Kučanova streznitev

1

Ob 20-letnici svoje demokratične izvolitve za predsednika države je Milan Kučan postregel z novo zanimivo analizo, namreč, da Slovenija bolj kot politične prevetritve potrebuje streznitev: “Potem bo tudi odveč govorjenje o krizi in celo o pomanjkanju vrednot ali o etičnem razkroju. To so zelo težke ocene. Sam pa mislim, da Slovenija in Slovenci imamo vrednote,” pravi Kučan. Je Kučanov poziv k streznitvi odgovor na pozive opozicije po vrednotah, se sprašuje Dominik Frelih v reviji Ampak.

Slovar slovenskega knjižnega jezika nam postreže z razlago, da “treznost” pomeni nasprotje pijanosti. Poleg tega pomeni tudi razsodno in preudarno ravnanje, realnost, uresničljivost; trezna politika je tista, ki je skladna z razmerami. Streznitev je torej prehod od pijanega, nenormalnega, v razsodno in preudarno ravnanje ali stanje.

V politiki imamo v vseh državah in obdobjih dolgo zgodovino različnega pozivanja k streznitvi. Pozivanje k streznitvi je morda lahko znak nekega distanciranja od aktualnih razmer. Tisti, ki poziva, daje vedeti, da ni del problema in da si želi sprememb. Velikokrat v predvolilnem obdobju opozicija poziva  k streznitvi in sebe ponuja kot trezno alternativo. Za nekatere pa je streznitev volilni rezultat.

V Sloveniji je na primer Gregor Golobič po evropskih volitvah dejal: “Vsake volitve prinašajo neke vrste streznitev,” in nadaljeval: “Ključna streznitev, ki bi jo politika morala razumeti, je nizka volilna udeležba.” Naj spomnimo, da je na evropskih volitvah Zares z veliko težavo in z volilno kampanjo, zaznamovano z afero Ultra, dobil enega evropskega poslanca. Drugi s svojimi dejanji želijo strezniti druge. O streznitvi za evropske politike je govoril tudi nekdanji hrvaški premier Ivo Sanader, ko je odstopil: “Nisem želel sodelovati v politikantskih igrah dela evropskih politikov, ki si niso, kljub temu, da vedo, kako pomembno je, da Hrvaška vstopi v EU, dovolj prizadevali, da bi prekinili izsiljevanje Slovenije, ki je brez primera. Ravno zaradi vsega sem prepričan, da bo moja odločitev streznila evropske politike in jih prisilila, da se soočijo s posledicami svojega nenačelnega in neevropskega obnašanja.” Sanader se je tako želel postaviti nad evropske politike in Slovenijo. Na žalost se je kmalu izkazalo, da je moral odstopiti iz povsem drugih razlogov, ki so bližje korupciji in klientelizmu. K treznosti je pozival tudi Janez Janša, ko je bil premier. Januarja 2008 je v sporočilu  sindikatom javnega sektorja o tem, kako realizirati, kar je bilo dogovorjeno, ne da bi to vplivalo na inflacijo, dejal, da nič ne pomaga, če se povečajo plače za nekaj odstotkov, nato pa “to v nekaj mesecih poje inflacija”, in pozval k treznosti, saj “smo vsi v istem čolnu”. Tudi Lojze Peterle je, ko je decembra 2008 govoril o odnosih med Slovenijo in Hrvaško, izrazil upanje, da bo sedaj le prišlo do “neke streznitve” v odnosih med državama.

O  streznitvi pišejo tudi novinarji. Silvester Šurla je tako v Reporterju ob prvi obletnici zamenjave Janševe vlade pisal o priložnosti za streznitev vladne koalicije, ki je na volitvah v Evropski parlament izgubila veliko odstotkov. “Streznitev” je bil tudi naslov oddaje Trenje pred evropskimi volitvami.

Vidimo, da poziv k streznitvi ni nekaj izvirnega ali redkega. Če se vrnemo h Kučanu, ni jasno, ali je njegova teza o streznitvi odgovor na pozive opozicije po vrednotah, ki jih sedanja oblast nima. Kučanovo intervencijo si je vsekakor vredno ogledati podrobneje, saj nam pokaže, kaj ga v resnici skrbi.

Kučan svoje razmišljanje za STA nadaljuje, da imamo ob tradicionalnih, obče človeških vrednotah tudi tiste, ki so zapisane v ustavi: “Le uresničujemo jih in se po njih ravnamo dostikrat premalo dosledno. Posebej velja to za spoštovanje dela kot ene temeljnih vrednot, ki v največji meri določa družbeni položaj posameznika, njegov ugled in varuje njegovo dostojanstvo.” Glede aktualnih razmer je dejal, da pogreša usmerjeno delovanje strankarskih elit: “Obnašanje strankarskih elit v sedanjih kriznih razmerah mi daje misliti, ali se dovolj zavedajo, da sta tako svoboda kot država ne le pravici, ampak tudi odgovornost. Predvsem odgovornost,” meni. Mar morda tukaj Kučan kritizira “svoje”, ki so na oblasti? V nadaljevanju ugotavlja, da v zelo zaostrenih gospodarskih in socialnih razmerah, ki med drugim ogrožajo dostojno življenje že kar lepemu številu slovenskih družin in zamegljujejo prihodnost države, razsipanje političnih moči na ponavljajočem se ustvarjanju političnih afer, interpelacij, izrednih sej parlamenta, pomnoževanju parlamentarnih preiskovalnih komisij in celo na predlogu ustavne obtožbe predsednika republike ne bi smelo imeti tolikšnega razsežja. Tukaj je Kučan jasno določil sovražnika – kot v dobrih starih LDS časih je za ves nered v državi kriva opozicija. Nadaljuje, da se ustvarja vtis, kot da kriza ni v ospredju politične pozornosti in da skoraj nikogar ne skrbi. Meni, da ni presenetljivo, da zato v očeh javnosti padata ugled političnega razreda kot celote in zaupanje v vodenje države. To je zanj ključni problem. V nadaljevanju pa presenetljivo okrca “svojega” predsednika vlade: “Še vedno verjamem, da vlada ve, kam v tem razburkanem morju krmari slovensko ladjo. Vendar to ni dovolj. O tem morata vlada in še posebej njen krmar prepričati javnost. Morata se boriti za to, da bo imela javnost jasno predstavo o razmerah in da bo celovito seznanjena s konceptom reševanja.” Vlada se mora po njegovem mnenju boriti za to, da ji bo javnost verjela in zaupala. Meni, da bo ob veliki stopnji zaupanja lažje izpeljati nujne globoke reforme, kot sta reformi pokojninskega in zdravstvenega sistema in reforma trga dela. Takrat bodo ljudje po njegovem mnenju pripravljeni podpreti reforme in sprejeti tudi nujna odrekanja.

Milan Kučan se je premiera Pahorja lotil kar konkretno. Izrazil je sicer podporo smeri politike, ki jo vodi vlada, vendar pa je očitno razočaran nad javnomnenjskimi raziskavami, ki vladi in levici nasploh kažejo velik upad podpore. Problem torej ni v tem, kaj vlada dela. Problem je, ker ji upada podpora. Mar nista ti dve stvari povezani? Za nekatere, ki so baje nekoč obvladovali medije, to verjetno ni bil tako hud problem in se še danes ne morejo navaditi, da mediji niso več tako zelo vodljivi kot nekoč.

Kučan tako poziva k streznitvi. Vendar ne toliko k streznitvi levice, pač pa k streznitvi opozicije, ki kvari javno mnenje o vladi z interpelacijami, preiskovalnimi komisijami, izrednimi sejami in aferami (čeravno afere ustvarjajo vladajoči kar med seboj). Morda poziva tudi k streznitvi premierja Pahorja, ki bo očitno moral bolje obvladovati medije in javno mnenje. Kučanov poziv gre torej opoziciji kot odgovor na poziv k vrednotam.

Premier Borut Pahor je očitno Kučanov poziv k streznitvi vzel bolj za šalo, saj so ga na študentski tržnici slučajno posneli, ko je odklonil pijačo z izgovorom, da gre v parlament in da mora biti tam vsaj nekdo trezen. Vendar Pahor baje ne pije, na kar je med kampanjo za evropske volitve v razpravi o streznitvi v oddaji Trenja na POP TV v šali opozoril Zoran Thaler: ”Streznitev ni potrebna, ker Pahor nikoli ne spije kapljice alkohola.” Tudi v odgovoru Pavlu Gantarju je Pahor zapisal, da ne pije. Toliko torej o razpravi o treznosti in pijanosti.

Če je Kučan hotel postaviti neko paradigmo ali geslo, ki bi bilo protiutež opozicijskemu pozivanju k vrednotam, se je ta poskus sfižil z obračunom med Pahorjem in Gantarjem glede treznosti. Epizoda je delovala skrajno pobalinsko in je Kučanov poziv k treznosti razvrednotila prvotnega naboja, ki bi ga lahko imel. Kučan je namreč očitno napadal poziv opozicije k vrednotam. Po tej epizodi namreč treznost pomeni ne-pijanost. Predsednik vlade ne pije, torej poziva k streznitvi ne potrebuje. Predsednik državnega zbora Pavel Gantar pa je bil užaljen ob nekakšnem namigovanju, da v parlamentu manjka treznih ljudi. Pustimo zdaj razpravo o pijači med poslanci in abstinenci premierja in se osredotočimo na razumevanje političnega komuniciranja v vladajoči koaliciji.

V Kučanovih časih je stvar delovala nekako takole: Kučan (ali pa kdo od njegovih zaupnikov) je v kakem govoru ali intervjuju v javnost plasiral neko geslo, besedno zvezo ali sporočilo, ki so ga naslednji dan povzeli vsi mediji in z njim operirali nadaljnje mesece, dokler z vrha ni prišel nov trend. Tako smo lahko opazovali, kako so temu namenu služila gesla kot: revanšizem, ustavimo desnico, lustracija, nočemo ponovitve klerikalizma, potrebujemo civilizacijo ljubezni, sprava… Kdo (je) sestavlja(l) ta gesla, niti ni tako pomembno, pač pa je pomembna orkestriranost sporočila, ki je sledilo. Kučan je očitno ob 20. obletnici poskušal plasirati nekaj podobnega, vendar so se časi spremenili. Navodila očitno ne delujejo več tako, kot so nekoč, saj na levici ni discipline. Poleg tega se vedno večkrat zgodijo naključja in nepremišljenosti koalicijskih veljakov, ki rezultirajo v tragikomičnih situacijah in podrejo marsikateri načrt. Mediji so premiera ujeli v preveč sproščenih izjavah, ki mu ne pritičejo, in to pač objavili, kot to mediji morajo početi. Akcija je povzročila reakcijo v obliki užaljenosti Gantarja, ki je absurd stopnjeval s pismom premierju. Ta mu je kasneje odgovoril, da se mu sicer opravičuje, vendar s priokusom grenkobe, saj je v Sloveniji po njegovem “preveč moraliziranja in sprenevedanja, namesto da bi bilo nekoliko več odprtosti in odkritosti. Ljudje smo prehitro in nekritično pripravljeni verjeti, da nam nekdo želi prej slabo kot dobro in da tudi dejansko je vse prej slabo in da je le malo kaj, če sploh kaj dobrega. Preveč je strahu, premalo je poguma, preveč je občutljivosti za vsako besedo, premalo je odpustljivosti za kakšno odvečno besedo. Z drugo besedo, manjka nam malo več samozavesti.”

Kučanov poziv k streznitvi se je tako obrnil v ugotovitev Pahorja, da Slovencem manjka samozavesti.

Vse to je še en zelo dober pokazatelj razglašenosti sedanje koalicije, kjer vsak strelja malo po svoje in večinoma mimo. Pomanjkanje jasne politične komunikacije je za opozicijo seveda dobrodošlo dejstvo, ki ga s pridom uporablja za svoje projekte rušenja javnega mnenja koaliciji. Kučan je sicer postavil pravilno diagnozo: upad javnega mnenja je težava. Vendar pa ni bil sposoben narediti še nadaljnjega logičnega koraka in priznati, da vlada dela slabo, da nima dobrih projektov, da na krizo ne odgovarja z ustreznimi ukrepi, da pri vsem zamuja (razen pri kadrovskih zamenjavah) in da so na vodstvenih mestih levih strank nesposobni in nekredibilni ljudje. Ob tem ima levica Pahorja, ki je v tej situaciji še najmanj omadeževan, ki pa ne zmore peljati jasne politike ter želi biti všečen prav vsem – kar pač predsednik vlade po definiciji ne more biti; izgublja se v lastni kontradiktorni retoriki in ob tem se mu smejijo že osnovnošolci.

Kučanu se je tako izjava o streznitvi, kjer je meril v opozicijo, vrnila preko lastnih ljudi, ki ne prepoznajo subtilne politične komunikacije in se ne znajo obnašati. Upajmo, da je dojel sporočilo.

1 komentar

  1. Kdor misli, da nam bo bivši partijski voditelj s starorežimsko retoriko znova solil pamet in da nam bo to zavoženo stanje dvignil moralno in materialno na neko obvladljivo raven, je na slabi poti. Demokracijo je treba braniti pred posameznikom.
    Če je kdo, ki se mora strezniti, je to narod.

Comments are closed.