Pripis uredništva: Besedilu je dodan videoposnetek Evropskega večera Lojzeta Peterleta v produkciji kabineta evropskega poslanca.
Evropski poslanec Lojze Peterle je na tretjem Evropskem večeru zaznamoval 25. obletnico ustanovitve Demos in gostil predsednike Demosovih strank Ivana Omana, Vitomira Grosa, Dušana Pluta, Huberta Požarnika in Dimitrija Rupla. Lojze Peterle je izrazil veselje nad srečanjem, ki je eno izmed redkih v zadnjih petindvajsetih letih, kar govori samo po sebi o polariziranosti slovenskega političnega prostora.
V demokratično opozicijsko koalicijo so se združile Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS), katere predsednik Jože Pučnik je že pokojen, Slovenska demokratična zveza (SDZ), Slovenski krščanski demokrati (SKD), Slovenska kmečka zveza (SKZ) in Zeleni Slovenije (ZS). Vitomir Gros je kot predsednik Slovenske obrtniške stranke (SOS) opozoril, da SOS ni bila članica Demosa, zaradi nasprotovanja nekaterih zunaj stranke, pri čemer je posebej izpostavil Spomenko Hribar. Tako je Demos na volitvah nastopil kot ‘DEMOS + SOS’.
Moderator večera Ivo Jevnikar je na začetku izpostavil odločilen doprinos Demosa pri osamosvajanju, hkrati pa poudaril, da koalicija zaradi prehitrega razpada ni uspela nagovoriti vprašanj, ki smo jim priča še danes: »kraje, medijski pluralizem, sodstvo, sprava oz. ureditev preteklosti.«
Za ustanovni dan Demosa štejemo 4. december 1989, ko je bil podpisan sporazum o sodelovanju v koaliciji oz. skupnem nastopu na volitvah. Ivan Oman je kratko opisal predzgodovino Demosa in spomnil, da je bilo kakršnokoli politično delovanje v tistem času tretirano kot kaznivo kontrarevolucionarno delovanje. Izpostavil je tudi določeno opozicijo v Kmečki zvezi, ki jo je vodil, proti vstopu v Demos, ki ga je pripisal vplivu ZSMS, nasprotovanju njemu osebno oz. samemu političnemu amaterizmu. Hubert Požarnik je dodal še strah nekaterih članov Kmečke zveze pred ‘novorevijaši’.
Dimitrij Rupel je kratko opisal nastanek Slovenske demokratične zveze, ki je bil namenjena predvsem srednjemu sloju in z liberalnejšo usmeritvijo. Poudaril je neodvisen značaj Demosovih strank, ki so se na poziv Jožeta Smoleta, predsednika SZDL, da oni »sodelujejo v SZDL« odzvali, da »ne sodelujejo v SZDL, ampak s SZDL.« Po mnenju Rupla so se trenja v Demosu pričela z urejanjem privatizacije.
Hubert Požarnik je izpostavil tedanja vprašanja med ljudmi o tem, kako to, da so določene osebe (omenil je imeni Spomenke Hribar in Igorja Bavčarja), v Demosu in ugotovil, da so ti prišli v Demos tik pred volitvami in bili kot prepoznavne osebnosti imenovane na vidne položaje. Po drugi strani mnogi izvoljeni župani na listi Demosa niso bili kos svoji nalogi. Požarnik je še poudaril šibko (4-6% odstotno) večino Demosa, ki ni imel večine v vseh treh zborih, kar po njegovem mnenju govori tudi o mentaliteti naroda.
Dušan Plut je opisal vstop Zelenih Slovenije v Demos in razkril, da je bil rezultat na zadnjem glasovanju o vstopu stranke v koalicijo 28 proti 28 glasov. Plut je dobil mandat, da se glede vstopa odloči po svoji vesti. V programu Demosa je videl predvsem dve sorodni točki: zavzemanje za duhovno in materialno blagostanje prebivalcev Slovenije in zavezo za nevtralno in demilitarizirano Slovenijo. Končno je na odločitev vplivalo tudi prijateljstvo z Lojzetom Peterletom in Hubertom Požarnikom. Plut je še poudaril, da je bil Demos mavrična koalicija, v kateri jim je uspevalo premagovati ideološke koalicije.
Vitomir Gros je spomnil, kako nevarno obdobje za ustanavljanje strank je bilo konec osemdesetih let in da so mnogi za to žrtvovali leta življenja, zdravje in nenazadnje denar. Ljudje so bili po njegovem leta 1989 upravičeno prestrašeni, saj so v Kranju potencialne ustanovitelje strank Demos pretepali. Gros je prepričan, da Sloveniji še nikoli ni šlo tako dobro in da je to zasluga Demosa, ki je dal nov zagon gospodarstvu. Prepričan je, da je bilo za osamosvajanje ključno tudi to, da ljudje niso več plačevali davkov v Jugoslovansko blagajno in da se v tej luči preveč potencira vlogo kulturnikov. Slovenska obrtniška stranka pa je bila po mnenju Grosa kljub majhnosti jeziček na tehtnici pri zmagi Demosa.
Posebne pozornosti sta bili na večeru deležni še temi sprave in privatizacije. Oman je mnenja, da je spravo mogoče doseči le o priznavanju zgodovinskih dejstev, medtem ko do sprave ne bo prišlo, dokler se bomo zmerjali z banditi in izdajalci. Predsedniku Pahorju je pred kratkim dejal, da je najprej potrebna sprava, potem spomenik sprave.
Predlagane postopke privatizacije je podrobneje opisal Vitomir Gros kot predsednik tedanje parlamentarne komisije za privatizacijo. Predlog, ki se je končno oblikoval na strani nekdanjih komunistov, v komisiji ni dobil potrditve, a ga je kljub predhodnemu drugačnemu dogovoru France Bučar posredoval na sejo parlamenta, kjer je bil potrjen. Gros je prepričan, da bi morali vztrajati pri drugačnem predlogu privatizacije in da so pri tem vprašanju tedanji pravniki v parlamentu prevarali Demos. Lojze Peterle se je strinjal, da je bilo Demosu preprečeno, da bi sprejel lasten zakon o privatizaciji. Dimitrij Rupel pa je prepričan, da je danes dokončanje privatizacije nujno potrebno, saj bi se tako politična situacija avtomatično spremenila.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
