450 let od ustanovitve Ignacijevih laiških skupnosti – konservatizem ali kaj drugega?

1

450 Obletnice imajo poseben pomen. Z njimi povezani dogodki nas pritegnejo ali sprožijo različna vprašanja. Ob njih se lahko ustavimo, zamislimo, mogoče celo zahvalimo ali ovrednotimo minulo obdobje. To še zlasti velja kadar gre za častitljive obletnice, pa naj gre za posamezno dolgo življenje, zakonsko zvezo, blagovno znamko, podjetje, državo, kraljestvo … Častitljiva obletnica nas nagovori predvsem, ker je njen izvor uspel kljubovati času, težavam, nasprotovanju in kljub različnim pritiskom, obstati. Po drugi strani pa tudi najčastitljivejše obletnice kažejo na minljivost časa, naj gre za starodavna kraljestva, rodove, družbene ureditve ali celo ozemlja.

Letos je že 450 let od ustanovitve prvih laiških skupnosti.Ustanavljal jih je Ignacij Lojolski – ustanovitelj Družbe Jezusove – v žargonu jim pravimo Jezuiti. Te laične skupnosti oz. njihova osnovna značilnost se je na tak ali drugačen način obdržala vse do danes. Najbolj razširjena naslednica teh skupnosti je Skupnost krščanskega življenja (SKŽ). Prisotna je na vseh kontinentih sveta (CLC – Cristian Life Community). V Sloveniji ima SKŽ sebi lastno pot in zgodovino (Marijine kongregacije, Kres), iz katere je razbrati vse značilnosti in utemeljive, ki jih je učil Sveti Ignacij. Slovenska SKŽ v teh dneh praznuje to vesoljno in svojo obletnico – v nedeljo popoldan, 8. septembra pri Sv. Jožefu na Poljanah (Ljubljana).

Za razumevanje častitljive obletnice oz. obstoj teh laiških skupnosti je potrebno izpostaviti njihov duhovni temelj, ki se označuje kot ignacijanska duhovnost. Poudariti je treba, da ne gre za novo obliko duhovnosti, oziroma, da ista ali njej modificirana skupnost/duhovnost ne bi pred tem že obstajala. Dejstvo je, da si je sv. Ignacij po svoji osebni spreobrnitvi goreče prizadeval za osebno edinost in združitev s svojim Gospodom – Jezusom Kristusom. Za ta namen je tudi goreče molil k Materi Božji in jo prosil, naj mu izprosi milost pri svojem Sinu, da bi doživel spoznanje in milost združitve z Gospodom.

Ignacij, ki je bil tudi mistik, o svojih videnjih ni želel pisati ali jih razlagati. Vse svoje pisanje je usmeril v navodila in učenje, kako od blizu slediti Gospodu in hoditi za njim. Posledično je zapisal neke vrste priročnik, to je besedilo, očiščeno vseh osebnih primesi in čutenj, ki bi lahko zavajala uporabnika, ker bi ga njegove osebne izkušnje in dojemanja lahko omejevala ali povzročila duhovne primerjave; posledično najrazličnejše sodbe. Predvsem zato, ker je spoznal, da Gospod ravna z vsako dušo drugače in na njej lasten in primeren način.

Vendar je v tej knjižici – Ignacijeve duhovne vaje – nekaj temeljnih vodil, ki jih opredeli kot: duhovne vaje prvega, drugega, tretjega in četrtega tedna. Ob tem podaja številne konkretne napotke in duhovna sredstva – ekzamen, to je način razlikovanja duhov, načini molitve idr. Ker je Ignacij to knjižico pisal celo življenje, jo neprenehoma dopolnjeval, izpolnjeval in vsebino v molitvi preverjal; pomeni, da je vsak poizkus njene predstavitve odmik od tega izvirnika. Vendar se je v zadnjih 500 letih razlaga izvirnika in njena uporaba pogosto prilagajala potrebam, razumevanju časa in dojemanju posameznika. Zato ima izvirnik posebno težo. Besedila, podano v obliki razlag in konkretnih napotkov, so tako aktualna za vsak čas.

Osnovni poudarki duhovnosti so predstavljeni v štirih tednih duhovnih vaj, ki jih opravlja posameznik s pomočjo duhovnega spremljevalca.

Prvi teden predstavlja temelj, kar pomeni, da tudi vsa nadaljnja iskanja temeljijo na tem spoznanju in zavedanju. Za kaj gre? Ker je utemeljitev vsega Gospod, Tisti s katerem se je Ignacij v svojem življenju želel združiti, ga je lažje razumeti, ko pravi, da je potrebno, da si iskalec (duša) prizadeva spoznati Gospoda; ali bolje rečeno, prečistiti svoje razumevanje Gospoda. Spoznal je, kako je človekov odnos in njegovo spoznanje izkrivljeno. Kako sovražnik (tako imenuje zlo-hudiča) človekove duše (s poimenovanjem – duša pokaže na presežnost človeškega obstoja) neprestano izkrivlja Božjo podobo – ki opredeljuje oseben odnos človeka do Stvarnika. Sad in posledica tega prečiščenega spoznanja je vedno hvaležnost, zato je značilno za sv. Ignacija, da je bil v kasnejšem obdobju svojega življenja pogosto v stanju hvaležnosti. V tem času so ga pogosto videvali v solzah radosti in ihtenju hvaležnosti; še posebej ob sveti daritvi – maševanju. S tem lažje razumemo tudi njegovo osnovno sporočilo: “Človek je ustvarjen zato, da v vsem slavi in časti Gospoda…”

Drugi teden je predvsem namenjen razlikovanju, ki ni namenjeno teoretičnemu razumevanju razlikovanja duhov ampak je vedno posvečen konkretnim življenjskim odločitvam. Stanju, ko se človek sooča in odloča med slabim in dobrim. Ignacij pokaže tudi na magis, to je na odločanje med dobrim in boljšim. Ker je sad spoznanja prvega tedna konkretna Božja ljubezen, Ignacij pokaže, da sovražnik duš želi dušo zapeljati stran od Gospoda. Za to se posebej trudi na razpotjih človekovega življenja, ko je duša soočena z najrazličnejšimi odločitvami. Pogosto tudi, ko naj bi se odločal o nečem, o čemer se mu ni potrebno odločati. Ignacij na podlagi svojih dolgoletnih spoznanj pokaže, kako ravna sovražnik duše in kako je ob tem potrebno ravnati, da se mu duša ne pusti zapeljati in se hkrati zaščiti pred njegovim delovanjem, s tem da ohrani odnos z Lučjo, Mirom, Razumom in predvsem z življenjem.

Tretji teden poteka kot ostali tedni v molitvenem vzdušju, kjer Ignacij daje uporabne napotke. Duši nikoli ne vsiljuje posebnega načina molitve. Ukaže pogled na sadove molitve, ki so pomembni za dojemanje odnosa z Gospodom, bližnjimi, okoljem in vsem s čemer se posameznik sooča. Ignacij pri tem na Božji besedi in Njegovi daritvi utemeljuje in približa realnost trpljenja in sadove greha. V molitvenem odnosu spodbuja in vodi dušo, da razume Gospodovo daritev na križu. Osebna pot omogoča spoznavanje in sprejemanje nerazumljivosti križa, ki je sestavni del osebnega in vesoljnega odrešenja – premagovanja teme in pogled onkraj omejenosti, ki je nam značilna.

Četrti teden sovpada z vstajenjem in z zmago Luči nad temo. Ta zmaga je prepletena z vsakodnevnimi osebnimi doživljanji, izkušnjami, ki nas spremljajo na poti vesoljnega odrešenja. Pomeni, da ne gre za neko obljubo v daljni bodočnosti ali manipulacijo, ki dopušča kasnejšo prevaro, ampak izpriča konkretne vsakdanje milosti in konkretne zmage. Ta konkretnost pa rojeva izkušnjo, da je Gospod z vsakim posebej na njegovi poti življenja.

Če se torej vrnemo k častitljivi obletnici in ustanavljanju prvih Ignacijanskih skupnosti, lahko razumemo, da gre za veliko več kot le za častitljivo obdobje, ki bi ga tolmačili kot konservatizem, nostalgijo, liberalizem, naprednost ali karkoli minljivega. Vseskozi gre za spoznavanje osebnega in vesoljnega odrešenjskega načrta, ki nima časovne omejenosti, ki se neprestano udejanja z vero, ki temelji na osebnem spoznanju in spreobrnenju. Na neprestanem odločanju med Lučjo in temo.. Ta brezčasnost in neomejenost je zajeta v duhovni, očem nevidni sferi, ki pa določa tudi materialno in časovno razsežnost. Gre torej za iskanje, bivanje in pričevanje o Resnici, ki je neminljiva in ni teoretična ampak vselej izpričana z življenjem.

Foto: Slovenska skupnost krščanskega življenja

 

1 komentar

Comments are closed.