M. Avbelj, Ius-info: Sistem demokratične neodgovornosti

1

V prihodnjih dneh se nam ponovno obeta fantastična politična predstava za javnost. Ministrica za kulturo, ki ne izpolnjuje več političnih kriterijev obstoječe, menda izrecno kulturno naravnane vlade, ni sledila pozivu njenega predsednika, ki jo je pozval k odstopu, ampak bo svoj politični prav dokazovala, urbi et orbi, v parlamentu. Še enkrat več boste lahko spremljali praktične posledice unikatno slovenskega ustavnopravnega križanca med skupščinskim in kanclerskim sistemom delovanja vlade.

Spomnimo, po nemškem vzoru je v slovensko ustavo vgrajen sistem konstruktivne nezaupnice, ki v najbolj elementarnem smislu pomeni, da parlament lahko izglasuje nezaupnico vladi le tako, da izvoli novega predsednika vlade. Tako pravi 116. člen ustave, ki pa ga – popolnoma paradoksalno – zanikajo že določbe naslednjega člena. Sodeč po 117. členu ustave, je nezaupnica vladi lahko izglasovana tudi tako, da ni izglasovana zaupnica, vezana na sprejem določene odločitve v državnem zboru.

Čeprav je 117. člen očitna aberacija, ga je mogoče sanirati tako, da se ga razlaga v skladu s 116. členom, zato mu tokrat ne posvečam posebne pozornosti. Namesto tega se bom osredotočil na širše posledice obstoja konstruktivne nezaupnice. Njeno bistvo ni le v načinu prenehanja vlade, temveč tudi v načinu njenega oblikovanja in s tem, nujno, tudi delovanja.

Sistem konstruktivne nezaupnice podeljuje posebno vlogo predsedniku vlade – kanclerju. Ta je vzpostavljen kot prvi med enakimi, ki je primarno in izključno odgovoren za prav vse odločitve vlade, kakor tudi vsakega ministra posebej. Zato je vlada v sistemu konstruktivne nezaupnice tako v svojem nastanku kot prenehanju v celoti odvisna od usode svojega predsednika.

Tak sistem delovanja vlade je v funkciji dveh načel: učinkovitosti izvajanja oblasti (in s tem delovanja države) ter odgovornosti za (ne)sprejete odločitve vlade. Ideja je preprosta. Volivci izvolijo parlament. Parlamentarna večina izvoli predsednika vlade. Ta si izbere ministrsko ekipo, s katero bo skušal izvajati svoj predvolilni program. Ministre imenuje predsednik države, ki pri tem v skladu z ustavnimi običaji, razen v ekstremnih okoliščinah, nima in ne more imeti nikakršne diskrecije.

Za izvedbo programa in zato za celokupno stanje v državi je odgovorna vlada, v njenem imenu pa njen predsednik. Ministri so »v službi predsednika vlade«, odgovarjajo njemu in jih lahko kadarkoli, seveda na svojo politično odgovornost, zamenja. Tako se zagotovi učinkovitost vladanja, ki je tesno povezana z jasno odgovornostjo. Če bo vlada uspešna, bo popolnoma jasno, komu gre pripisati zasluge za to; če ne bo, pa prav tako: predsedniku vlade. Volivci na naslednjih volitvah bodo tako imeli lahko delo: ali nagradijo obstoječo oblast, ali pa izvolijo novo.

V Sloveniji pa je vse opisano postavljeno na glavo. Volivci izvolijo parlament. Ta izvoli mandatarja, ki postane predsednik vlade šele, ko so izvoljeni njegovi ministri. Te si sicer izbere sam, a mora ponovno po podporo parlamenta. To lahko v teoriji, še bolj pa v slovenski praksi, pripelje do naravnost paradoksalnih situacij. V Sloveniji se je že zgodilo, da smo istočasno imeli predsednika vlade z ministri, ki so lahko opravljali le tekoče posle, in veljavno izvoljenega mandatarja brez ministrov.

V Sloveniji se je tudi že zgodilo, da je ena parlamentarna koalicija izvolila mandatarja, druga pa mu je potrdila ministre. Manjka nam samo še absurdna situacija, v kateri bi parlament izvoljenemu mandatarju kar vsilil svoje ministre, tako da bi ta, kot kancler (sic!), vladal z ekipo, ki je sploh ni želel.

Vse to se nam dogaja zaradi ostalin skupščinskega sistema. Namesto da bi parlament izvolil svojega mandatarja, temu pa bi ministre le še formalno potrdil predsednik države, v Sloveniji ministre imenuje in razrešuje državni zbor. To v praksi pomeni, da predsednik vlade, kot kancler, ne more odločilno vplivati na izbiro svoje vladne ekipe, za katero mora po naravi kanclerske stvari primarno in izključno odgovarjati.

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. To je odraz izmikanja odgovornosti in ustvarjanja stanja, da vse ostane po starem ali celo slabše.

Comments are closed.