Smo tik pred pomembnimi obletnicami, 20. obletnico plebiscita in nato 20. obletnico samostojne slovenske države. Kot pravi predsednik Türk, smo lahko na naše dosežke ponosni, saj smo opravili uspešen razvoj, praznovanje pa bo med Slovenci pripomoglo tudi k dvigu domoljubja in okrepilo idejo aktivnega državljanstva.
Odlično izhodišče za razmislek mi ponuja ravno besedna zveza: aktivno državljanstvo. Ta namreč predpostavlja ukvarjanje, delovanje in spodbujanje aktivnosti na področju državljanske zavesti in pripadnosti. Odkritosrčno moramo priznati, da je to pri nas podhranjeno. Obletnice, ki jih bomo obeležili, bi znale biti odlična priložnost, da se v nekaterih pogledih poenotimo, najdemo skupne točke, da naredimo uspešno refleksijo o tem, zakaj smo odšli na svoje (gotovo ne zato, ker nam je bilo v nekdanji Jugoslaviji dobro!). Obletnice, ki trkajo na vrata, bi lahko ponovno združile ljudi, ki so pred leti s tako veliko večino izbrali samostojnost in neodvisnost.
Kot vse kaže se ta želja spreobrača v svoje nasprotje. Namesto narodne enotnosti, se nam obetajo nove delitve, dvojno obeleženje istih dogodkov, proslave na katerih bodo sedeli različni ljudje ali pa take, ki jih pripravljajo režiserji različnih političnih prepričanj.
Ob dvajsetletnico dogodka, ki nas je popeljal iz totalitarizma v demokracijo, je poleg namreč vsebinsko res težko prilepiti še sedemdeset letnico ustanovitve organizacije, ki je pod krinko „osvoboditve“ Slovence popeljala v totalitarizem. Kakorkoli že sodimo zgodovino, je treba objektivno priznati, da je Osvobodilna fronta izkoristila iskreno željo nekaterih domoljubno čutečih Slovencev za revolucijo in politični prevrat. »Instrumentalizacija prevzema oblasti«ter sprememba narodnega značaja Slovencev, ki sta bili zapisani v členih »ljudske fronte«, pa sta pod krinko osvobodilnega gibanja prinesla množico krivic in kršitev osnovnih človekovih pravic.
Zato je seveda jasno, da gre za dva nezdružljiva dogodka, ki ju nekateri na vsak način hočejo imeti pod istim imenovalcem. Kot da bi bila ustanovitev Osvobodilne fronte prvi korak na poti slovenskega osamosvajanja… Če bi bilo to res, bi bili lahko seveda že davno v samostojni državi, vendar pa vemo, da so nas nekateri nasledniki nekdanje partije še dolgo »svarili« pred samostojnostjo…
Na plakatu z naslovom: »Stisnimo roko v pest«, ki ga je pripravilo Ministrstvo za šolstvo in šport, gre za kar nekaj vprašanj, ki se zastavljajo. Ustavimo se najprej pri naslovu. Ali ne gre pri sloganu »Stisnimo roke v pest«, za klic upora k nasilju? Osebno me taka govorica spominja na čase, ko je bilo na vsak način potrebno iskati sovražnika (notranjega in zunanjega) in se boriti proti njemu. Kakšen upor pričakujejo oblastniki od mladih danes?
Rdeča barva napisa »20. obletnica osamosvojitve«, bi bolj smiselno sodila k »70. obletnici ustanovitve OF«, razen če bi si nasledniki »rdeče« opcije radi pripisali še zasluge »zelene« pomladi. No, dokazi izrečenega sicer kažejo drugačno sliko: http://www.youtube.com/watch?v=2_0CmfwCYWA
Znana je demagoška misel, ki izhaja iz borčevskih in širše levičarskih krogov, ki pravi, da ne bodo dovolili popravljanja zgodovine. Na tem mestu se zdi, da jo hočejo popraviti (predvsem svojo vlogo pri njej) sami.
Lojze Peterle, eden od predsednikov vlad, ki so zavrnili sodelovanje v častnem odboru za pripravo državnih praznovanj, je med drugim povedal: »Z veliko skrbjo spremljam projekt ministrstva za šolstvo Stisni roko v pest; mene je kar zmrazilo, ko sem slišal to geslo. Se moramo res vračati k revolucionarnim geslom preteklega stoletja? Ne bi bilo bolje, če bi si rekli »Podajmo si roke«? Osamosvojitev nas je obogatila z edinstveno izkušnjo – stopiti skupaj.«
In res se lahko vprašamo, komu v tem trenutku koristi naprezanje mišic na način, ki deli, namesto, da bi združeval? Ostaja slab občutek, da gre pravzaprav za umeten problem interpretacije, ki bi ga z nekaj dobre volje lahko presegli. Pa to nekomu ni bilo v interesu. Morda je le želel preusmeriti pozornost iz kakšnih drugačnih problemov na polje kulturnega boja.
Foto: projekt e-knjiga
