Morda se bodo zgodovinarji čez leta prerekali o tem, kaj bi bilo, če bi Viktor Janukovič svojo današnjo ponudbo zmogel vsaj dva dni prej. Že zdaj je jasno, da se bodo morali ukvarjati z vprašanjem, zakaj je Arseniju Jacenjuku, nasledniku Julije Timošenko na čelu stranke Domovina, mesto ministrskega predsednika ponudil šele, ko so začeli ljudje umirati.
Lažnivi kljukec s kilometrino
Ampak zdaj je ponudba na mizi. Najprej se mora pokazati, ali stari lisjak in tipični postsovjetski lažnivi kljukec z njo sploh misli resno. Doslej se je namreč vedno izkazalo, da se nanj ni mogoče v ničemer zanesti. Pred dvema mesecema je s Catherine Ashton govoričil o pravici do mirnih demonstracij, zunaj pa so njegovi policaji mlatili protestnike. Sam se je res držal bolj v ozadju in se kar naprej zgražal nad nezaslišanim nasiljem, a potem je pred kamere poslal Mikolo Azarova, Rusa s še nekoliko bolj nespretnim obnašanjem, ki je povedal, da bo vlada za zatrtje protestov uporabila vsa razpoložljiva sredstva. Čisto nazadnje je dokončno podrl vse mostove med seboj in demonstranti v Kijevu, ko je opoziciji po štiriurnem pogovoru ponudil nič več in nič manj kot to, da vsaj še nekaj dni ne bo dal pretepati njenih privržencev. In to po dveh mesecih protestov. Zdi se, da v tistem trenutku že neobstoječe verodostojnosti ni zapravil samo on, ampak tudi Kličko in kompanija, ki so še malo prej bajali o velikih možnostih za preboj. Toda k temu se še vrnemo.
V torek se bom pogajal, danes bom streljal
V čem se današnja Janukovičeva poteza kljub vsemu razlikuje od vseh prejšnjih? V tem, da je predsednikov položaj vsaj v štirih ozirih bistveno bolj kritičen kot pred oseminštiridesetimi urami. Prvič, sploh ni več gotovo, da bosta lahko Kličko in Jacenjuk sploh prepričala protestnike, naj gredo domov, četudi sprejmeta predsednikovo ponudbo. Drugič, po četrtkovem in petkovem norčevanju in še po današnji grožnji njegovega glavnega psa čuvaja, notranjega ministra Zaharčenka, da je čas za dokončni obračun z “radikalci” in “teroristi”, so razmere tako zaostrene, da je logični cilj zbranih na kijevskih trgih samo še predsednik sam. Zdaj ne bi več pomagala niti sklenitev pridružitvenega sporazuma z EU niti odstop vlade Azarova. Tretjič, dokler so protestniki zasedali samo sedeže guvernerjev na skrajnem zahodu države, je bilo še moč reči, da so na delu dobro znani “fašisti”, kot svoje zahodne rojake radi zmerjajo predsednikovi strankarski sopotniki. Zdaj, ko se je podobno zgodilo tudi že v Poltavi, je Ukrajina razdeljena skoraj povsem enako kot v času epskega dvoboja Janukoviča in Juščenka leta 2004. In do razpada države ni več nepredstavljivo daleč, čeprav se vsaj z našimi očmi zdi, da niti na vzhodu in jugu, razen morda na Krimu, niso več tako zainteresirani za “Vitjevo” preživetje kot nekoč. Četrtič, Evropska unija, ki bo nosila velik del krivde, če se ukrajinska drama dokončno sprevrže v tragedijo, saj ni bila sposobna učinkovito priskočiti na pomoč proevropski opoziciji (to bi bilo možno le z večjo finančno injekcijo, te pa se Evropejci drugače kot Rusi bojijo kot hudič križa), je danes končno zagrozila s prepovedjo potovanj v EU in zamrznitvijo računov podpornikov Janukovičevega režima. Če omenjeno ni zbodlo samega predsednika, ker njegov sosed in vzornik Lukašenko kljub tem ukrepom gospoduje in udobno živi že dvajset let, pa je takoj prignalo na plan njegovega glavnega gospodarskega zaveznika, lastnika donješkega Šahtjarja Rinata Ahmetova. Ki je poudaril, da je potreben kompromis.
In vsaj v eni točki se spremenjene razmere odražajo. Janukovič je pripravljen vladne položaje opoziciji poveriti takoj. Tudi prej je bil pripravljen sklicati parlament in spremeniti zakone proti protestnikom, a šele v torek. Štiri dni do takrat pa bi Zaharčenku dal proste roke pri pretepanju, mučenju, škropljenju s solzivcem in tudi streljanju. Morda bi se protestniki tako razgubili sami od sebe.
Kaj bi bilo, če bi bilo …
A če bi sanjali, da kompromisa ni ponudil postsovjetski aparatčik Janukovič in da je prišel pravočasno, bi bili njegovi pogoji nekaj najboljšega, kar bi se državi lahko zgodilo. Vsebujejo namreč natanko tisto, kar bi potrebovala, pa do tega nikoli v dvajsetih letih samostojnosti ni prišlo. Ni pomembno, ali je najpomembnejša delitev znotraj Ukrajine na zahod in vzhod ali na stare in mlade ali na tiste, ki imajo dostop do informacij, ter na one, ki tega dostopa nimajo. V vsakem primeru morata biti obe skupini zastopani pri upravljanju z državo. Predsednik z vzhoda in predsednik vlade z zahoda sta torej pravšnja kombinacija. Če bi bila ob tem uresničena še druga predsednikova obljuba, da bo omogočil spremembo ustave tako, da bodo pristrižene peruti šefu države, kar je nekako spodletelo v času “oranžne revolucije”, bi bilo trajnejše sožitje še za korak bliže. Vendar bi morala pripravljenost za to priti dva meseca prej, ko so se protesti začeli. Ali vsaj pred dvema dnevoma, ko je obstoječa opozicija na Majdanu še premogla kakšno besedo. Zelo žalostno bo čez leta brati, da je mir in mlake krvi v tej lepi deželi med sabo ločilo samo pičlih 48 ur.
Foto: Wikipedia
