80-obletnica Bohinjskega tedna: mar danes naša Cerkev spet potrebuje katarzo

19
716
Bohinjski teden (1939): klic k slovenski in katoliški katarzi
V avgustu 1937 je v Bohinju potekal prvi akademski kulturno-socialni teden. Kljub sporu znotraj katoliških struj so se ga udeležila vsa slovenska katoliška akademska društva. Bohinjski teden je bil v glavnih potezah prav Gosarjeva zamisel.

Pred osemdesetimi leti je Slovensko katoliško akademsko društvo Zarja v dneh od 7. do 12. avgusta 1939 pri Cerkvi sv. Janeza v Bohinju priredilo kulturno-socialni teden, ki so ga na kratko imenovali Bohinjski teden. Čeprav sta bila Bohinjska tedna dejansko dva, prvega so namreč priredila katoliška akademska društva Danica, Savica in Zarja že od 10. do 14. avgusta 1937, je za zgodovino slovenskega naroda mnogo pomembnejši zadnji. Središčni osebnosti na Bohinjskem tednu sta bila pisatelj Franc S. Finžgar in slavist prof. Jakob Šolar. O celotnem dogajanju je društvo Zarja leta 1940 izdalo tudi istoimenski zbornik. Dogodki, ki so sledili, pa odsevajo mračno senco svetle bohinjske vizije pri njenih nasprotnikih. Šlo je namreč za usoden spor v življenju katoliških Slovencev.

Edvard Kocbek buri duhove

Čas, v katerega se uvrščata oba Bohinjska tedna, je bil izredno razburkan in zmeden. Kocbekova objava članka »Premišljevanje o Španiji«, ki je izšel v reviji Dom in svet leta 1937, pa je povzročila pravo vršanje duha v katoliškem taboru. Dolgoletna nasprotja in navzkrižja med katoličani so dosegala višek. Članek je obsodil tudi ljubljanski škof Rožman. Razvoj dogodkov, ki so sledili, je znan: Kocbek je ustanovil novo revijo Dejanje, med naprednimi, demokratično usmerjenimi katoliki in tradicionalnim katoliškim političnim in kulturnim taborom pa je prišlo do dokončnega preloma in razhoda. Duhovna diferenciacija v slovenskem narodnem občestvu je postala resničnost, teza o istovetnosti narodnosti in vere pa je bila zmotna in nesprejemljiva tudi za katoličane, ki priznavajo pluralizem idej in mišljenja.

Prvi Bohinjski teden (1937): skupina mladih z Ehrlichom in Tomcem na čelu hoteli razbiti akademsko srečanje

Demokratični katoliški visokošolci, za katere sta bili značilni živa slovenska zavest in napredna socialna orientacija, so se že sredi tridesetih let zbirali v društvih Danica, Zarja in Savica. Svoje poglede na svet so začeli javnosti predstavljati v beli dvorani hotela Union v Ljubljani, kasneje pa še na gori Oljki, pa v Stični, pri Sv. Primožu nad Kamnikom, pri Veliki Nedelji in nazadnje na obeh Bohinjskih tednih. Tako so na prvem Bohinjskem tednu govorili o položaju katoličana v sodobnem svetu, o svobodi duha in kulturni rasti, o problematiki svobode in vezanosti v sodobnem življenju, o komunizmu, fašizmu, o kulturnih ciljih in zahtevah Slovencev, o socialnih nalogah katoličanov itd.

Iz povedanega je razvidno, da so predavatelji obravnavali verska, kulturna in socialna vprašanja, vse v tesni povezavi s slovenskim narodnim vprašanjem. Pri tem je treba poudariti, da so zelo konkretno govorili o narodni kulturni zavesti, o skrbi za jezik in narodne ustanove. Vsa ta predavanja s prvega Bohinjskega tedna žal niso izšla v posebnem zborniku. Na zboru je prišlo tudi do incidenta; že drugi dan je prišla na prizorišče dogajanja skupina mladih s prof. Ehrlichom in Tomcem na čelu, ki so hoteli razbiti akademsko srečanje, kar pa jim ni uspelo. Sovraštvo med skupinami je z leti naraščalo. Leta 1938 so nameravala društva Danica, Savica in Zarja v Celju prirediti podoben tečaj, a so jim ga ekstremne skupine stražarjev in mladcev onemogočile s tem, da so izsilile Rožmanovo prepoved zborovanja.

Drugi Bohinjski teden: klic k mobilizaciji slovenske narodne zavesti in klic k slovenski in katoliški katarzi!

V teh nemogočih razmerah so zarjani v dneh od 7. do 12. avgusta leta 1939 sami organizirali nov, drugi Bohinjski teden. Dogodka se je udeležilo okoli dvestopetdeset fantov in deklet. Na tem drugem Bohinjskem tednu so predavali: Franc S. Finžgar, Janez Janžekovič, Edvard Kocbek, France Koblar, Stanko Gogala, Janez Fabijan, France Vodnik, Stanko Cajnkar, Jakob Šolar, Andrej Gosar, Bogo Grafenauer in Jože Kržišnik alias dr. Josip Bitežnik, znan primorski javni delavec. Obravnavali so naslednje teme: »Človek in njegov smisel«, »Oseba in kultura«, »Svoboda Cerkve in svoboda v Cerkvi«, »Slovenstvo in katolištvo« itd.

Osrednja misel je bila posvečena človekovi osebi in njegovi svobodi kot bistvu dostojanstva človeka kot družbenega bitja. Pri tem so odločno zavračali razna desničarska in levičarska totalitarna gibanja. Zavzemali so se proti slehernemu totalitarizmu v imenu človeka, v imenu človekovih pravic, v imenu demokracije in humanizma. Rdeča nit vseh predavanj v zborniku Bohinjski teden je, da mladi niso nasprotovali samo političnemu totalitarizmu. Bili so prosti vsaki ideološki ekskluzivnosti, tudi verskemu integralizmu. Drugi Bohinjski teden je bil tako opomin in klic k mobilizaciji slovenske narodne zavesti in hkrati klic k slovenski in katoliški katarzi!

Cerkev na Slovenskem tudi danes še kako potrebuje katarzo

Ves čas prebiranja poročil o tistih časih se mi vsiljuje misel, da živimo v zelo podobno kaotičnem času. Tako na ravni družbeno-političnih dogodkov, še bolj pa na ravni Cerkve na Slovenskem, ki še kako potrebuje katarzo. Dogajanje v Bohinju pred 80 leti nas mora spodbuditi, da z dejanjem in zgledom živo izpričamo, da krščanstvo ni srednjeveški ostanek. Tudi ni umetno ohranjeno življenjsko občutje davno preživelega obdobja, ampak je še vedno duhovno močna resničnost; da lahko pomiri in odreši sodobnega človeka ter ga usposobi za najvišje napore tostranstva. Zato je treba stalno poudarjati tisto, kar ljudi združuje, a ne tistega, kar jih razdvaja. Kdor more, naj razume!

Foto: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/bohinjski-teden-1937.html

19 KOMENTARJI

  1. Ne razumem, kaj bi avtor tega članka rad. A hoče še eno ”prenovo” cerkve in slovenskega naroda na način, kot je to dosegel Kocbek. Avtor napada ”mračni srednji vek”, ko trdi, da krščanstvo ni srednjeveški ostanek. Dejstvo je, da je bil srednji vek doba, ko je v Evropi prevladovalo krščanstvo, ki je naredilo največjo civilizacijo vseh časov. To pa sovražnikom krščanstva in Boga ni všeč. Kam nas je pripeljala moderna kultura in zanikanje krščanstva pa lahko vidi, komu je dano. Civilizacija, ki pobija svoje nerojene otroke ni civilizacija. Isto tako nikoli v zgodovini ni nobena civilizacija uzakonila porok med osebami istega spola, ker je to pač nekaj povsem norega. Naprednjaki, kot je bil tudi Kocbek, pa se vidi, kaj so dosegli leta 1945.

    • Ja, tudi meni ni prav jasno, kaj hoče gospod Franci povedati. Da je Cerkvi potrebna ponovna Evangelizacija, Ja, s tem se skoraj strinjam. Da je duhovnik Ehrlich negativec, s tem se na strinjam. Da je Kocbek pozitiven lik, se ne strinjam. Da Cerkev ne oznanja Dobrega, temveč naj išče popularnost, s tem se tudi ne strinjam.

    • F.Koncilija nikjer ne govori o “mračnem srednjem veku”…edinole prave kristjane kliče k živemu pričevanju.

  2. Edvard Kocbek je bil obrobna, dokaj radikalna vabljena figura bohinjskih tednov. Organizatorje in voditelje bohinjskega tedna bi, ce kam, uvrstili v reformno katolisko sredino. To niso osebnosti, ki bi kasneje prestopile v komunisticni tabor. Razumniki, ki so spoznali, da je presel cas klerikalne nadvlade in da je cas, da se krscanstvo v svobodni in pluralni druzbi uveljavlja z mocjo svoje pristne vsebine.

    • Kaj pa je ta pristna vsebina? A je bil čas do na primer 1939, čas klerikalne prevlade in če je bil, kdaj se je ta čas začel? A s cesarjem Konstantinom? Vsi sovražniki cerkve trdijo, da je bila prva cerkev do ne ve se katerega leta dobra, potem pa se je spridila. Najhujši sovražnik pristne cerkve je bil tako menda cesar Konstantin, ki je nehal preganjati cerkev, medtem ko so bili prejšnji cesarji, ki so preganjali kristjane, pa dobri, vsaj v primerjavi s Konstantinom. To trdijo protestanti, pa svobodni misleci, pa modernisti. Torej cerkev se je nekje leta 313 spridila, z II Vatikanskim koncilom leta 1965 pa je prišla spet na pravo pot. No teh dobrih 1700 let je pač neko krajše časovno obdobje, ko se je cerkev oddaljila od svojega osnovnega nauka, potem pa je z letom 1965 prišla spet na pravo pot in od tedaj naprej pa krščanstvo cveti, cerkve so polne…

      • Seveda niso stvari tako crno bele. Dejstvo pa je, da absolutna oblast in denar ter lagodje zlahka spridijo ljudi in da skozi zgodovino Cerkev izpricano ni bila izvzeta. Ze Dantejeva Bozanska komedija je okoli tega zelo nazorna.

        • Pa kdo bi rad ustvaril popoln svet, brez zla, brez izprijenosti, brez greha? Kdo naj uveljavi “pristno vsebino”? Kako lahko nekdo tako moralizira? Aha, razumniki! japajade.
          Tako razumniki prepoznajo, da je prešel čas “klerikalne nadvlade” in da naj se tudi Cerkev poboljša, da bi krščanstvo cvetelo. Huh, kakšni viteški cilji.
          Se opravičujem za cinizem.

  3. Hahaha, komentatorji – fanatični opranoglavci – se sprašujejo o namenu članka Koncilije …. več kot jasno je IN NE MOREM VERJETI, da casnik.si še kdaj objavi razumniške besede, kajti večino časa beremo samo fanatično dretje SDS vojščakov ali pa ekstremnih klerikalcev, ki bi uvedli kanonsko pravo za celotno slovensko (in po možnosti tudi evropsko) družbo, s čimer se v ničemer ne razlikujejo od mohamedanskih fanatikov.

    Lepo je prebrati umirjen članek avtorja, ki se zaveda, kakšno katastrofo je vodstvo slovenske RKC skupaj z SLS in večino ostalih “mainstream” strank storilo v drugi polovici 30-ih let, še posebej pa v medvojnem obdobju. Namesto da bi bili Kocbek et al vodilne pozitivne osebnosti slovenske pomladi, so pokopani pod zemljo še globlje, kot pri komunajzarjih.

    Avtor poziva k razumništvu in daje lep vzor za slovensko desnico – čemu naj bi sledila in kaj naj bi bila njena tradicija. Da razbije fanatično dretje SDS janševikov in drugih ekstremnežev, ki odstranili Pučnika in slovensko desno opcijo vzeli za talko.

  4. Neargumentiran prispevek. Mislil sem, da se bom kaj naučil, pa se nisem nič. Stavki, kot je npr.: “… že drugi dan je prišla na prizorišče dogajanja skupina mladih s prof. Ehrlichom in Tomcem na čelu, ki so hoteli razbiti akademsko srečanje, kar pa jim ni uspelo”, ne povedo nič, če niso argumentirani.

  5. IF je napisal:
    “Razumniki, ki so spoznali, da je presel cas klerikalne nadvlade in da je cas, da se krscanstvo v svobodni in pluralni druzbi uveljavlja z mocjo svoje pristne vsebine.”

    To mi je zelo dober komentar. Še sedaj po 80-ih letih se lovimo glede tega. To kar spada pod miselnost katoliške nadvlade, se utaplja v raznih škandalih, pristna vsebina pa se širi po pristnih posameznikih, ki še resno vztrajajo v krščanstvu.

  6. Ne vem, če so na tednih govorili o imperializmu. Tudi taktično bi bilo ustrezno, da bi takrat to problematiko posebej izpostaviti. Debata v vili pod Rožnikom, je bila torej ustrezna, če pozabimo na to, da niso imeli razčiščenih pojmov, da je bil med drugimi tudi SSSR velik imperialist.

  7. Tisti, ki spoštuje človeško plemenitost in kulturo, ne bo zavrgel krščanstvo in krščanske cerkve, ki so simbol:
    – slovenske kulturne dediščine in nasploh kulture
    – posvečen prostor, kjer so se več stoletij zbirali Slovenci z najlepšimi prošnjami in željami, družno molili in prepevali
    – slovenske zanimive pokrajine, ki je po hribčkih posejana s cerkvami, kar je edinstven kulturni in turistični prizor…

  8. – prostor, kjer so hranjene največje slovenske kulturno umetniške vrednote ( kipi, freske, oltarji….).

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite