“40 let garancije”

2

uciteljV industriji je običaj, da proizvajalec za svoj izdelek da garancijo. Za gospodinjske pripomočke (aparate) je ta navadno eno ali dve leti, za stavbno pohištvo so mi pred leti dali pet let, sedaj gledam reklame avtomobilske industrije, pa oglašujejo za proizvajalca vozil znamke Audi šest let, za Kio sedem let itd. Zdi se, da želi proizvajalec s svojo obljubo garancije kupcu povedati, da je zanesljiv, da zaradi njega ne bo stresa, da bomo s proizvodom prišli varno na cilj.

Za gospodinjski aparat, vzemimo za primer palični mešalnik, vemo čemu, no ja vsaj gospodinje vedo, čemu naj bi služil, za okna in vrata tudi, za avto, prepričan sem, da ga ni nikogar, ki ne bi z menoj soglašal, da za to, da varno pridem z a na b in b na a. Varno pridem, se za njimi (okni) počutim varnega, vem, da bo testo zgneteno, da bo iz sadja nastal napitek iz zmešanega sadja.

Pred časom sem si drznil obregniti se ob določeno družbeno dogajanje, a se je med komentarji znašel tudi nekdo, ki se je vprašal, kaj sploh avtor s svojim zapisom želi povedati? Vsak zapis, ki pride izpod peresa, ima dva namena, samemu avtorju (to je meni) potrkati na vest in drugo, bralca spodbuditi k razmisleku.

V naslovu ste zagotovo prebrali “40 let garancije”! Če sem v uvodu zapisal nekaj običajnih in vsakdanjih dejstev, je sedaj čas, da preidem k onim 40 let. Garancija, upam, da običajnemu bralcu, ta beseda ni tuja in ve, kaj bi z njo počel, vprašanje je, kaj početi z dobo – “40 let”.

Iz konteksta iztrgana izjava in odzivi študentov

Pred časom so me študenti ob neki priliki, ogorčeni nad izjavo papeža Frančiška o vzgoji, izzvali in nastal je dolg in upam, tudi dober debatni krožek. Papež Frančišek je namreč pri avdienci prejšnjo sredo (4. februarja 2015) navedel primer očeta, ki je dejal, da včasih mora udariti svoje otroke, vendar nikoli v obraz, da jih ne bi ponižal. In ob tej izjavi se je razvila razprava, dobra razprava, ki je je lahko učitelj ob svojih študentih samo vesel.

In smo razpravljali. Kako je mogoče, da papež zagovarja “udariti otroka”, saj to je ja v nasprotju z Deklaracijo o otrokovih pravicah. To je nasilje. Pa smo poiskali celotno besedilo njegovega govora na spletu in tam se je pokazala povsem drugačna slika. Ob branju besedila Deklaracije smo ugotovili, da papež še kako dobro pozna deklaracijo, da pozna njena izhodišča, ki so bila kar nekaj tisočletij prej razglašena, kakor je bila Deklaracija. Že sam stavek je pokazal, da udarec očeta ne sme in noče otroka osramotiti.

In potem sem se spomnil zagovora diplomskega dela, kje sem predsedoval komisiji in je mlada, nadobudna pravnica zagovarjala svojo raziskavo o nasilju v družini. In, predsednik, ne bi bil predsednik, če ne bi izzival s vprašanjem: kje je meja med vzgojno kaznijo in nasiljem. Kolegica je zagovarjala tezo, da je vsaka vzgoja nasilje. In sva razpravljala. V nalogi je navedla, da so otroci garancija za srečno prihodnost. Razpravljala sva o sreči. O simbolu sreče. Saj je človek lahko tudi simbol, vsaj tako pravi pokojni Trstenjak. Ugotovila sva, da je doma s kmetov, da ima njen oče na vratih hleva podkev kot garancijo za srečo pri živini, pa pri vožnji s traktorjem in še sva naštevala. Sledilo je vprašanje, kaj pa potrebujemo za nastanek podkve? Sem pomagal: kos železa, pa kladivo, pa nakovalo, pa meh, pa razbeljeno peč, pa posodo z vodo, pa klešče, pa šilo in na koncu sva ugotovila, da je potreben človek, kovač, ki bo z natančno mero vročine in hladu, z natančno mero udarcev iz tega kosa, neoblikovanega kosa železa, naredil uporabno podkev, slovenski ljudski simbol za srečo.

In smo nadaljevali z razpravo o vzgoji. Primer kovača je služil kot vodilo – njegovo delo, vročina in hlad morajo biti natančno odmerjeni. In obrnili smo na oblikovanje simbola človeka, na izobraževanje in vzgojo. Ugotovili smo, da vsak otrok potrebuje izobrazbo, potrebuje pa tudi vzgojo. Potrebuje potrpežljivega vzgojitelja v podobi očeta in matere, v podobi učitelja, ki je sposoben “čakati in odpustiti, … odločno opozarjati, …, ki zna opozoriti otroka, ne da bi ga ponižal, je isti, ki zna nuditi zaščito brez pridržkov” (iz nagovora papeža Frančiška pri avdienci 4. februarja 2015). Na nekem drugem mestu pa papež Frančišek pravi, da je človeku za to nalogo, kakor kovaču za izdelavo podkve, na voljo razum, srce in roke – možnost zgleda, saj je pri tem “ključno, da človek misli, kar čuti in dela; da čuti, kar misli in dela; da dela, kar misli in čuti” (papež Frančišek, 43-44).

Start up

Ne bom govoril o “start up” podjetjih, govoril bom o izobraževanju in vzgoji. Zapis, ki ga želim posredovati, je nastal kot razmišljanje ob informativnih dnevih, ki bodo v mesecu februarju polnili slovenske medije. Po vzoru in z mehanizmi podobnimi “start uparjem”, bodo srednje šole in univerze poskušale prepričati mladež in njihove starše, da so samo oni tisti, ki njihovim otrokom in njim lahko zagotovijo, po zaključenem šolanju, službo in s tem varno prihodnost. Če bo vpis, bo denar (če bo okolje spoznalo, da je izdelek zanimiv, bo za zagon proizvodnje zagotovljenih toliko in toliko sredstev in skladno s sposobnostjo reklamiranja, navadno start uparji pridobijo večkratnike od potrebne vsote), potem bomo lahko delali. A bo izdelek imel garancijo, no o tem bomo pa na drugem mestu.

Srednješolska in univerzitetna industrija

V slovenskem prostoru imamo s pravnimi pravili določen izobraževalni sistem na srednji in univerzitetni stopnji (da malo poenostavim). Izobražujemo. Pojem izobrazba, slavisti prosim oprostite, sestavljata predpona ‘iz-‘ in koren ‘obraz’, se pravi, naša izobraževalna industrija je sposobna izdelati mlademu človeku obraz (z razliko od, recimo Švice, tam govorijo o Bildung). In zdi se, da smo s tem povsem zadovoljni. Ne postavljamo si vprašanja, kakšen naj bo ta obraz, zadostuje, da je obraz (strokoven, pripravljen na nadaljnje liftinge in botokse, z znanstveno metodo podprtimi tehničnimi postopki, ki jih je mogoče meriti z vsemi mogočimi in nemogočimi statističnimi postopki). Zadostuje, da je obraz.

Nihče se ne ukvarja z garancijo tega obraza.

In neko drugo pravilo zahteva, da mora garancija tega obraza vzdržati 40 let.

Zadostuje garancija, deklaracija v obliki spričevala, diplome, da je človek, ki smo mu naredili obraz, takoj uporaben, če ni, pa rohnijo ministri, pa rohnijo na gospodarski zbornici in še kje, izobraževalni sistem je zanič. In pri tem pozabljajo, da so si prav v tem sistemu sami dali izdelati lasten obraz.

Ironija.

Pred kakim letom ali morda več, so v Ljubljani gostili dva profesorja: Umberta Galimbertija in Carlosa Hoevela. Prvi je s svojo knjigo Miti našega časa opozorila na Hovarda Gardnerja in njegovo delo Razsežnosti uma, drugi na Krizo akademske industrije.

Miti sodobnega časa in stopnje inteligentnosti

V Razsežnosti uma Gardner opozarja na tisto, kar tako radi dan za dnem ubesedujemo, zelo malo pa živimo. Navajal ga bom tako, kakor to počne Galimberti in pri tem posebej izpostavlja bogastvo informacij, kultur, načinov mišljenja in vrednotenja, kot potrebnih orodij za izdelavo “obraza”. Srednješolski izobrazbi, tako Hovard, naj bi dajala temelj sposobnost, zgrajena na “vcepljenih pravilih za razbiranje sveta, v katerem živi. Poudarek ni na spodbujanju spontanosti in svobode izražanja, … temveč na potrebi urediti in disciplinirati ter izuriti levo hemisfero, v kateri je sedež razuma.” (po U. Galimberti, Miti našega časa, 95-96). S tem pa nastane izhodišče, ki ga mora razviti srednja šola, sposobnost sinteze, v srednji šoli tako ne bi smelo biti prostora za “vse, kar ti pade na pamet” temveč sposobnost tvoriti “skladnost povezav, pomensko jasnost in enotnost zasnove” (U. Galimberti, n.d., 96). In šele ob izpolnjenih izhodiščih, urejajoče in sintetične, je mogoče graditi ustvarjalno sposobnost in s tem preseči infantilno (prim. U. Galimberti, n. d., 96).

Kriza univerzitetne industrije

In če k povedanemu dodamo še misel Hoevela, ki pravi, da je “… mogoče iskati izhod iz krize, ki je še posebej nastala v akademski “industriji”, le v iskanju resnice, kot ključnem spodbujevalcu raziskovalne vneme ob izpolnjenem pogoju vrhunske znanstvenosti, krepitvi tradicionalnih vrednot in ključnem dejavniku – profesorju pedagogu, …” potem dobimo odgovor na postavljen izziv, da za oblikovanje “obraza” izobrazba ne zadostuje. Sploh pa, Hoevel to posebej izpostavlja, “… avtonomija, lasten odprt sistem, ki je ločen od družbenih struj in se ne podreja idejnim in tematskim zahtevam okolja,” (Andoljšek, Družina, 16.10.2011) zahtevajo prostor kulture srečanja, kar je edino sredstvo, ki omogoča napredek. Gospodarstvo na žalost zahteva izpolnitev trenutnih potreb.

Katoliški inštitut zadnja leta organizira mesečna srečanja z naslovom “i na tretjo potenco i3 in opozarja na tri razsežnosti univerzitetnega prostora: inovativnost & interdisciplinarnost & internacionalnost. Ta prostor je lahko samo takrat tak, ko poleg znanja, ki mora biti nujno profesionalno, spodbuja še (tako papež Frančišek) ravnanja, ki osebo spremljajo in se ji približajo, ki spoštujejo dijaka / študenta v vseh pogledih (papež Frančišek, 45). Zato pa je potrebna avtoriteta. In kakor pravi že večkrat omenjeni papež Frančišek ,”brez avtoritete ni rasti, ni prostora. Sama beseda prihaja iz augere, ki pomeni povečati. Imeti avtoriteto ne pomeni biti zatiralec. Zatiranje je nakaza avtoritete. Avtoriteta je v pravem pomenu ustvarjanje prostora, da oseba lahko raste. Nekdo, ki ima avtoriteto, je sposoben ustvarjati mesto za rast “(papež Frančišek, 48-49).

“40 let garancije”

Začenja se “start up” akcija.

In po štirih letih srednjega ali treh ali petih letih izobraževanja na Univerzi, bomo dobili izdelek. Na trgu bo izdelek s srednješolsko strokovno izobrazbo ali pa bo pripravljen za nadaljevanje na izobraževanje na Univerzi, bo imel diplomo Univerze in od izdelka te industrije bi pričakovali, da bo imel garancijo, ki bo veljala skozi vse obdobje delovne dobe. Izdelek z deklaracijo.

Bo res?

Iz anket študentov, ki jih izpolnjujejo ob vsakem vpisu v višji letnik, je mogoče razbrati, da ne iščejo samo znanja temveč človeka, ki ima čas zanje, ki jim je pripravljen nameniti pogled, ki vliva varnost, ki je pripravljen na pogovor, ki ima na razpolago ušesa in je sposoben dijaka/študenta videti kot posameznika – simbol.

Od uporabnikov izdelka, ki vpijejo na vse grlo o neuporabnosti, bi bilo pričakovati vsaj zavedanje, da so si tudi oni sami dali izdelati obraz na podobnem mestu.

Vsega ni mogoče zagovarjati s konkurenco, z ekonomsko svobodo, z učinkovitostjo. Zagotovo bi bilo potrebno preveriti, tako Galimberti, ali so/smo učitelji sposobni urejajoče, sintetične, ustvarjalne, spoštljive in etične inteligentnosti. Nič manj seveda tudi uporabniki. Če se bodo učitelji in avtor še posebej, zavedali, da so dolžni za svoj izdelek zagotoviti 40-letno garancijo, potem prihodnost ne bo smuti/zmešanček, temveč varna, zanesljiva in ustvarjalna.

Uporabnikom izdelka pa bi bilo potrebno svetovati malo samorefleksije.

Eni in drugi pa se naj zavedajo, da je pri vsem “ključno, da človek misli, kar čuti in dela; da čuti, kar misli in dela; da dela, kar misli in čuti” (papež Frančišek, 44), sicer pa velja priporočilo: “Bolje je zanj, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje, kakor da pohujša enega od teh malih” (Lk 17, 2).

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Gospod Borut Holcman želi, če sem ga prav razumel, povedati, da je naše šolstvo strogo vzdrževan in nadzorovan kaos, ki naj vzgoji idealnega potrošnika in državljana. S tem se strinjam.

    Ne strinjam pa se s primerjavo garancije za avto. Ne moremo govoriti o izdelku, saj kvaliteto šolanja določa tudi učenec. Poleg učitelja seveda.

    Kako iz tega kaosa, ki se imenuje šolstvo? Ko bo znanje pogoj za uspeh v naši družbi, bo bodo učenci sami narekovali tempo … lahko se pa to že na nekaterih šolah dogaja. Na večini šol pa je situacije, kjer je sistem poučevanja narejen za otroke, ki zmorejo delovati v skupini in so lahko zbrani 7 krat po 45 minut. Naši otroci pa so s posebnimi potrebami in ni več daleč čas, ko bo v razredu 25 dijakov s posebnimi potrebami in 2 čudaka, ki nimata potrdila o posebnih potrebah.

  2. Slovensko solstvo je bolano, kot bancni siste, kot zdravstvo, kot javna uprava, kot slovenski parlament! Ravnatelji so selektivno izbrani iz vrha komunajzerjev!
    Otroku obcasno pri[eljati kako okoli uses, ce trmoglavi ali ne izpolnjuje svojih obvez in samo pricakuje da bo vse dobil in nic dajal, JE POPOLNOMA UPRAVICENO!

Comments are closed.