Ni se, kot se zdi naši amerofobni levici, podrl svet. Ni, kot pravi Avbelj, propadel liberalni ustroj zahodnega sveta. Razpokal je progresivni miselni aparat zahodnega sveta o tem, kako razumeti in kako govoriti o družbi. Kaj jo povezuje in kaj jo sestavlja. Razpokal je, ni propadel, ni se sesul v prah. Trumpova zmaga je vendarle bila tesna.
Trump je zmagal kljub temu, da so skoraj vsi mediji in skoraj vsi novinarji v ZDA, pa tudi širše, navijali za Clintonovo. Da je ves Wall Street navijal za Clintonovo. Da so skoraj vsi javni intelektualci in mnenjski voditelji navijali za Clintonovo. Ali pa smo bili do Trumpa vsaj močno zadržani.
Če bi ta monopol zdržal, če bi veliki progresivni miselni zid zdržal, bi danes slavila Hillary Clinton. Ampak ni. V nasprotju z vsemi pričakovanji, v nasprotju z anketami sociologov iz prav tistih šol, iz katerih prihajajo novinarji in komentatorji, je zmagal Donald Trump.
Razpokal je progresivni konsenz
Razpokal je progresivni konsenz, ki nas prepričuje, da so skupni imenovalec te družbe človekove pravice, svoboda posameznika in razsvetljena racionalnost. Razpokalo je vsiljeno prepričanje, da nas kot civilizacijo povezujejo napredne ideje, ki so rezultat razsvetljenega človekovega duha. Propadla je podtaknjena misel, da je skupno samo tisto, kar imamo vsi, ni pa skupno tisto, v čemer smo si različni, v čemer smo posebni, v čemer smo lokalni.
Trump je zmagal kljub temu, da so skoraj vsi mediji in skoraj vsi novinarji v ZDA, pa tudi širše, navijali za Clintonovo. Da je ves Wall Street navijal za Clintonovo. Da so skoraj vsi javni intelektualci in mnenjski voditelji navijali za Clintonovo. Ali pa smo bili do Trumpa vsaj močno zadržani.
Če bi ta monopol zdržal, če bi veliki progresivni miselni zid zdržal, bi danes slavila Hillary Clinton. Ampak ni. V nasprotju z vsemi pričakovanji, v nasprotju z anketami sociologov iz prav tistih šol, iz katerih prihajajo novinarji in komentatorji, je zmagal Donald Trump.
Razpokal je progresivni konsenz
Razpokal je progresivni konsenz, ki nas prepričuje, da so skupni imenovalec te družbe človekove pravice, svoboda posameznika in razsvetljena racionalnost. Razpokalo je vsiljeno prepričanje, da nas kot civilizacijo povezujejo napredne ideje, ki so rezultat razsvetljenega človekovega duha. Propadla je podtaknjena misel, da je skupno samo tisto, kar imamo vsi, ni pa skupno tisto, v čemer smo si različni, v čemer smo posebni, v čemer smo lokalni.
Človek ni samo razumsko bitje. Je tudi čustveno.
S človekovimi pravicami kot temeljem družbe imajo konservativci težavo že od začetka. Edmundu Burku ne moremo očitati, da ni eden od velikanov, na ramenih katerih sloni sodobna evropska civilizacija oziroma bi moral biti del intelektualne tradicije, ki naj bi bila podlaga sodobnega liberalnega demokratičnega sveta.
Ampak Burke je trdil, da je od človeka po svoje oholo, da si na papir zapiše, kaj so njegove pravice. Da so te pravice dane od Boga oziroma so naravne. Burke je bil proti napihovanju človekove samozavesti, to je pokopalo že Adama in Evo in je zagon dobilo z razsvetljenskim praznovanjem vsemogočnosti človekovega razuma. Tehnološki dosežki sodobne civilizacije dajejo temu kultu razuma samo še dodaten zagon.
Ampak človek ni samo razumsko bitje. Je tudi čustveno. Čustva in instinkti mu pomagajo pri odločitvah, ko razum terja preveč napora ali časa. In z instinkti načeloma ni nič narobe. Evolucijsko smo oblikovali take instinkte, ki so omogočali preživetje naših prednikov. Zato zaslužijo spoštovanje ali vsaj razumevanje. Ne pa norčevanja ali izključevanja.
Več lahko preberete na siol.net.
