M.Miklavčič, blog: O Ognju, riti in kačah

7

Med prazniki smo se o knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače veliko pogovarjali.

Nekateri so bili ob branju pretreseni, ker niso mogli doumeti, da je bilo življenje nekoč tudi v resnici tako kruto, ko so ga preko izpovedi brali v knjigi. Tisti, ki stare čase še pomnijo, trdijo, da je bilo včasih še veliko huje … Žal mnogi, ki so raziskovali preteklost, niso našli dovolj poguma, da bi prisluhnili tudi pripovedim o spolnosti.

Nekoč ni bilo na razpolago nikakršnih informacij o moškem in o ženski, o njunih spolnih organih, delovanju le-teh. Knjige o medsebojnih odnosih niso obstajale, bognedaj o intimi. Škof Jegčič je, na primer, napisal nekaj priročnikov, ki so bili polni moralnih naukov in prepovedi, žal pa so nekateri od njih vzbudili v krščanskih krogih nemalo zgražanja zaradi – ne boste verjeli – ”svobodomiselnosti”.

Tako nekje piše:”Združitev naj se izvrši kar mogoče sramežljivo. Mož naj se ne dotikuje žene na ”tem delu”, ker je nespodobno, in bi mogel ženo tam pokvariti.” Ko so kasneje knjižice prevedli v tuje jezike, med drugim v francoščino, so ga Francozi obdolžili, da je ”pornograf”.

Več lahko preberete na blogu Jutri 2052.


7 KOMENTARJI

  1. Saj tudi današnje informacije o moškem, ženski, spolnosti niso vredne nič. V teh stvareh ti “informacije” nič ne koristijo. Prej narobe. Saj gre zgolj za natolcevanje ali zavajanje.
    Škof Jeglič pa kot da ni imel boljšega dela. Slovenska dekadenca sega še pred leto 1945.

  2. “Ko so kasneje knjižice prevedli v tuje jezike, med drugim v francoščino, so ga Francozi obdolžili, da je ”pornograf”.”

    Ker je pornografija, pornografske slike in knjige takrat ze stoletja dolgo obstajala, celo v Sikstinski kapeli, ga pornografije preobjedeni in razvajeni Francozi niso nicesar obdolzili, ampak izkljucno samo smesili, ker se je en skof upal pisati o tej zanje popolnoma normalni temi.

  3. Mislim, da smo že prerasli ampak eno so Božji zakoni, drugo so zakoni Cerkve kot organizacije spet tretje kulturne navade. Seveda je bolje namesto besede zakon govoriti o pravilih.

    Kaj je torej pisano o spolnosti v Svetem pismu? Med drugim tudi to:

    Zdaj pa k vprašanjem iz vašega pisma. Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika. Ker pa obstaja nevarnost nečistovanja, naj ima vsak svojo ženo in vsaka naj ima svojega moža. Mož naj ženi izpolni dolžnost, prav tako tudi žena možu. Žena nima oblasti nad svojim telesom, marveč mož, enako pa tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, marveč žena. Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda za nekaj časa, in sicer sporazumno, da se bosta lahko posvetila molitvi. Potem pa bodita spet skupaj, da vaju zaradi vajinega pomanjkljivega samoobvladovanja ne bi skušal satan. To pravim iz prizanesljivosti, ni pa ukaz. Želel bi, da bi bili vsi ljudje kakor jaz. Toda vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako. (1 Kor 7, 1-7)

  4. Angleži rešujejo svoje probleme skozi humor, ki je resničnio prvorazreden. Takšno stvar o škofu Jegliču, kot je zgoraj omenjena, bi že zdavnaj “razdelali” v kakšni komediji ali nanizanki.
    Naša (novejša) zgodovina je veliko bolj tragična. Da je še bolj razumemo kot tako, je krivo prav to, da v zadnjih sednih desetletjih nismo imeli normalnega humorja. Dodatno razsežnost v tej tragiki pomeni osamosvojitveni čas, ki je še naprej vzpodbujal “levi” humor, za nameček s poniževanjem “normalnega” humorja. Rezultat vsega je, da so na površju povprečni umetniki in kulturniki, resnični talenti pa so bodisi lačni bodisi so si skušali najti svoje mesto pod soncem v mrzli tujini. Poglejmo samo filme in nadaljevanke v zadnjih letih: samo izjemoma se kakšna stvaritev dvigne nad povprečnost. Večinoma so stvari negledljive, obrtniško porazne. Butasto spakovanje igralcev, ki pač sledijo abotnim scenarijem, spominjajo na otroški vrtec.

    • Dobro je, da smo se vsaj dostojno spomnili 90-letnice velike Štefke Drolc!
      Vsaj nek žarek v tej megli.

      • Dodal bi še dve besedi o tipično slovenskem samocenzuriranju, ki prav tako pridaja svoj kamenček pri slovenski zadrtosti. Vzemimo za primer slovensko športno reporterstvo. Kar naprej poslušamo “opravičevanja”:
        – Kot pravimo v športnem žargonu
        – Kot temu radi rečemo
        – Eusebio ali črni panter, kot so ga poimenovali navijači
        itd. itd. itd.
        Vse v strahu pred pomoto, napako in pa, seveda, pred tem, kaj bo rekel ali si mislil, kak gledalec ali poslušalec …

        Spomnin se vzklika Mladena Delića: “ne, ne, gospodine sudac, niste u pravu!”
        Komentator Mladen Delić je delal toliko napak, da je bilo včasih prav grozno. Toda za večino, ki ga je doživela, je bil preprosto najboljši. V to delo je vložil srce. To pomeni vse znanje, čustva, humor, življenje … Ljudje to opazimo …

        Spomnim se tudi sijajnega komentatorja na TV Koper Sergia Tavčarja, ko je Marko zgrešil prosti met, ko je žoga padla pred košem:
        “Ei, Marco, canestro e un po piu avanti!” (Ej, Marko koš malo bolj naprej!)

        S temi poskusi je skušal prodreti Bergant, ampak je bilo veliko negodovanja. To je to, kar nam manjka. Srca, duhovitosti …

        Mogoče bomo postopoma na tem polju revidirali našo žalostno zgodovino. Zadrtost, ki smo ji priča, je nekomu (znano komu) v prid.

Comments are closed.