Morda najbolj znana fraza v ekonomiji, njen avtor je Adam Smith, sloviti škotski moralni filozof in mislec, pravi, da se „ljudje in podjetja na trgih odločamo, kot da bi nas pri tem vodila nevidna roka“. Adam Smith je utemeljitelj ekonomije kot znanstvene vede in velja za enega največjih mislecev v zgodovini človeške civilizacije.
Adam Smith je ugotovil, da sta krepitev sociabilnosti in kalkulacija enako pomembni
Če pogledamo razvoj ekonomske stroke od njenega začetnika Adama Smitha pa vse do našega sodobnika, Nobelovega nagrajenca Vernona Smitha, ugotovimo, da je ekonomija potrebovala celih 250 let, da je zaključila razvojni cikel in se s svojimi tolmačenji vrnila v izhodiščno stanje, kot ga je v svoji Teoriji moralnih občutenj in v opusu petih obsežnih del s skupnim skrajšanim naslovom Bogastvo narodov opredelil že Adam Smith: ljudi vodi nevidna roka tega, kaj je dobro in kaj slabo, in nevidna roka tega, kaj se izplača in kaj ne. Pri prvem je v ospredju človekova nagnjenost h krepitvi sociabilnosti, pri slednji pa njegova kalkulacija, kako najbolje ravnati z redkimi resursi. Za blaginjo v harmoniji sta enako pomembni obe.
Ta 250-letni ciklus se je sklenil s pojavom knjige s pomenljivim naslovom Humanomics avtorjev nobelovca Vernona Smitha in njegovega raziskovalnega kolega Barta Wilsona. „Prišla je nova ekonomija,“ je ob izidu te knjige zapisala ameriška profesorica ekonomije Deirdre McCloskey. Humanomics je izvleček načel sodobne ekonomske teorije, narejen po starih zasnovah Teorije moralnih občutenj Adama Smitha in njegovega dojemanja razlik v ustvarjanju bogastva med narodi.
Nevidna roka Adama Smitha je pravzaprav človekova vest
Prav žalostno je ob tem spoznanje, da je genialen koncept nevidne roke namesto v ospredju znanstvene razprave (ne le v ekonomiji) pristal kot orodje za manipulacijo z načeli svobodne in razvojne družbe visokih etičnih standardov in minimalne birokracije. Smithovega dojemanja ekonomije ni mogoče ponotranjiti brez dobrega poznavanja njegove teorije moralnih občutenj. Smithova nevidna roka ni le razporejevalec resursov po gospodarstvu, temveč v prvi vrsti neviden nepristranski opazovalec, ki bedi nad etičnostjo lastnih ravnanj in ki vsakogar izmed nas usmerja, kar je zlasti pomembno ob izkazovanju sočutja z nesrečo drugih in veselja, kadar so drugi okrog nas veseli. Človeško sočutje je zmeraj povezano z okoliščinami dejanj tistega, ki je deležen sočutja, in ni nikdar v izolaciji.
John Maynard Keynes je Smithovo nevidno roko nadomestil z vidno roko državnega aparata
Njegova nevidna roka je roka pomoči sočloveku, kadar jo ta potrebuje, in je roka modre odločitve v razmerah negotovosti. Hkrati s tem je to nevidna roka podjetnosti in iskanja podjetnih rešitev. Kot nadomestek pogosto zmotne nevidne roke je John Maynard Keynes ponudil alternativo v obliki vidne roke državnega aparata, ki v ospredje analize postavi ekonomista kot državnega ekonomskega odločevalca, ki dojema zapletena ekonomska razmerja v družbi in je sposoben usmeriti vidno roko države k ukrepom, ki izničijo učinke zmotne nevidne roke podjetnosti in nemorale (izkoriščanje) s preudarno vidno roko modrosti in morale (pravičnost v prerazporejanju vrednosti). Po Keynesovi revoluciji se je ekonomija kot veda pomaknila v smer matematizacije in izrazitega računanja optimalnih razmerij v družbi.
V ekonomiji v ospredje spet prihaja človek
Ekonomistova vidna roka je roka prisile in ta roka prisile je v svoji biti nasprotje roke človeške pomoči. Oziroma kot pravi Adam Smith: „Le malo drugega je treba, da se družba premakne iz najnižjih ravni barbarizma do najvišjih ravni blaginje, kot je mir, zmerni davki in sprejemljivo izvajanje pravice“ (vladavina prava).
V zadnjem obdobju smo priče zatonu ideje o optimizaciji v ekonomski stroki. Matematizacijo zamenjujejo pravila odločanja, kjer v ospredje prihajata modrost človeka odločevalca in njegovi osnovni človeški sentimenti. Danes je koncept optimizacije v ekonomiji zastarel, ekonomija pa spet postaja to, kar je nekoč že bila, torej k človeku usmerjena veda, o kakršni je pred 250 leti razmišljal že Adam Smith.
Mitja Steinbacher, Fakulteta za pravo in poslovne vede, Katoliški inštitut
