4. Gosarjev večer: Predstavitev znanstvene monografije o dr. Andreju Gosarju

15

gosarvabilo2015V ponedeljek, 26. oktobra 2015, je v knjigarni Celjske Mohorjeve na Nazorjevi 1 v Ljubljani potekala matineja z naslovom »Trenutek racionalnosti v slovenski zgodovini« (A. Rebula), s predstavitvijo znanstvene monografije kot dokumentacije prispevkov s simpozija in nadaljnjih raziskav o dr. Andreju Gosarju. Preko 40 predavateljev je predstavilo življenje in delo dr. Andreja Gosarja z različnih vidikov. Njihove prispevke sta v knjigi, ki obsega 516 strani in je razdeljena na pet tematskih sklopov, ki se zaključijo z izjemno bogato bibliografijo Andreja Gosarja, uredila dr. Jure Gašparič in Alenka Veber.

Pri predstavitvi so sodelovali akademik dr. Kajetan Gantar, župan Občine Logatec g. Berto Menard, urednica ga. Alenka Veber in sodelavec pri izvedbi simpozija g. Štefan Skledar. Pogovor je vodil g. Jože Faganel, direktor Celjske Mohorjeve.

Dr. Andrej Gosar, pravnik, sociolog, politik, pedagog, se je rodil 30. novembra 1887 v Logatcu. Po končanem študiju prava na Dunaju in opravljenem doktoratu je bil poverjenik za socialno skrbstvo pri Deželni vladi za Slovenijo. Aktivno je deloval tudi na političnem področju in bil izvoljen za narodnega poslanca SLS v Ustavodajno skupščino. Leta 1927 in 1928 je bil minister za socialno politiko, 1929-1931 član vrhovnega zakonodajnega sveta pri ministrskem svetu, nato član jugoslovanske delegacije v generalni skupščini Društva narodov v Ženevi. Bil je eden od utemeljiteljev krščanskega socialnega nauka na Slovenskem, a že pred 2. svetovno vojno zaradi sredinske krščansko-demokratične usmerjenosti politično osamljen. Leta 1929 je postal izredni, leta 1935 pa redni profesor na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Poleg številnih člankov in razprav je Gosar izdal več knjig, med katerimi posebej omenimo obsežno delo Za nov družbeni red I-II (1933-1935). Leta 1941 se ni želel pridružiti OF, ker je zavračal komunizem v njenem vodstvu. Leta 1944 je bil interniran v Dachau. Povojna leta je predaval na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Umrl je leta 1970 v Ljubljani.

Knjiga o dr. Andreju Gosarju bo 17. novembra 2015 predstavljena tudi v Logatcu, in sicer v okviru 4. Gosarjevega večera.

15 KOMENTARJI

  1. He is my man!

    Če na Slovenskem po drugi vojni ne bi oblast prevzeli komunisti, ampak bi zmagala usmeritev kot drugod po zahodni Evropi, bi bilo precej verjetno, da bi Andrej Gosar postal predsednik demokratične slovenske vlade. Povsem možno, da bi potem o Sloveniji čez 10 let, podobno kot tedaj o Nemčiji in Italiji, govorili kot o državi gospodarskega čudeža. Tako pa …

  2. Vidim, da ga zelo cenita ugledna akademika Rebula in Gantar. Pa direktor Mohorjeve Jože Faganel. Upam, da tudi kdo prodornejši iz mlajše generacije. Dvomim pa in bi si upal skoraj staviti, da med njimi ni slovenskega ekonomista. To zadnje seveda ni mišljeno kot kompliment njim.

      • A res? Zanimivo. Omenjeni se meni zdi zelo keynesijanski ekonomist. Nekako dvomim, da bi bil Gosar za to, da se na dolgi rok troši bistveno več, kot se ustvari. Potem ko si preko svojih sposobnosti zapufan, daješ znaten del proračuna za obresti in postaneš prepuščen na milost in nemilost upnikom.

        To ni samo zgodba Grčije. Bojim se, da je to bolj na liniji “apre noi le deluge.” Mogoče sam kot nestrokovnjak sicer razmišljam bolj na gospodinjski logiki. Za vsako gospodinjstvo je bankrot seveda katastofa, za države in valute morda, vsaj v očeh nekaterih, priložnost. Čudno sicer.

      • Štiblar je isti lump kot Mencinger, Križanič, Bole, Kovač, Tajnikar, Senjur. KOMUNISTIČNO FAŠISTIČNI “EKONOMISTI”.

        Konzervirajo socializem, mafijsko birokratske privilegije z nacionalnim interesom (nacional socializem = provincialni fašizem, ksenofobi : strah pred tujimi investicijami, tujimi podjetji in tujimi managerji, strokovnjaki

  3. Žalostno. Slovenija že 70 let potopljena v socializem. Ljudje robotski socialistični kloni, ki jih vodijo mafijski komunajzerfašisti.

    In potem se ti gredo nekateri katoliški intelektualci odkrivati toplo vodo.

    Zagotovo je bil Gosar najbolj normalen socialno čuteč kristjan v dobi metastaziranja socializma na začetku 20.stl.

    Toda Slovenija rabi zelo grenka liberalna zdravila: zgled imamo v Švici. Važno je, da nas k njej spet ne vodijo goljufivi Inn bleferski socialisti, ki jih kar mrgoli med politiki in intelektualci, ne glede na “levici” ali “desnici”.

    • Švica je zgled v oblakih. Avstrija je povsem v redu. Ali Tirolska, Južnotirolska ( Trentino- Alto Adige), Bavarska. Z njimi smo bili najbolj povezani od ranega srednjega veka naprej ( npr. vezi Bled-Brixen, Škofja Loka- Freising).

      • Ne!

        Švica je zgled, avtoriteta.

        Avstrija, Nemčija in Evropa hitro drsijo v socializem. Predvsem pa ZDA. Treba je poznati znamenja časa.

        Dober zdravnik zna postaviti pravo diagnozo. Ne diagnozo stanja pred 50 leti.

        • Švica je v marsičem antizgled:

          1. V veliki meri je njena blaginja posledica tega, da se je obeh svetovnih kataklizmah z nevtralnostjo izognila opustošenju. To, da si nevtralen med agresorjem in branilcem, med zlom in pravičnostjo, ni ravno kakšen dober zgled v okviru morale, kot jo je razvila naša civilizacija.

          2. Švicarska politična samoizolacija, tudi aktualna, prav tako ni zgledna. Če se ne motim, še vedno ni v OZN, vsekakor se ne obnaša kot del Evrope, del evropskega procesa zgodovinske sprave in sodelovanja. Gens una sumus; človeštvo je eno. Kdor se postavi v pozicijo, da ga problemi sveta malo brigajo, ni kaj dosti vreden. Vsekakor to ni krščanska pozicija.

          3. Velik del bogastva v Švici je tam naložen oziroma skrit umazan kapital. Na bazi davčnih utaj, tudi mafijskih poslov. Dela od tega kapitala se drži celo kri. To spet ni nikakršen pozitiven zgled. Švica doživlja kar nekaj pritiskov, da se to konča, posebej s strani Nemčije. Upam, da Nemčiji uspe in da bo to, kar bo veljalo za nemške državljane, veljalo za vse.

          4. Švicarski demokratični sistem je, če ne problematičen, vendarle čudaški. Predvideva participacijo vseh, ki se uvrstijo v parlament na oblasti in sicer z izmenjavanjem na vodilnih funkcijah v okviru enega mandata. To meni ni normalno in zgledno. Normalno za parlamentarno demokracijo je, če se ve, kaj je vladna koalicija in kaj opozicija in če so vloge razdeljene.

          5. pri Švicarjih, vsaj delu prebivalstva je že davno opaziti, da jih je bogastvo nagnilo k dekadenci. Tako so recimo deleži mladih, ki redno uživajo prepovedane droge v Švici med najvišjimi v Evropi. Tudi številke konfesionalnega življenja kažejo večjo duhovno krizo kot pri sosedih v S.Italiji, na zahodu Avstrije, v južnih nemških deželah.

          Dovolj argumentov, zakaj meni Švica ni in ne more biti zgled ob še tako briljantnem BDPju?

Comments are closed.