Letos res nisem nameraval komentirati slovenskih proračunskih načrtov in bruseljskih odzivov nanje, saj me počasi že bolijo prsti od nenehnega pritiskanja tipk za kopiranje in lepljenje. Zgodba se namreč vsako leto ponavlja.
Potem pa sem nekako zaznal, da se v razpravah o proračunu dogaja nekaj zabavnega in sem si jih pobližje ogledal. Oko so mi najprej pritegnili sklici na blog Jožeta P. Damijana, ki je članek prvega namestnika predsednika računskega sodišča, objavljen v Financah, označil za gnusno neumen pamflet, avtorja pa ozmerjal z računovodjo in pravnikom ter njegovo zagovarjanje fiskalnega pravila primerjal z ravnanjem nemških vojnih zločincev.
Ne vem, če ste opazili, s kakšnim veseljem ekonomisti besedi računovodja in pravnik uporabljajo kot psovki. Računovodje očitno pridejo prav samo takrat, ko je treba “optimizirati” davke, pravniki pa, ko si je treba umiti roke zaradi nezakonitih dodatkov za stalno pripravljenost od nočnega dela na smrt izmozganih profesorjev. Če si drznejo reči kako besedo o ekonomiji, pa se jih hitro razglasi za neuke in pošlje v kot.
Mimogrede, Jorg Kristijan Petrovič, ki je Jožeta P. Damijana tako razjezil, je ekonomist in revizor, ne pravnik ali računovodja.
Bi bila polemika jasnejša brez zmerjanja?
Profesorju Damijanu je treba priznati, da ostaja zvest samemu sebi. Čeprav je spremenil veliko svojih stališč – s čimer načeloma ni nič narobe –, je ohranil mladostniško vehemenco, s katero jih vedno znova zagovarja.
Toda pustimo trivialnosti ob strani in si poglejmo racionalni del polemike.
Petrovič je v članku opozoril, da vlada v Programu stabilnosti za prihodnje leto ne načrtuje tolikšnega znižanja proračunskega primanjkljaja, kot bi ga morala glede na evropska pravila ter slovensko ustavo in njen izvedbeni zakon. Kot zagovorniku uravnoteženih javnih financ se mu je to zdelo vredno vsake kritike in morda celo ustavne obtožbe.
Damijan je v svojem blogu pojasnil, da je metodologija, ki jo Evropska komisija uporablja za izračun zahtevanega znižanja primanjkljaja, nezanesljiva in škodljiva. Zato je bolje narediti malo večji primanjkljaj in s tem spodbujati gospodarstvo, kot pa se slepo držati pravil, ki imajo trhle metodološke temelje in lahko državo prisilijo v napačno politiko.
Damijan v žaru polemike ni omenil, da je tudi Petrovič sam omenil nezanesljivost metodologije in pismo, ki so ga glede tega spisali finančni ministri nekaterih držav. Petrovič je tudi poudaril, da je Evropska komisija kritike neformalno upoštevala, saj od Slovenije zdaj zahteva manjše znižanje primanjkljaja kot prej – toda še vedno veliko več, kot v Programu stabilnosti načrtuje vlada.
Glede šibkosti metodologije se popolnoma strinjam. Različne ugledne ustanove (Evropska komisija, OECD, IMF, UMAR), pa tudi ministrstvo za finance, imajo vsaka svoj izračun, kolikšno znižanje primanjkljaja bi ustrezalo veljavnim fiskalnim pravilom. Še več, te številke se iz leta v leto močno spreminjajo in to tudi za že pretekla leta, ne samo za prihodnost. Enako velja tudi za druge države.
Toda vprašati se moramo nekaj drugega.
Bi bile odločitve boljše brez metodologije?
Zdi se, da se večina ekonomistov, vključno z Jorgom in Jožetom, strinja, da je pametno, če država v dobrih gospodarskih letih ustvari proračunski presežek oziroma finančno zalogo, ki jo v slabih letih porabi za spodbujanje gospodarstva.
Toda ravno zato, ker se glede tega strinjamo, moramo nekako ugotoviti, ali bo leto, za katero se načrtuje proračun, dobro ali slabo, koliko boljše ali slabše bo glede na tekoče in prejšnja leta ter kakšen bi bil glede na to primeren proračunski presežek ali primanjkljaj. Načinov, kako to izračunati, je več, noben pa ni prav posebej zanesljiv ali natančen.
Skratka, imamo splošno načelo, ki je dovolj jasno preneseno v pravne akte, nimamo pa dobre metodologije, ki bi pravni zapis enoznačno prevedla v natančne proračunske cilje. Privzgojeni instinkt ekonomistov v takšni situaciji je, da začnejo iskati in razvijati boljše metodologije. Tudi zdajšnja je v bistvu nastala kot odgovor na ekonomsko precej nesmiselna in toga številčna pravila o največ 3-odstotnem primanjkljaju in največ 60-odstotnem javnem dolgu.
Toda zdi se, da Damijan kot rešitev predlaga manj in ne več metodologije. Vsaj tako razumem njegov predlog, da naj bi namesto slabih metodologij uporabljali biblično razodetje o izmenjavanju let debelih in suhih krav. Namreč. če to priporočilo vzamemo resno, potem se hitro ujamemo nazaj v isto zanko, da je pač treba nekako ugotoviti, kako debele ali suhe bodo prihodnje leto krave in da za to niti na ekonomskih niti na kmetijskih inštitutih nimajo dobrih metodologij.
Njegovo priporočilo zato razumem bolj v smislu, naj se nehamo ukvarjati z zapletenimi izračuni in se raje zanesemo na bolj preproste ekonomske kazalnike in približne izračune, kaj nam ti kazalniki lahko namignejo glede smiselnega proračunskega primanjkljaja. Z drugimi besedami, od podrejanja ekonomske politike jasnim pravilom se raje vrnimo nazaj k vodenju politike zgolj po ohlapnih načelih in po občutku.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
