82. obletnica Bohinjskega tedna: mar danes naša Cerkev spet potrebuje katarzo

Bohinjski teden (1939): klic k slovenski in katoliški katarzi
V avgustu 1937 je v Bohinju potekal prvi akademski kulturno-socialni teden. Kljub sporu znotraj katoliških struj so se ga udeležila vsa slovenska katoliška akademska društva. Bohinjski teden je bil v glavnih potezah prav Gosarjeva zamisel.

Pred dvainosemdesetimi leti je Slovensko katoliško akademsko društvo Zarja v dneh od 7. do 12. avgusta 1939 pri cerkvi sv. Janeza v Bohinju priredilo kulturno-socialni teden, ki so ga na kratko imenovali Bohinjski teden. Čeprav sta bila Bohinjska tedna dejansko dva, prvega so namreč priredila katoliška akademska društva Danica, Savica in Zarja že od 10. do 14. avgusta 1937, je za zgodovino slovenskega naroda mnogo pomembnejši zadnji. Središčni osebnosti na Bohinjskem tednu sta bila pisatelj Franc S. Finžgar in slavist prof. Jakob Šolar. O celotnem dogajanju je društvo Zarja leta 1940 izdalo tudi istoimenski zbornik. Dogodki, ki so sledili, pa odsevajo mračno senco svetle bohinjske vizije pri njenih nasprotnikih. Šlo je namreč za usoden spor v življenju katoliških Slovencev.

Edvard Kocbek buri duhove

Edvard Kocbek na kongresu OF 2. 8. 1945 v ljubljanskem Tivoliju.
Vabimo vas na »Bohinjski teden (2021)«, okroglo mizo posvečeno spominu na pesnika, misleca in pričevalca Edvarda Kocbeka ob 40. obletnici njegove smrti. Srečanje bo v soboto, 25. septembra 2021 ob 16. uri pri cerkvi Sv. Janeza v Bohinju.

 

Čas, v katerega se uvrščata oba Bohinjska tedna, je bil izredno razburkan in zmeden. Kocbekova objava članka Premišljevanje o Španiji, ki je izšel v reviji Dom in svet leta 1937, pa je povzročila pravo vršanje duha v katoliškem taboru. Dolgoletna nasprotja in navzkrižja med katoličani so dosegala višek. Članek je obsodil tudi ljubljanski škof Rožman. Razvoj dogodkov, ki so sledili, je znan: Kocbek je ustanovil novo revijo Dejanje, med naprednimi, demokratično usmerjenimi katoliki in tradicionalnim katoliškim političnim in kulturnim taborom pa je prišlo do dokončnega preloma in razhoda. Duhovna diferenciacija v slovenskem narodnem občestvu je postala resničnost, teza o istovetnosti narodnosti in vere pa je bila zmotna in nesprejemljiva tudi za katoličane, ki priznavajo pluralizem idej in mišljenja.

Prvi Bohinjski teden (1937): skupina mladih z Ehrlichom in Tomcem na čelu hotela razbiti akademsko srečanje

Demokratični katoliški visokošolci, za katere sta bili značilni živa slovenska zavest in napredna socialna orientacija, so se že sredi tridesetih let zbirali v društvih Danica, Zarja in Savica. Svoje poglede na svet so začeli javnosti predstavljati v beli dvorani hotela Union v Ljubljani, kasneje pa še na gori Oljki, v Stični, pri Sv. Primožu nad Kamnikom, pri Veliki Nedelji in nazadnje na obeh Bohinjskih tednih. Tako so na prvem Bohinjskem tednu govorili o položaju katoličana v sodobnem svetu, o svobodi duha in kulturni rasti, o problematiki svobode in vezanosti v sodobnem življenju, o komunizmu, fašizmu, o kulturnih ciljih in zahtevah Slovencev, o socialnih nalogah katoličanov itd.

Iz povedanega je razvidno, da so predavatelji obravnavali verska, kulturna in socialna vprašanja, vse v tesni povezavi s slovenskim narodnim vprašanjem. Pri tem je treba poudariti, da so zelo konkretno govorili o narodni kulturni zavesti, o skrbi za jezik in narodne ustanove. Vsa ta predavanja s prvega Bohinjskega tedna žal niso izšla v posebnem zborniku. Na zboru je prišlo tudi do incidenta; že drugi dan je prišla na prizorišče dogajanja skupina mladih s prof. Ehrlichom in Tomcem na čelu, ki so hoteli razbiti akademsko srečanje, kar pa jim ni uspelo. Sovraštvo med skupinami je z leti naraščalo. Leta 1938 so nameravala društva Danica, Savica in Zarja v Celju prirediti podoben tečaj, a so jim ga ekstremne skupine stražarjev in mladcev onemogočile s tem, da so izsilile Rožmanovo prepoved zborovanja.

Drugi Bohinjski teden: klic k mobilizaciji slovenske narodne zavesti in klic k slovenski in katoliški katarzi

V teh nemogočih razmerah so zarjani v dneh od 7. do 12. avgusta  1939 sami organizirali nov, drugi Bohinjski teden. Dogodka se je udeležilo okoli dvesto petdeset fantov in deklet. Na tem drugem Bohinjskem tednu so predavali: Franc S. Finžgar, Janez Janžekovič, Edvard Kocbek, France Koblar, Stanko Gogala, Janez Fabijan, France Vodnik, Stanko Cajnkar, Jakob Šolar, Andrej Gosar, Bogo Grafenauer in Jože Kržišnik alias dr. Josip Bitežnik, znan primorski javni delavec. Obravnavali so naslednje teme: Človek in njegov smisel, Oseba in kultura, Svoboda Cerkve in svoboda v Cerkvi, Slovenstvo in katolištvo itd.

Osrednja misel je bila posvečena človekovi osebi in njegovi svobodi kot bistvu dostojanstva človeka kot družbenega bitja. Pri tem so odločno zavračali razna desničarska in levičarska totalitarna gibanja. Zavzemali so se proti slehernemu totalitarizmu v imenu človeka, v imenu človekovih pravic, v imenu demokracije in humanizma. Rdeča nit vseh predavanj v zborniku Bohinjski teden je, da mladi niso nasprotovali samo političnemu totalitarizmu. Bili so prosti vsaki ideološki ekskluzivnosti, tudi verskemu integralizmu. Drugi Bohinjski teden je bil tako opomin in klic k mobilizaciji slovenske narodne zavesti in hkrati klic k slovenski in katoliški katarzi.

Cerkev na Slovenskem tudi danes še kako potrebuje katarzo

Ves čas prebiranja poročil o tistih časih se mi vsiljuje misel, da živimo v zelo podobno kaotičnem času. Tako na ravni družbeno-političnih dogodkov, še bolj pa na ravni Cerkve na Slovenskem, ki še kako potrebuje katarzo. Dogajanje v Bohinju pred 80 leti nas mora spodbuditi, da z dejanjem in zgledom živo izpričamo, da krščanstvo ni srednjeveški ostanek. Tudi ni umetno ohranjeno življenjsko občutje davno preživelega obdobja, ampak je še vedno duhovno močna resničnost; da lahko pomiri in odreši sodobnega človeka ter ga usposobi za najvišje napore tostranstva. Zato je treba stalno poudarjati tisto, kar ljudi združuje, ne tistega, kar jih razdvaja. Kdor more, naj razume!

Foto: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/bohinjski-teden-1937.html