. Ne nazadnje, vemo, da so naši komunisti tiste partizane, ki niso hoteli pobijati nedolžnih, likvidirali z žrtvami vred, tisti pa, ki so pritiskom podlegli, so se potem dokazovali s pomnoženo krvoločnostjo.

Zgodovinar Yuval Noah Harari dokazuje v Deus Homo, kratka zgodovina jutrišnjega dne (2016), da se je zgodila sprememba v pojmovanju miru. Še za prejšnjo generacijo je bil mir začasna odsotnost vojne, zdaj pa pomeni stanje, ko vojna ni več verjetna. To ponazori s številkami. V letu 2012 je na svetu umrlo okoli 56 milijonov ljudi: 620.000 jih je umrlo zaradi nasilja (120.000 vojna, 500.000 kriminal), 800.000 je bilo samomorov in 1,5 milijona zaradi sladkorne bolezni. Sladkor je torej umoril več ljudi kakor smodnik. Čeprav se zdi, da je teroristična grožnja vsenavzočna, pa zgodovinar spomni, da so leta 2010 debelost in z njo povezane boleni pokosile tri milijone, teroristi pa 7.697 po vsem svetu, večinoma v državah v razvoju. Za povprečnega Američana in Evropejca je potemtakem Coca Cola bolj smrtonosna kakor Islamska država.

Oni so nasilni, mi pa ne!

Iz povedanega sklepamo, da vojna in nasilje nista neizogibna in nespremenljiva usoda, marveč da imajo ljudje v rokah škarje in platno. Od nas in naših skupin je odvisno, ali bomo krojili vojno ali mir, nasilje ali nenasilje. Tega se bolj ko ne zavedamo tudi v Sloveniji, a za razliko od mnogih drugih, kažejo nekateri predstavniki družbene elite s prstom na drugače misleče in verujoče, da so vir nasilja njihova verovanja, ki da jih morajo brezpogojno, suženjsko izvajati po črki. Ta pa ukazuje nasilje nad drugimi. Tako filozof Tine Hribar prostodušno razpreda, »da so se vse velike vojne 20. stoletja odvijale pod obnebjem biblijske supercivilizacije in da pod tem istim obnebjem potekajo tudi obstoječi spopadi med muslimani in judovsko-krščanskimi bojevniki oz. vojskami. Vse v imenu istega Boga in s priseganjem na isto Knjigo, na Biblijo kot knjigo knjig.« In še pika na i: »Nacizem, komunizem in fašizem »so le brezbožni porodek židovsko-krščanskega monizma. Porodek, ne izrodek.« (Deus vult, 2015). Ko bi bila Ferguson in Harari bolj razgledana in brala našega filozofa, bi ugotovila kakšna pritlikava »dolinarja« sta proti njemu in ne bi poskušala razumeti zapletenih problemov človeštva, ko pa je odgovor na dlani (Hribarjevi) in torej vzrok vojn in nasilja znan! Še več, nemudoma bi se pridružila Hribarju v čaščenju Iztoka Simonitija in se mu zahvaljevala za njegove edinstvene umotvore. Če slepa kura zrno najde, kako ga ne bi Simoniti in to takšnega, ki povzema vse njegovo modrovanje v knjigi Deus vult: »Prvi kristjani so se obnašali kot talibani, ubijali so in uničevali …« Eureka! kako ne, saj ga je našel »v odličnem eseju/romanu« pri Grku Vasilisu Alexakisu.

Morda bo takšnim »mislecem« dal misliti ateist in levičar Régis Debray, ki se vse življenje ukvarja z nasiljem: najprej v praksi kot Castrov tovariš in revolucionar, potem teoretično kot Mitterandov svetovalec in akademik. »Če bi bili agnostiki imuni na množično pobijanje (nacionalizem, kolonializem, maoizem itd.), bi se to vedelo. A ni videti. Vojne ‘brezbožcev’ so samo v 20. stoletju zahtevale sto milijonov žrtev – več kakor vsi verski pokoli. Čeprav so brez občutka izvoljenosti in misijonarske srbečice, pa niso po mirnih vodah plule niti Kitajska, ki nima ne mitologije ne bogov, niti Japonska, ki jih ima 800 milijonov, niti Indija s 33 000 božanstvi. Njihovi sosedje še manj. V deželah ‘jutranjega miru’, kjer kraljuje ‘občasna imanenca svetega’, se je grozovitost vedno odzvala na povabilo. (…) Kateri pripovedovalec nam bo pripovedoval, v kakšna barbarstva vse je zapadla zadnja civilna religija civiliziranega sveta? Človekove pravice, absolut relativistov, niso nikoli preprečile bombardiranja vrtcev (pri drugih). Humanizem, koliko ljudi je Zahod pobil v tvojem imenu! (…) Zavračanje pobožnjaštva ne zmanjšuje občutno velikih krivic, nasprotno še povečuje jih, če imamo pred očmi ateizem, povzdignjen v državno religijo. Morilci Boga, ki ne naznanjajo ljudem nič dobrega, niso čudežno zdravilo« (Sveti ogenj: religijske funkcije 2003).

Ker je Régisu Debrayu do mirnega sožitja in delovanja, opozarja torej, da sta sposobnost nasilja in nasilnost sama – tako kakor neumnost – precej enakomerno porazdeljena med ljudmi in skupnostmi. Videti iver nasilnosti pri drugih, bruna lastne nasilnosti pa ne, ni le narcisoidna zaslepljenost, marveč nasilje nad dejstvi in resnico in cenen izgovor za nasilje nad drugimi.

Nenasilje kot življenjski slog

Na predpostavki, da je nasilje vseh vrst človekovo delo in da so ga vsi sposobni in ga vsi zagrešijo, je mogoče zastaviti osebne in skupne napore v nasprotno smer, se pravi proti nenasilju. K takšni usmeritvi poziva papež Frančišek ob 50. svetovnem dnevu miru: »Obravnavajmo drug drugega v medosebnih, družbenih in mednarodnih odnosih z dobrodelno ljubeznijo in brez nasilja. Ko se znajo žrtve nasilja upreti skušnjavi maščevanja, lahko postanejo najbolj verodostojni prvoborci nenasilne gradnje miru. Naj nenasilje od krajevne in vsakdanje ravni do svetovne ureditve postane značilen slog našega odločanja, odnosov in dejavnosti, pa tudi politike v vseh njenih oblikah«.

Morda bo kdo zastrigel z ušesi in papežu vrgel v obraz, da je (bila) njegova Cerkev nasilna in naj bo raje tiho. Pritrjeval bo Simonitiju, »da je tudi danes toleranca poklicnih mon(ote)istov navidezna; zato ne verjamem, da so se enobožci sploh sposobni med seboj iskreno spoštovati, kaj šele, da bi spoštovali ateiste, animiste, in brezbrižne«. Toda kdor je kristjan, priznava svojo grešnost, to priznavajo tudi vse Cerkve in jo obžalujejo. Zato si vsi po vrsti prizadevajo, da bi se (spre)obrnili, verjeli veseli vesti o Božji ljubezni in z njo sodelovali. Potemtakem je zanje normalno, da si prizadevajo za nenasilje in mir, ob zavedanju, da so in še bodo podlegli skušnjavi nasilnosti. Poziv k nenasilju je v duhu krščanske vere, ne pa pesek v oči. To Frančišek krepko poudari za svojim predhodnikom: »Nenasilje ni za kristjana površno taktično obnašanje, marveč je način njegovega bivanja, drža človeka, ki je tako prepričan o Božji ljubezni in njeni moči, da se ne boji spopadati z zlom zgolj z orožjem ljubezni in resnice. Ljubezen do sovražnika je jedro ‘krščanske revolucije’.«

A to ne pomeni, da bi bilo nenasilje izključno krščanska vrednota. Nasprotno, poudarja papež: »Uspehi, ki so jih dosegli Mahatma Gandi in Kan Abdul Kan pri osvobajanju Indije in Martin Luther King proti rasni diskriminaciji, ne bodo nikoli pozabljeni. Še posebej so ženske pogosto voditeljice nenasilja kot npr. Leymah Gbowee in tisoče liberijskih žena, ki so organizirale molitvena srečanja in nenasilne proteste in tako dosegle pogajanja na visoki ravni za končanje druge velike državljanske vojne v Liberiji. Tudi ni mogoče pozabiti zgodovinskega desetletja, ki se je končalo s padcem komunističnih režimov v Evropi. (…) To delovanje v prid žrtev krivic in nasilja ni izključna dobrina Katoliške cerkve, marveč številnih religijskih izročil.«

Ne glede na to, kaj pravijo priganjači in lovci na monoteiste in še zlasti na Katoliško cerkev, ni v papeževi poslanici za dan miru zaslediti nobene izključujoče in nasilne dvojnosti. Nasprotno, povabilo vsem k nenasilju po poteh, ki jih ubirajo njihova verska, kulturna ali nazorska izročila v dialogu in sodelovanju z vsemi, da bi se s skupnimi močmi bolj uspešno bližali k cilju. Katoličani tako skupaj z vsemi, ki v srcu dobro mislijo, verjamemo, da je napočil čas nenasilja, in praznična tedna sta priložnost, da se odpravimo na to pot.