J. Letnar Černič, Ius-info: Apologija

Zadnji zapleti grške tragedije težko kogarkoli puščajo ravnodušnega, še najmanj ljudi, ki se tam komaj prebijajo iz dneva v dan. V vročici medsebojnega obtoževanja so se zameglili in pozabili pravi vzroki aktualne grške krize. Ti terjajo, da vzamemo v roke eno od klasičnih del grške filozofije, Platonov »Sokratov zagovor«.

V njem Platon opisuje zagovor Sokrata, ki so ga atenski modreci obtožili pohujšanja mladih in brezboštva. Iz Sokratovega zagovora izvira nešteto modrosti, ki jih ne upošteva prav nihče v tem sporu (op. p. uporabljam poenostavljen in stereotipen opis današnjih razmer v Grčiji) med neoliberalnimi finančnimi trgi in neomarskistično grško vlado. Na začetku svojega zagovora Sokrat poslušalce zaprosi: »ne spotikajte se ob način moje govorice – bodi že slab ali dober – ampak glejte rajši s pozorno pažnjo na to ali je prav, kar govorim, ali ne; zakaj to je obvezna vrlina sodnika, govorniku pa prikazovanje resnice.« (Platon »Sokratov zagovor«, prevod Anton Sovrè, Kulturno društvo Mohorjan Prevalje, Društvo Mohorjeva založba, 2013, str. 59). Sokratov nauk dandanes še vedno ostaja v zraku, saj zadnji dogodki spominjajo, da je bolj pomembno, kako se kaj sporoči kot kakšna je vsebina sporočila. Ta pa se v zadnjih tednih uporablja za takšne ali drugačne ideološke bitke.

V trenutni grški kalvariji je jasno, da je ne moremo pojasniti le tako, kot jo sicer populistično opisujejo nekateri kot dilemo med dobrim in zlim, oziroma med eksogenimi in endogenimi povzročitelji krize suverenega dolga grške države. Dileme med obema stranema tukaj ni. Krizo gre v prvi vrsti pripisati tako slabemu upravljanju z grško državo in javnimi financami, korupcijo in netransparentostmi kot tudi ekscesom, ki jih vsakodnevno povzročajo mednarodni finančni trgi, ko si je grška vlada morala začeti izposojati finančna sredstva. Težje dileme se pojavljajo glede načina reševanja nastalih težav, saj vsaka stran trmoglavo misli, da ima bolj prav kot druga. Ta spor (ne)posredno povzroča sicer umetne spore med grškim ljudstvom in ostalimi evropskimi narodi (glej denimo tu in tu).

Sokrates se je v tem kontekstu v svojem zagovoru vprašal: »Lej no, tegale pa res posekam v modrosti; zakaj kazno je, da nobeden od naju ne vé bogzna kaj prida, samo da si mož domišljuje nekako vednost, pa je v resnici brez nje, jaz pa takisto ničesar ne vem, a si tudi ničesar ne domišljam. Kaže torej, da sem jaz vendarle za betvico modrejši od njega, namreč za toliko, da si ne domišljam znanja, ki ga nimam« (Prav tam, str. 64-65). Sokratosove besede v današnjem času še posebej odmevajo, saj tako grška vlada kot predstavniki evropskih institucij trobijo svoj prav, tako da če ga parafraziramo, nihče ni trenutno modrejši od drugega.

Sokrates nato nadaljuje: »Sicer pa kdo ve, ali ne boste kakor človek, ki ga predramiš iz sna, v nejevolji mahnili po meni ter me – Anytu pokorni hlapci – brez premisleka izročili rablju, potem pa prežedevali ostalo življenje do konca v toplem čemenju, ako vam bog v svoji očetovski brigi ne pošlje drugega budnika« (Prav tam, stran 79). Slednji zapis je mogoče razlagati tako ali drugače. Ni dileme, da jih kljub takšnemu ali drugačnem notoričnem slovesu Grkov, severnejše evropske države ne morejo kar tako pustiti na cedilu. Preostale evropske države, ne samo države evrske skupine, so zavezane, da ekstrateritorialno zagotavljano vsaj minimum ekonomskih in socialnih pravic, saj drugače si ni mogoče predstavljati nastanka še večje humanitarne katastrofe kot že poteka.

Grška država že danes težko zagotavlja minimalno varstvo oziroma jedro ekonomskih in socialnih pravic, ker ne razpolaga z zadostnimi finančnimi sredstvi. Istočasno pa je jasno, da se slabo upravljanje javnih financ ne more nadaljevati v nedogled, pri čemer se morajo grške oblasti zavezati, da morajo pretrgati s preteklimi praksami, oblikovati nove transparentne politike, končati s nepotističnimi in klientalističnimi privilegiji, ter kazenskopravno in odškodninsko preganjati tiste, ki so se v zadnjih desetletjih okoristili z javnimi financami (glej denimo govor Guya Verhofstada, 8. junija na zasedanju Evropskega parlamenta). Obe strani morata tako popustiti, da se stori korak k dokončni rešitvi krizi.

Več lahko preberete na Ius-info.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.