27. april – vedno skrivnost, nikoli zgodovina?

21

of2Krščanski socialisti Slovenije so pred dnevom upora proti okupatorju pripravili posvet Misterij 27. aprila: kaj nam lahko in sme zgodovinska veda danes povedati o dogodku izpred 75 let? Uvodoma je zgodovinarka Tamara Griesser Pečar izpostavila, da gre za praznik brez vsebine, a bi njegova morebitna ukinitev spodbudila revolucijo, kot je to opisal Bernard Nežmah. Verjetno se je srečanje v Vidmarjevi vili v ljubljanski Rožni dolini, prav tako verjetno, zgodilo 26. aprila 1941, po besedah Griesser Pečar pa ob ustanovitvi Protiimperialistične fronte gotovo ni šlo za organizacijo usmerjeno proti okupatorju. Spomnila je na usodo Angele Vode, ki je leta 1939 nasprotovala paktu o nenapadanju med Hitlerjem in Stalinom in bila posledično izključena iz komunistične partije, še leta 1941 pa je Edvard Kardelj zagovarjal mnenje, da njihov glavni sovražnik ni fašizem, ampak imperializem. Okupatorji so v ilegalnem časopisu Slovenski poročevalec kritizirani le kot izraz imperializma, medtem ko okupacija sprva za komuniste ni sodila pod imperializem. Tamara Griesser Pečar je zaključila, da 27. april tako “ni dan upora proti okupatorju, ker so se ustanovitelji OF postavili na  okupatorjevo stran.”

Za zgodovinarja Igorja Grdino so s prazniki problemi, posebej še tedaj, ko se z njimi povezani dogodki še niso historizirani, ampak še vedno vplivajo na vsakdanje življenje. Pri tem lahko zgodovinarji in pričevalci sami otežujejo razumevanje samih dogodkov. Izpostavil je dve anomaliji, tako pričevanje Josipa Vidmarja o številu prisotnih na ustanovnem sestanku OF, med katerimi se je izpuščal Fran Albreht, ki se je znašel v dachovskih procesih, in pričevanje Mihe Marinka, da je Edvard Kardelj javno nasprotoval paktu med Stalinom in Hitlerjem še preden se je ta sploh zgodil. V nadaljevanju se je Igor Grdina usmeril v obravnavo Edvarda Kocbeka, ki se je OF pridružil kasneje in tudi ni sodil med krščanske socialiste, saj je bil po prepričanju personalist. Je imel pa med komunisti več podpore kot vodilni krščanski socialisti, kot sta bila Tone Fajfar in Tone Čokan, ki je leta 1942 skrivnostno izginil na ozemlju pod nadzorom partizanov. Primer Toneta Čokana je za Igorja Grdino klasičen primer pomanjkanja sledov za zgodovinsko sklepanje, saj dogodkov ni mogoče historizirati, če ne vemo niti za posmrtne ostanke njihovih protagonistov. Zato se sprašuje, ali bo 27. april in z njo povezano dogajanje vedno ostalo skrivnost in nikoli zgodovina?

of1

Spomenka Hribar je v svojem referatu z naslovom Dvojna vloga Osvobodilne fronte izpostavila partijsko manipulacijo OF z namenom prevzema popolne oblasti. Zavrnila je interpretacijo, da bi s komunističnim odlašanjem z uporom proti okupatorju do napada Hitlerja na Stalina, komunisti kakorkoli kolaborirali, saj je z odporom usodno odlašala tudi tradicionalna desnica. Za komuniste so bili sicer angleški imperialisti enako ogrožajoči kot nemški nacisti. Prav tako je bilo preimenovanje iz Protiimperialistične fronte narejeno iz političnih razlogov, vendar po mnenju Spomenke Hribar dan upora proti okupatorju simbolično predstavlja začetek oboroženega upora proti okupatorju. Osvobodilna fronta je bila po njenih besedah kulisa za revolucijo, nikoli ni šlo za koalicijo enakovrednih, saj komunistična partija vodenja NOB ni spustila z vajeti. Čeprav si je komunistična partija upor ‘olastninila’, kot pravi Spomenka Hribar, in prelomila obljubi o uvedbi demokracije in samoodločbi naroda, nasprotuje današnjemu demoniziranju partizanov. Prepričana je, da so tudi komunisti imeli svojo vlogo pri uporu proti okupatorju in da se niso borili le za oblast. Tako na strani komunistov kot na strani domobrancev so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine, pa sodijo pred sodišče, je prepričana Spomenka Hribar. Zaključila je, da je sprava v narodu mogoča na takšnem temelju in ne na osnovi ideologij ali relativiziranja.

21 KOMENTARJI

  1. Dobro srečanje, čeprav se z večino povedanega od Spomenke ne strinjam.

    Napaka je v priimku Fajfar.

    Zelo me boli, da še kar obstajajo krščanski socialisti, ki se zadnje čase skrivajo za katoliškim družbenim naukom. Ki nima veze s socializmom.

    To je res oksimoron. Ker kristjan veruje v živega Boga, v osebe, v skupnost treh oseb, sv. Trojico.
    Socialist pa veruje v varnost, ki mu jo daje socialistična ali pa Socialna država. Veruje v svoj vamp, v sinekure birokrata, v Državo bankomat, ki mu daje priložnost za pohlepno in brezrazumno potrošniško dirko v potrošniškem birokratskem, neodgovornem kolektivu.

    Zadnjič smo imeli debato o demokraciji. In vsi desničarji so jo brezrazumno častili. Čeprav so po JJ taktu še nedavno žvižgati proti demokraciji in proti Ljudmili.

    Celo spoznal sem, da demokratični socializem ni oksimoron. Kajti danes si ga veliko ljudi želi in si ga vsake 4 leta z večino izvoli, da imamo vse podržavljeno in Slovenija tone kot Venezuela.

    Pred časom sem na YouTube našel liberalni video, kjer razlagajo razliko med demokracijo in republiko. Problem demokracije je, da kadar je družba v krizi ali histerična, takrat neumna rulja voli norce in bedake. V Sloveniji, kjer množično prevladujejo socialistični kloni pa isto samo socialistično-fevdalne stranke, še naprej volimo mafijo kot za čas KPJ in SZDL. Hitlerjeva Nemčija je dokaz kako je najbogatejša in najbolj razvita država demokratično izvolila Hitlerjeve socialiste in s tem storila samomor. Isto Venezuela. Isto se dogaja Sloveniji, Grčiji in Italiji, Madžarski in počasi celi Evropi.

    Zanašati se na Gaussovo sredino je zelo ne zanesljivo, če v družbi ni več odgovornih posameznikov (podjetnikov, gospodarjev), ampak so samo še paraziti, odvisniki in mafijci (zlorabljevalci, gospodovalci).
    Izhod je svobodni trg, vladavina prava in ameriška ustava.
    Drugače pa gremo po rdečem toboganu v prepad vedno bolj absurdne in hegemonske države birokratov, ki nas bo posesala v brezizhodnost davčne in birokratske labirinte živega blata, ki jih je pred 100 let opisoval Franz Kafka, ko je socializem začel pustošiti po praznih glavah sanjačev v Srednji Evropi.

    • Problem demokracije je, da ni primerna za vsako družbo. Žal! Hudomušna kritika demokracije je Churchillov izrek: “Najboljši argument proti demokraciji je petminutni pogovor s povprečnim volivcem.”

  2. Kadar v družbi vlada negativna selekcija, takrat je demokracija cokla v razvoju, saj utrjuje negativno selekcijo.

    Socializem in socialna država sta smrt Evrope.

    • Predsednik DZ RS dr. Milan Brglez je zamolčal zgodovino in demokracijo!
      Na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju je najvišji predstavnik oblasti v RS, predsednik DZ RS dr. Milan Brglez na proslavi ob dnevu upora v Križankah zopet potvoril zgodovino. Niti enkrat ni uporabil besede revolucija in državljanska vojna! Zamolčal je državljansko vojno-revolucijo, ki je potekala med okupacijo in po končani vojni in je povzročila ogromne žrtve naroda.
      Dejal je tudi, da so partizani z zmago skupaj z zavezniki prispevali k ohranitvi demokracije v Evropi, kar je naduta laž brez primere, saj je v Sloveniji oz. Jugoslaviji po zmagi komunistično vodene NOB nastopila najtrša stalinistična diktatura in represija.
      Dr. Milan Brglez javnosti tudi pove, da je bila zmaga nad okupatorjem in seveda uveden enopartijski nedemokratičen režim SFRJ, tudi temelj osamosvojitve in svobodne Slovenije, a niti enkrat ne pove, da so se Slovenci na prvih demokratičnih volitvah odpovedali enopartijskem totalitarnem režimu in sprejeli demokracijo.
      Predsednik DZ RS dr. Milan Brglez niti enkrat ne poudari pomena demokracije, kar je bistvo osamosvojitev in svobode Slovenije!

    • Hitler je rešil Evropo?!
      Zgrožen berem intervju s francoskim filozofom Jean-Claudom Milnerjem, »Ne potrebujemo več nezemljanov«, da bi nas vznemirjali«, ki ga je objavila novinarka Jela Krečič, soproga slovenskega marksista Slavoje Žižka, v Delu – SP; 5. marca 2016. Levičarski filozof pravi, da je Evropa postala dežela miru, ko je Hitler rešil judovsko vprašanje in je »dobil vojno«. Novinarka ne vidi v tem nobenega problema, ne postavi nobenega dodatnega vprašanja. Problem holokavsta je s tem za novinarko zaključen? Ali je Hitlerju res »uspelo«?
      A je bil Hitler res rešitelj Evrope, ko je »rešil judovsko vprašanje« in je tako dobil vojno?
      Slovenski kazenski zakonik (Uradni list RS 55/2008) 297. člen, pa v svojih prvih treh odstavkih pravi:
      Holokavst s šest milijonov žrtev Judov pa da je sprejemljiv? Ali je nauk holokavsta, da se naj ta »po potrebi« ponavlja, seveda ne samo nad Judi?! Slovenski Kazenski zakonik pravi:
      (1) Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.
      (2) Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.
      (3) če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja, se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečiti.«
      Ali bomo znova dopustili Hitlerje in morije? Kaj je Hitler, ko praznujemo praznik upora proti okupatorju, rešitelj Evrope ali okupator? Ali res več ne vemo?
      Franc Mihič

    • Da bojo zadeve jasne – postavljat na tak način pod vprašaj vrednost demokracije pomeni hkrati priznati, da bi v izbranih razmerah bil pripravljen podpreti ( izbrano vrsto) diktaturo. Nekateri ste torej takšni.

      Na drugi strani smo tisti, ki bomo vedno proti diktaturi, kakršnikoli diktaturi in vedno za demokracijo.

      Če pogledamo današnje zahodne demokracije, zavedanje o nenadomestljivi vrednosti demokratičnega parlamentarnega odločanja plahni proti obema skrajnostima, levi in desni. Take, ki vidijo, da s svojimi idejami ne v enem življenju, morda tudi v 1000 letih ne bi mogli prepričati večine, očitno lažje primejo skomine, da bi to dosegli na nasilen način.

      No, na desno skrajnosti včasih to pomeni voljo podpreti kakšen vojaški puč in vojaško diktaturo. To niso nujno le ljudje s fašistoidnimi idejami. Spomnimo prav na izrazito desne ekonmske liberalce oz. monetariste, kako niso mogli ( nekateri še danes ne morejo) prehvalit politike Pinochetove diktature v Čilu.

      Ko že nekateri tu perseverirajo, kakšnih nazorov kristjan naj ne bi mogel biti ( menda je vprašljiv že katoliški družbeni nauk in pa razne ustavne kategorije kot je socialna država) – vojaškega puča s poboji političnih nasprotnikov in diktature kristjan dejansko ne bi smel nikoli podpreti! O tem zame ni najmanjšega dvoma.

      • V Sloveniji imamo uradno demokracijo. Podobno kot NDR ali Severna Koreja. V resnici pa nam vlada mafija in demokratični socializem.

        Ne zavzemam se za diktaturo, zato sem tudi nasprotnik SDS in JJ.

    • Država Slovenija je socialistična,tudi slučajno pa ne socialna tov.Pavel,mešaš
      hruške in buče,ki jih imaš na zlogi!

      • Fotr ti je tovariš in tvoj malik je tovariš. A si se mu danes že 50x priklonil? Umil se verjetno nisi kot se muslimani umivajo pred molitvami.

        • Tvoj strupen jezik in kompleksi ti ne dajo miru,mojega očeta pa le pusti na miru,tovariš Pavel!

  3. Stara modrost pravi “papir prenese vse”. Toda po včerajšnjem govoru g. Brgleza je treba dodati sodobni tehnološki dodatek: kaj vse prenese ekran! Še več!
    Dalo bi se reči, da je Brgleza tako sram komunizma in revolucije, da ju ni niti z besedico omenil. Niti s črkico!
    Vsa revolucija in komunizem sta se pretopila v borbo za demokracijo in svobodo v Sloveniji in celi Evropi.
    Tudi kasneje, ko so igralci citirali udeležence sestanka pri Vidmarju, je rečeno “… in rekli smo ji Fronta”. Ustanovili so Fronto, niti Protiimperialistično. Tudi to so pometli pod preprogo.
    Ok. Komaj sem verjel ušesom. Ne vem, če bo takšno poliranje pomagalo. Če bo predpražnik prenesel toliko smeti, in bo kar lepo raven in gladek…

    • Narobe razmišljaš. Že v startu narobe:
      Komunista ni nikoli sram. Nikoli ne občuti krivde. Isto je s “spreobrnjenim” komunistom, zlatim teletom “desnice”.

  4. Kako do sprave?
    G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, pred letom brez zadržkov vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti pove, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena.
    https://www.youtube.com/watch?v=CvpzstAkmzM&list=TLk8_CAM9KMt0&index=3

    V državi, ki je demokratična, je to povsem razumljivo in dovolj za spravo je moje mnenje!

    Ga. Spomenka Hribar pa letos na posvetu »Misterij 27. april« pravi, da čeprav si je komunistična partija upor ‘olastninila’ in prelomila obljubi o uvedbi demokracije in samoodločbi naroda, nasprotuje današnjemu demoniziranju partizanov. Prepričana je, da so tudi komunisti imeli svojo vlogo pri uporu proti okupatorju in da se niso borili le za oblast. Tako na strani komunistov kot na strani domobrancev so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine, pa sodijo pred sodišče, je prepričana Spomenka Hribar. Zaključila je, da je sprava v narodu mogoča na takšnem temelju in ne na osnovi ideologij ali relativiziranja.

    Jaz se strinjam z obema!
    Franc Mihič

    P.s.:
    »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”, pravi v intervjuju v Delu, »Naučili smo se prisluhniti drugim«, profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške litera¬ture na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta, gospod Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.

    Ameriški veleposlanik v Sloveniji, JosephA. Mussomeli, ki je tudi obiskal grobišča v Kočevskem Rogu, je mnenja: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«

  5. Medtem sišim, da so bili boji med Nemci in kraljevo vojsko že 9. aprila, torej 3 dni po napadu na Jugoslavijo. O tem pa nič. Kot da ni nihče s prstom mignil, preden je komi gospoda ugotovila, da bi se borila za “svobodo”. In tri dni po ustanovitvi “OF” so v Trbovljah slavili prihod nemške vojske…

    • Boji med Nemci in kraljevo vojsko niso bili šele 3 dni po napadu nemške aviacije, ampak še isti dan 6. aprila 1941. Še največ odpora je od prvega trenutka nudila prav aviacija kraljeve vojske, ki je skušala braniti jugoslovanski zračni prostor, obenem je šla pa tudi v kontranapade in bombardirala mesta v zaledju Reicha, mislim da med drugimi Graz.

      Med najsrditejšimi pehotnimi boji za obrambo Jugoslavije so bili prav boji pri nas, na severni meji, med branilci pa predvsem enote dravske divizije. Posebej vztrajni in pogumni naj bi bili branilci pri Dravogradu, ki so 3 dni bojev zadrževali premočne nemške enote in imeli tudi precej žrtev, več kot 20. Ostri so bili tudi boji na Šentilju.

      Na Rupnikovi obrambni liniji so se enote kraljeve vojske resno postavile po robu tudi Italijanom, ki so se po prvem napadu morali umaknit in so imeli mislim da okoli 150 mrtvih v teh bojih.

      Seveda, o tem se v Sloveniji nič nikoli ni govorilo ( se je pa slavilo brezvezno streljanje na nekega orožnika poleti 41 na Rašici). O teh stvareh tudi ne piše na Wikipediji, ki ostaja povsem na komunističnih interpreatcijah 2. svetovne vojne v Sloveniji.

      Zakaj se ni govorilo o tem? Ker ni ustrezalo komunistom. Ker so oni ne le bojkotirali demonstracije proti pristopu k trojnemu paktu. Bojkotirali so tudi splošno mobilizacijo tik pred napadom Hitlerja ( mobilizacija je zasluga obveščevalnih podatkov berlinskega atašeja Vladimirja Vauhnika, ki mu pa žal v Beogradu dolgo niso hoteli verjeti, zato pozna in precej kaotična mobilizacija). Kar je seveda skrajno nečastno dejanje in se šteje kot veleizdaja.

      Komunisti, tudi slovenski so bili skratka aprila 1941 veleizdajalci. Seveda se tega v letih 1945-1990 ni smelo vedeti. Bedno je, da se še danes tega ne ve.

      • IF moram popraviti eno izmed tvojih trditev,gre namreč za brezvezno strenljanje,ki je bilo več kot brezvezno,to se ni dogajalo na Rašici pač pa med vasjo Tacen in vasjo Šmartno.Tam stoji celo spomenik v obliki mlinskega kolesa,kakšen je pravzaprav pomen tega kamnitega kolesa ne vem,vem
        pa,da je šlo za osebni medsebojni obračun med slovenskim orožnikom in
        enim od vaščanov šmartnega!Razlog za to je bil “skok čez plot”enega od
        udeležencev obračuna,obadva sta ostala živa,le orožnika je ošvrknila krogla ljubosumnega moža!Skratka pok prve partizanske puške na tistem mestu je bila farsa,takratni komunisti so izkoristili podivjanost ljubosumnega
        “partizana” kot velik zgodovinski dogodek,režiser tega dogodka je bil
        domačin,kasneje zelo slaven borec!

        • Pomen mlinskega kamna: “Vsak komunist je mlinski kamen za zdravo skupnost! ” Ni spreobrnjenih komunistov. Mafijec ostane mafijec.

      • Eden izmed vzrokov za kasnejši požig vasi Rašica,je bilo verjetno tudi
        opisano “junaštvo”v Tacnu,Rašico so nemci požgali 22.septembra 1941,
        posledice so bile katastrofalne za več vasi na tistem območju!Še pomnite
        tovariši,dvomim!

  6. Za slovenske komuniste ni več 1. april glavni dan lažnjivih kljukcev, temveč 27. april. No ja, tudi drugi dnevi kaj dosti ne zaostajajo.

Comments are closed.