27. aprila brez zastave

9

Avtor: Tino Mamić.

Sem eden od redkih zasebnih lastnikov nacionalne zastave v Slovenski Istri. Zelo rad izobešam zastavo ob praznikih. Včasih tudi, ko se v državi zgodi kaj prelomnega in pomembnega.

Zastava je namreč zunanji znak notranjega veselja. Hkrati pa tudi izraz ponosa, da živiš v državi Sloveniji. Čeprav se nekateri s tem ne strinjajo, sem prepričan, da je na svojo državo lahko enako ponosen vsak državljan, pa čeprav se po njegovih žilah ne pretaka izključno slovenska kri. In čeprav ima v priimku kako napačno (beri: neslovensko) črko.

Samo na en uradni praznik pa zastave ne izobešam. To je 27. april. Pa ne zaradi zgodovine in zgodovinske resnice. Sploh ne. Dejstvo je, da ima del Slovencev o partizanih zelo visoko mnenje, del mešane občutke, en del pa zelo negativne. Zakaj je tako, čeprav je zgodovina samo ena, se bomo vprašali. Odgovor je preprost: vsak človek ima svoje oči, svoj spomin in svojo pamet.

Prav spoznavanje posameznikov, ki so določeno zgodovinsko obdobje preživeli, je lahko ključ do razumevanja. Osebne življenjske zgodbe namreč v marsičem pojasnijo, zakaj se je nekdo znašel v italijanski, nemški, madžarski, partizanski ali domobranski uniformi. Našteto kronološko, da ne bo pomote. Ko spremljaš zgodbo mobiliziranega posameznika, začneš dojemati, da je vojna še kaj drugega, kot bi si predstavljali iz mitoloških junaških zgodb. A to bolj mimogrede.

Težava 27. aprila ni v različnem gledanju na drugo svetovno vojno. Težava 27. aprila je, da ne gre za vseslovenski praznik, ampak za praznik samo dela Slovencev. Pa čeprav večinskega. Ne spuščamo se v vsebino, kaj se je na ta dan zgodilo. Gre za dan, ki ga več 100.000 ljudi v naši državi vidi kot nacionalno tragedijo. Tudi če živijo v povsem napačnih predstavah, je to njihovo legitimno mnenje, ki ga morajo upoštevati tudi tisti, ki jim 27. april pomeni svetinjo.

V demokratičnem svetu običajno izbiramo za praznike dneve, ki jih pozitivno sprejema večina prebivalstva. Ulico, na kateri živimo vsi, lahko imenujemo po Josipu Brozu Titu ali Leonu Rupniku. A s tem imenom bo vsaj nekaj prebivalcev ulice zelo nezadovoljnih. Jeznih. Ali ni torej bolje, da za ime ulice izberemo Prešerna? Ali Lojzeta Slaka, ki še nima nobene ulice?

Če mož in žena nimata podobnega okusa, bosta jedla vsak svoje ali si bosta pripravljala jed, ki je okusna obema. To ne pomeni, da je eden ali drugi izbirčen. Okusi so pač različni in za skupno jed izberemo hrano, ki je nihče ne odklanja.

Podobno je s prazniki. Skupni praznik je tisti, ki ga je skupen vsem, ne le delu prebivalstva. Kdo bo rekel, da takih praznikov nimamo. A to ni res. Če bi hoteli praznovati vseslovenski dan boja proti okupatorju, bi lahko izbrali zgodovinski datum iz istega obdobja, to je 13. maj. Na ta dan leta 1941 se je namreč na Mali gori pri Ribnici zgodil prvi oboroženi spopad Slovencev z okupatorjem. Spopadli so se tigrovci in italijanski okupatorji, padla je prva odporniška žrtev (če zanemarimo vojake, ki so padli že ob okupaciji v začetku aprila 1941). Prvi Slovenec, ki je po okupaciji prostovoljno odšel v gozd, prijel za orožje in žrtvoval življenje, je bil Danilo Zelen. Njegovemu delu in TIGR-u na sploh so se poklonili v obeh slovenskih političnih taborih. Predsednik države (Milan Kučan) pa je TIGR odlikoval z zlatim častnim znakom svobode, najvišjim državnim odlikovanjem. Ob TIGR se v naši državi lahko spotakne samo analfabet.

Ponavljajoča se floskula, da se ne smemo ozirati nazaj, ampak zreti le v prihodnost, je velika bedarija. Vsi vemo, da je zgodovina učiteljica življenja. Zato je o zgodovini treba veliko govoriti. Pa čeprav je kruta. Le tako je ne bomo ponavljali. Že Karl Marx (to je tisti bradati nemški filozof, ki je leta 1847 skupaj z Engelsom napisal Komunistični manifest) je to rekel. Kdor se iz zgodovine nič ne nauči, jo bo ponovil najprej v obliki tragedije, naslednjič pa farse.

Pomembno je le, da v zgodovinskih dialogih pustimo sogovorniku dostojanstvo in njegovo mnenje spoštujemo. A to je že stvar bontona, ne pa politične razdeljenosti.

Vir: Siol

 


9 KOMENTARJI

  1. Najbolje bo, da g. Mamić izobesi kar ustaško zastavo, saj po očetovi strani baje izvira iz take rodbine …

    • A ja, saj seveda vaš vzdevek “Frajgajst” tudi nazorno govori o tem, komu je očitno (bila in je) privržena vaša družina skupaj z vami; kar izobestite torej nemudoma zastavo s kljukastim križem.Analogno vašemu predlogu zgoraj za gospoda Mamića.
      P.S.: Vam ni prav nič nerodno?

    • Čestitke, ker ste tako dobro potunkali – sami sebe.

      Škoda le, da prostost duha oznanjate zgolj preko vzdevka, medtem ko v svoji vsebini delujete “ad hominem”.

  2. Po avtorjevi razlagi lahko skupaj s 27.4. takoj ukinemo tudi 15.8., saj vsaj 40% slovenskih državljanov ne pomeni ničesar razen dela prostega dne, pa še tega bi večina verjetno raje imela 2.1., ker je bolj prikladno.

    • Panzergruppe, 15. 8. ne pomeni ničesar vsaj 75 odstotkom slovenskih državljanov, mislim pa, da je ta delež dejansko še kakih 5-7 odstotkov višji od prej zapisanega.

      Ta relikt mračne preteklosti bi bilo treba kot dela prost dan ukiniti, ker je Slovenija sekularna, predvsem pa svetovnonazorsko in versko izredno pluralna država (družba). Da ne govorim o tem, da je to v času poletne sezone, ko je večina ljudi itak na dopustu.

  3. Enako kot Tino Mamić. Ko sem bil župnik, je edini praznik, ko na farovžu ni visela slo. zastava je bil 27. april. Za 1. maj je vedno veselo plapolala in še kak dan zraven. Obesiti za 27. april nekako pomeni pristajati na manipulacijo zgodovine.

    Vendar mislim, da bi nek praznik, ki spominja na boj proti nacistom in fašistom, morali imeti in da bi to moral biti na tak datum, da bi ga vsi sprejeli. Ni vse nujno v partizanski zgodovini. Tu so mnoge žrtve nacizma, ki niso obsežene v partizanstvo. Potem pa tudi znotraj partizanske zgodovine ni vse “umazano” od revolucije. Vsaj za Štajersko lahko to trdim.

    Recimo, boj boj Pohorskega bataljona. Enkrat na leto grem na bojišče, tudi zato, ker je moj dedek delal v podporniški mreži pohorskih partizanov in zato bil mučen od Gestapa. A ker niso imeli dokazov, so ga izpustili. Ko so ga prišli aretirati drugič, jim je ušel.

    Pa sama XIV. divizija, ki je prišla v naše kraje februarja 1944, od ljudi ni bila razumljena kot komunistična armada, čeprav so vedeli, da so v njej komunistični “terenci”, ki se jih moraš paziti. Na Frankolovem, kjer je XIV. tudi delovala, je med kmeti, kot mi je povedala ena zdaj že pokojna gospa, veljalo: “Brigadi pomagat, terencev se varovat”. “Terenci” so potem tudi zagrešili en zelo gnusen zločin: posilstvo in umor ene mlade ženske; zločin, ki ga po vojni niso nikoli raziskali…

    Potem so tu žalostni datumi deportacij, streljanj talcev,… Nisem zgodovinar, a mislim, da bi se našel datum, ki bi nagovarjal vse in ki se ga ne bi dalo manipulirati.

    Pozdrav iz Madrida!
    Brako

    • Spoštovani g. Branko Cestnik – ni kaj za dodati.

      Mogoče kot predlog za alternativni datum: 13. maj kot spomin na 13. maj 1941, ko so se trije pripadniki TIGRA spopadli z italijanskimi karabinjerji, kar je bil PRVI oborožen spopad z okupatorjem v Sloveniji.

  4. Partizanski komandant Franc Sever – Franta, letalski podpolkovnik JLA, ki se je ob koncu vojne pogajal tudi o predaji ustašev, je na RTV SLO 1, v nedeljo zvečer 14.04.2013, med drugim povedal, da so mu po vrnitvi iz študijev in bivanja v SZ, po končani 2. svetovni vojni, ob vrnitvi v Beograd, ko je povedal, kakšen režim in težko življenje ljudi je videl v SZ, najprej zabičali, da mora o tem molčati, saj mu je tudi Matija Maček visok komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE tudi dejal:
    »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«

    http://tvslo.si/predvajaj/intervju-franc-sever-franta/ava2.163832398/

    Laž očitno komunistom služi za dosego ciljev, tudi zato nisem danes obesil zastave.

Comments are closed.