70 let potem: iskanje resnice in sprave ob izgubljenem spominu

17
Begunci maja 1945 na poti skozi Tržič, foto:  Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Begunci maja 1945 na poti skozi Tržič, foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Pokojni predsednik SAZU prof. dr. Jože Trontelj je leta 2011 v svojem nagovoru ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarizmov dejal, da moramo spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja sprejeti kot neločljiv del naše dediščine in kot silen etični opomin. V svojem občutenem in globoko pietetnem razmisleku je dr. Trontelj nadaljeval: “Spoštljiv odnos do pobitih je kot posebno močno moralno načelo vsajen v našo kulturo, v začetke človeške civilizacije /…/. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti. Če bomo to storili še pred pietetnim pokopom žrtev in pred spravo med živimi. Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev – če bo brezčutno preslišal tudi zadnji, kot je rekel pesnik, presunljivi krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč. Ta brezčutnost – nečlovečni odziv je v nasprotju s starodavnimi temelji morale, je posmeh pravičnosti. Ta brezčutnost je tudi neke vrste čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.”

Posvet ‘Leto 1945 – 70 let potem’

Letos mineva sedemdeset let od konca druge svetovne vojne, ki je usodno zaznamovala slovenski politični in kulturni prostor ter ostala odmevna in živo prisotna do današnjih dni. Sodelavci Študijskega centra za narodno spravo smo v začetku marca 2015 organizirali znanstveni posvet z naslovom Vojna in revolucija. Slovenija 1941 – 1945. Predstavljen je bil slovenski prostor v času od začetka druge svetovne vojne do italijanske kapitulacije ter usodnost tega zgodovinskega obdobja, ki je zaznamovalo življenje Slovenk in Slovencev več generacij.

V četrtek, 28. maja 2015, od 9. ure dalje, pa Študijski center za narodno spravo v prostorih Državnega sveta Republike Slovenije pripravlja znanstveni posvet Leto 1945 – 70 let potem. Pri organizaciji posveta sodelujejo tudi Nova slovenska zaveza, Slovenski katoliški izobraženci in Zbor za republiko. Posvet bo osvetlil dogajanja v letu 1945 in njihove posledice iz zgodovinskih, teoloških, socioloških, politično analitičnih in publicističnih perspektiv. Na njem bodo sodelovali ugledni strokovnjaki, ki bodo problemsko predstavili dogajanje v slovenskem prostoru ob koncu vojne in opravili prerez opravljenih raziskav in dejavnosti v sedmih desetletjih po končani vojni. Udeleženci posveta se bodo ozrli tudi v prihodnost in podali izhodišča za razmisleke o reševanju spravnega vprašanja v slovenski družbi. Očrtan bo položaj Slovencev ob koncu druge svetovne vojne in prikazan širši mednarodni kontekst. Seveda ne bomo mogli mimo prikritih morišč, ki terjajo od nas civilizacijski odnos do žrtev in spoštovanje človekovega dostojanstva. Na posvetu bomo prisluhnili tudi osebnim zgodbam pričevalcev, ki jih je odločilno oblikoval kruti vojni in povojni čas. Prizma posameznikovih osebnih odločitev v kontekstu širših družbenih prelomov je še posebej dragocena za razumevanje naše skupne preteklosti.

Naše poslanstvo

V študijskem centru se ukvarjamo z raziskovanjem, zbiranjem, in dokumentiranjem različnega arhivskega in drugega gradiva s področja polpretekle slovenske zgodovine, kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter različnih oblik nasilja vseh treh totalitarnih sistemov na Slovenskem v 20. stoletju. Pri tem posebno pozornost posvečamo prav drugi svetovni vojni. Izvajamo raziskovalni program Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941–1990, naša druga pomembna raziskovalna tema pa je Revolucionarno nasilje v Sloveniji 1941–1945, ki jo obravnavamo po posameznih slovenskih pokrajinah. Zbiramo dokumente in pričevanja žrtev medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja ter drugih žrtev totalitarnih sistemov. Mnoga pričevanja pripravimo za predvajanje v oddaji Moja zgodba Radia Ognjišče. Na simpozijih, okroglih mizah in predavanjih po vsej Sloveniji in v tujini predstavljamo naše strokovno in znanstveno raziskovalno delo širši javnosti. Do sedaj smo v dobrih šestih letih delovanja izdali osemnajst publikacij, med katerimi so zelo odmevni zborniki z različnih posvetov, publikacije dr. Mateje Čoh, dr. Damjana Hančiča in mag. Renata Podbersiča iz zbirke Totalitarizmi ter monografija o Demosu, demokratizaciji in osamosvojitvi. Dejavni smo tudi v evropskem in širšem svetovnem prostoru, kjer smo prisotni vse od začetkov nastajanja Platforme evropskega spomina in vesti, ki danes povezuje že več kot petdeset institucij in nevladnih organizacij iz 16 držav.

Breme preteklosti, iskanje spomina, resnice in sprave

Slovenci smo v 20. stoletju doživeli strahote treh totalitarnih režimov – fašizma, nacionalnega socializma in komunizma. Prizadela so nas najhujša kršenja človekovih pravic in zločini zoper človečnost. Zločini prvih dveh totalitarizmov so bili prepoznani za zločine, slovenska družba in država sta jih kot take obravnavali in obsodili. Zločini komunizma so vse do osamosvojitve Slovenije ostajali tabu tema, o katerih se – razen redkih izjem – ni smelo javno govoriti. Trpljenje ljudi, ki so se znašli v sistematičnem in neusmiljenem kolesju komunističnega režima, je ostajalo zaprto za zidovi molka in ujeto v boleče travme. Po osamosvojitvi so se zidovi molka začeli podirati, toda 25 let po spravni slovesnosti v Kočevskem rogu je povsem jasno, da bodo potrebni še mnogi konkretni koraki slovenske družbe in celovit pristop na poti k spravi. Predpogoj zanjo je delovanje pravne države, ki mora ljudem zagotoviti pravico vedeti. Uresničevanje te pravice je povezano z dostopom do arhivov, dokumentacije, raziskovanja in objavljanja ter z vključitvijo mračnih strani slovenske zgodovine v učne in študijske načrte. Pravna država mora zagotoviti pravico do poprave krivic, kar je mogoče doseči z rehabilitacijo, s kompenzacijo, z restitucijo, s spomeniki, z javnimi opravičili, s komemoracijami ipd. Zagotovljena mora biti tudi pravica do zakonitosti in pravičnosti, ki se lahko doseže v sodnih postopkih.

Vse to so nujni procesi in ukrepi, s katerimi se lahko doseže ključni cilj, povezan s prihodnostjo: onemogočenje reprize hudodelstev, genocida, zločinov proti človečnosti. Država mora zagotoviti okoliščine, da se preteklost ne ponovi. Poleg pravne države se morajo v te procese vključiti različne področne politike, npr. na socialnem in vzgojno-izobraževalnem področju. Vzgoja za demokracijo, oblikovanje strpnejšega in spravljivejšega političnega prostora ter bolj uravnotežena in resnicoljubnejša medijska krajina – to so ključni sistemski pogoji, ki nas lahko pripeljejo do tega, da se Slovenke in Slovenci pogodimo sami s seboj, z lastno zgodovino, popravimo krivice in da se lahko v spravnih okoliščinah posvetimo prihodnosti.

V teh dneh pa se ponovno zdi, da je prav osnovno človeško sočutje tista vrednota, ki nam je v slovenskem prostoru mnogokrat primanjkuje, ko govorimo o strahotah, ki smo si jih zadali v preteklosti. Travme preteklosti ostajajo še kako žive in boleče in brez njihovega ozdravljenja ne bo uspešne prihodnosti. Za uspešnost spravnega procesa so ključnega pomena premiki na področju politike, prava, izobraževanja, zgodovinopisja, pa tudi na področjih, ki zadevajo zasebno življenje vsakega posameznika, predvsem krepitev strpnosti in kulture medsebojnega odpuščanja. Žrtev je žrtev, ne glede na to, kdo jo je mučil, ubijal, zapiral, pravi Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je aprila 2009 z veliko večino glasov sprejel Evropski parlament. Toda generacija žrtev izumira, ostajajo pa generacije mladih, ki imajo pravico vedeti. Vedeti, kaj so počeli njihovi očetje in dedi. Razumeti, katere silnice so jih zajele v svoj mrtvaški ples, da so počeli norosti, predvsem pa – ne ponavljati njihovih grehov.

17 KOMENTARJI

  1. Z zahvalo podpiram prizadevanje za ureditev v resnici naše preteklosti, ki je tragična za žrtve revolucije in svojce, pa tudi za marsikoga, ki je bil vpleten v to krivično dogajanje.
    Predlagam, da kot državljani Slovenije bolj odločno podpremo ta prizadevanja in dokažemo, da smo verodostojni in dostojanstveni državljani Slovenije in pristni rodoljubi in domoljubi.
    Oblast te države bo s podporo za dostojno ureditev te tragične preteklosti v opomin za NIKOLI VEČ KAJ TAKEGA, dokazala demokratično verodostojnost.
    Važno je da s ponosom na državo vsi sodelujemo pri stvari.

  2. Slovenija, ranjena

    Ni bil raztreščen vrh edina škoda.
    Razmetal bes viharja je orliče,
    da v tujem svetu vsak zdaj pivka, kliče
    v spomin si gnezdo. Žalostna usoda.

    Sesul v tundri zla se voz je roda.
    Brezvestna zver je žrla otročiče,
    nam mater trgala za rdeče ptiče.
    Se čuti utrip? Še up je preporoda?

    S solzami ji izmijmo strašne rane.
    Ljubezni vir ji dal bo živo vodo,
    z ramo ob rami varen dom postane;

    sestavimo si spet duha posodo,
    da zven, uglašen s stoletji, srcu znane
    bo pesmi ubrano pel, častil svobodo.

  3. > moramo spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja sprejeti
    > kot neločljiv del naše dediščine in kot silen etični opomin

    Absolutno se strinjam.

    > “Spoštljiv odnos do pobitih je kot posebno močno moralno
    > načelo vsajen v našo kulturo,

    Seveda.

    A vaša prizadevanja bodo povsem zgnjila. Zakaj? Zato:

    > "Seveda ne bomo mogli mimo prikritih morišč"

    V zgornjem prispevku o drugi svetovni vojni se vsi
    "visoko moralno-etični" pozivi nanašajo na le deset tisoč
    žrtev. In to ne katerihkoli žrtev. Pač pa pretežno gre
    za oborožene fante, ki so tudi sami z odločitvijo, da
    sprejmejo nagovarjanje k nošenju orožja, imeli velik
    vpliv, saj se je druga svetovna vojna v Evropi zaradi
    njih končala nekaj dni pozneje, kot bi se sicer. Pri tem
    konkretno mislim tudi na padec Berlina in ne le na dogodke
    v Sloveniji in nam nesojenih bližnjih deželah.

    Prav ta prispevek počne to, na kar opozarja. Trudi se
    z širjenjem megle relativizirati zgodovinski spomin na
    grozljive človeške žrtve zaradi našega podrejanja
    totalitarnemu načinu razmišljanja in vodenja družbe –
    zlasti nacizmu.

    Tako da je malo upanja, da bo naša družba kmalu boljša.
    Čeprav je etična pot edina, ki lahko zmaga. In dolgoročno
    bo. Kljub spotikanju s poceni ponaredki boja proti
    totalitarizmom.

    • Igor Đukanović,
      bodite resni in se izobrazite o tematiki, preden pišete o njej.

      Da delite svoje sočutje predvsem s pobitimi kravami, ste že večkrat izpovedali. Sočutja do zločinsko pobitih ljudi vam potem očitno zmanjka…

  4. "Nije mu žao ni ljudi ni sela. Žao mu konja."

    Drži. Dobrim ljudem je že po prvi svetovni vojni najbolj hudo bilo za nič krive živali. Ljudje so praviloma imeli kar veliko soodgovornost za svojo usodo.

    No, za Žide v drugi svetovni res ne moremo nikakor z njihovo soodgovornostjo opravičiti razsežnosti zločinov nad njimi med vojno.

  5. Naj ga. Valičeva in njeni sodelavci povprašajo britanske oblasti, zakaj so te maja in junija 1945 v Avstrijo prebegle domobrance, ustaše, četnike, baliste … izročile Jugoslaviji? Zakaj tega še niso naredili? Zato, ker vedo, da bo britanski odgovor na njihovo poizvedovanje za njihovo ideološko-politično stran porazen.

    • Zakaj bi spraševali? 4.junija 1945 so preklicali ukaz o vračanju in nehali s tem. Ti se raje vprašaj zakaj so to naredili!
      Potem pa se še vprašaj zakaj so jeseni 1945 razglasili splošno amnestijo! Ta ista komunistična oblast.
      Odgovori bodo zate porazni.

      • Zato, ker bi jim Britanci odgovorili, da so bili to pač kvizlingi oz. kolaboranti z nacifašizmom, ki so jih vrnili v matično državo, kakor je bil pač dogovor znotraj protifašistične koalicije.

        • A si pismen? Ne bi tako odgovorili, ker so preklicali vračanje! Torej bi se kvečjemu opravičili. Ampak, če nisi pismen, nisi mogel prebrati naprej.

  6. Zdravko, že pred koncem vojne so vsi vedeli, da se bodo po vojni odnosi zaostrili. Ni brez razloga Nađeva armada imela ukaz, da pohiti z osvoboditvijo Trsta. Tega se spomnem še iz tekmovanja Tito-revolucija-mir.

    O amnestiji pa priznam, da ne vem nič. Domnevam, da je bila razglašena pragmatično, potem ko so polnoletne sodelavce okupatorjev že pobili. 🙁 Če so koga od poveljnikov lovili po tujini, pa pravna amnestija itak ni bila ovira. Če se ne motim, se je Arkan "preživljal" na takšen način.

    Več o tem pa ne vem, ker pač zame ni osrednja tema. A me res zanima in bi te vljudno prosil, da napišeš kaj več.

    • Sem ravno sinoči poslušala enega izmed ‘pričevalcev’, partizana in nekdanjega komunista. Dejal je, da je že konec leta 1944, ko se je nekako vedelo, da bo vojne prej ali slej konec, prišlo navodilo iz Beograda, naj se takoj ob koncu čimprej in čimveč ljudi ‘pospravi’: preden se vzpostavi normalno stanje in sodišča. To so temeljito naredili. Amnestija pa je bila razglašena, ko je bilo delo že temeljito opravljeno.
      Med ‘pričevalci’ (dobi se jih v arhivu RTV) so najbolj ‘nevarni’ prav nekdanji partizani, ki povedo marsikaj, kar se ne sklada z uradno ‘resnico’.

  7. To tebi ni osrednja tema, a te zanima… Ne me j*

    Vseeno en detajl:

    Odluku o općoj amnestiji osoba, koje su sudjelovale u četničkim redovima Draže Mihailovića, jedinicama hrvatskog i jedinicama slovenskog domobranstva, donijelo je 21. studenog 1944. godine Predsjedništvo AVNOJ (SI. list DFJ br. 1/1945).

    Poslije oslobođenja, Ukaz o općoj amnestiji i pomilovanju donijet je 3. kolovoza 1945. godine (SI. list DFJ br. 56/1945). Istog datuma donijet je i Ukaz o amnestiji i pomilovanju osuđenika u Makedoniji (SI. list DJF br. 60/1945). U tijeku 1946. godine i kasnije donijeti su zakoni o amnestiji i pomilovanju mnogih krivaca koji su bili osuđeni za krivična djela u toku NOR-a.

    Torej, posthumna amnestija. Ne vem kaj je tu tebi “pragmatično”??? Tvoj odnos je prepoln agitpropovskega prezira, tako da kaj več si boš moral najti sam. Da boš videl, kako kljub tekmovanju Tito-revolucija-mir poznaš propagando namesto zgodovine. In še huje, nimaš sploh potrebe, da bi vedel kaj več.

  8. Zdravko, osrednja tema druge svetovne vojne je holokavst nad Židi in Romi. V Jugoslaviji izživljanje v Bosni…

    K AVNOJ-evi splošni amnestiji so gotovo bili dodani pogoji. Da velja za tiste, ki prestopijo na partizansko stran…

    Posthumno amnestija nima nekega učinka. Gre za pravni akt civilnega prava in se torej nanaša na žive ljudi, ki se jim kršenje zakonodaje ne briše pač pa oprosti. Skratka krivi so, a se jih ne obsoja ne na zaporno ne na drugačno kazen. Brez tega bi jim sodili za izdajo domovine (za bojevanje na sovražni strani), za kar je med vojno predvidena smrtna kazen.

    Oprosti, če za tvoj okus komentiram preveč neprizadeto, a med mojimi sorodniki ni nihče v vojni sodeloval na okupatorski strani. Le sorodniki prijateljev. Tako da oprosti a zame zasebno problem ni osrednji. Kar seveda ne pomeni, da tudi jaz ne želim, da se ga ustrezno reši. Če so bili pobiti tvoji sorodniki, potem razumem, da o tem problemu ne moreš razmišljati hladno logično in neprizadeto tolmačiti pomen pravnih aktov, pač pa se obesiš na vsako novico, ki bi se je dalo interpretirati, da so brez trohice lastne krivde bili umorjeni. Kolikor razumem, so bili tudi takšni. No že statistika pove, da je praktično nemogoče, da med deset tisoč pobitimi ne bi bilo niti enega takšnega.

    • Tebi v vednost, nikogar izmed mojih sorodnikov niso likvidirali. Tako da povsem pravilno tolmačim pomen pravnih aktov. Nasprotno, ti vztrajaš v svojem preziru iz navadne zlobe. Ker drugače ni mogoče trositi take neumnosti, kot da amnestija velja samo za žive, ne pa za tiste, ki so jih že pobili.
      Sramota.

    • Ravno ti Igor ne razmišljap hladno logično, ampak ideološko omejeno in čustveno.

      Ker ne priznavaš drugi strani čisto običajnih pravic in enakopravnosti in enakovrednosti.

  9. Marta, sliši se smiselno.

    Če bi SFRJ nastala in se razvijala brez greha, ne bi bilo potrebe po osamosvajanju. Meni bi seveda odgovarjalo, če bi se ti partizani lagali, a verjamem, da je res. Kar definitivno ni med največjimi zločini druge svetovne vojne na ozemlju Jugoslavije, a vseeno bi vsaj moje življenje bilo veliko lepše, če jih ne bi bilo.

Comments are closed.