25. junij in Prešernova “Slovenšna cela”

11

Zanimiv detajl z vsesplošne britanske ulične zabave ob kraljičinem diamantnem jubileju je bil nastop legendarnih novovalovcev Madness na strehi Buckinghamske palače. Veseli množici so zaigrali svoj klasičen komad Our house.

Tako Angleži. Ob prihajajočem dnevu slovenske državnosti najbrž ne bomo videli prebivalcev naših mest in vasi, da bi na ulicah posebno množično nazdravljali za rojstni dan države. Da kakšnega omembe vrednega masovnega pirovanja ne bo, je mogoče sklepati že po lanski dokaj komorni dvajsetletnici. Letos okrogle obletnice pač nimamo, je pa zmeraj večja utrujenost od zdaj že kronične krize. In seveda protokolarna afera s praporščaki.

Slovenci si s težavo predstavljamo iskreno veselje ob jubileju stare monarhinje.  Težko se vživimo v idejo, da bi lahko katerakoli kronana glava imela funkcijo združevalnega elementa nacije. Naša šola na zgodovino še zmeraj gleda skozi očala razrednega boja, takšen je pač miselni domet nestabilnega srednjeevropskega prostora, ki je bil od nekdaj inkubator vsakovrstnega revolucionarnega vrenja, razrednega sovraštva in na koncu totalitarizmov.

Our house pa ne govori o sovraštvu pač pa o družinski hiši sredi ulice in o življenju v njej, o vsakodnevnem hitenju in opravkih, tudi o križih in težavah, ki pa se vseeno seštevajo v srečen spomin, saj gre vendarle za našo družino, za našo hišo. Metafora za marsikaj, tudi za politično skupnost. O isti temi bolj sofisticirano govori Prešeren, ki je v svoj Sonetni venec postavil orfični motiv pesnika, ki naj bi “nam sŕca vnel za čast dežele, / med nami potolažil razprtije, / in spet zedinil rod Slovenšne cele!”

V čem je ta čast dežele? V čem je identiteta Slovenšne? Nedvomno najprej v jeziku, zgodovini in kulturi v najširšem smislu. Toda kakšni kulturi? Je to katolištvo ali je to protestantska reformacija? Ali pa sta to svobodomiselstvo in kasnejši liberalizem? Je to OF in revolucionarni komunizem ali pa je to predvojna demokratična tradicija in vojni antikomunizem? Je to temačni ekspresionizem Daneta Zajca ali pa je to ljudska dostopnost Janeza Menarta? Je to idejna dediščina slovenske pomladi in osamosvojitve? Je v slovenski naravi socialistična solidarnost ali pa slovenski podjetnosti bolj ustreza svobodnejši laissez-faire marketizem?

Ne izključevalni ali-ali, pač pa vse našteto in še mnogo drugega. Slovenija je bila vedno na stičišču svetov. Vsaka od teh identitet skupaj z vsemi ostalimi sestavlja integralno zgodovinsko izkušnjo, ki je specifično slovenska. Zato Prešernu pri klicu k potolaženju razprtij in k zedinjenju Slovenšne cele ne gre za poenotenje zaradi golega poenotenja ali celo za “glajhšaltungo”. Gre prej za sanje o vzpostavitvi prave nacionalne skupnosti, take, ki jo najprej označuje globoka solidarnost med njenimi pripadniki. Povezanost, kakršno čuti človek, ki z drugimi deli neko zunanjo okoliščino, lahko tudi stisko. Tista vrsta solidarnosti, ki jo med seboj čutijo npr. kolegi, ki se pripravljajo na isti izpit.

Slovenska tragika je ravno v tem, da so se nosilci različnih identitet in nazorov skozi vsa obdobja med seboj doživljali kot nepomirljivi sovražniki. Vse do danes, na kar kaže najnovejša nepotrebna in skoraj smešna zgodba s praporščaki in z vabili na državno proslavo. Državni praznik kot srednješolska scena o tem, kdo je s kom, kdo je notri in kdo ni. Vendar se bo enkrat končno potrebno naučiti živeti drug z drugim. Ne samo živeti, ampak živeti na civiliziran način.

Primaren element državljanstva, ki je pravni izraz pripadnosti naciji, namreč niso pravice, dolžnosti in privilegiji v razmerju do države. Seveda tudi to, toda še pred tem je osnovna medčloveška kultura in preprosta spodobnost, ko gre za odnose med državljani samimi. Šele na ta način lahko postane država tudi skupnost v izvornem pomenu besede.

Ni potrebno, da bi bili enoumno enotni, pa lahko kljub temu s srcem pripadamo isti politični skupnosti, ki jo partikularne identitete sestavljajo kot mozaik. Povedano drugače: ne samo, da različni pogledi ne smejo in ne morejo biti razlog za medsebojno totalno vojno, pač pa ravno ta različnost normalno državo šele vzpostavlja. Do tega spoznanja trenutna politična generacija še ni  prišla. Za razliko od Britancev Slovenci nazdravljamo vsak na svoji proslavi, vkopani vsak na svojem obrambnem položaju, skriti vsak za svojim praporom.

Foto: Miloš M.

11 KOMENTARJI

  1. Miha, odlično!!

    “Povedano drugače: ne samo, da različni pogledi ne smejo in ne morejo biti razlog za medsebojno totalno vojno, pač pa ravno ta različnost normalno državo šele vzpostavlja.”
    To!

  2. Pa se ne strinjam. Nekdo, ki se zavzema za ukinitev privatne lastnine na primer, s tem ukinja tudi krajo, oz. jo legalizira. To niso več “različni pogledi”, ki bi celo vzpostavljali državnost?! Nikakor. Komunisti so v tem vredni posmeha, vendar nihče ni zbral poguma. Razen nas tukaj na internetu. 🙂 To je problem.

  3. Dobro napisano, se strinjam.
    Problem s praporščaki je sicer bolj kompleksen: ker jih s svojimi zvezdami pač ni bilo tam točno pred 21 leti (istočasno pa so nekateri že nosili “glave v torbah”) se danes isti praporščaki v resnici težko pretvarjajo, da imajo pravico do kletne sobice v “Our house” zgrajeni pred 21 leti.

    • drži, drži … In sploh je o titoizmu marsikaj povedalo tudi ustavno sodišče …Ampak zgodba s praporščaki je drugorazredna in v bistvu nepomembna …

      kar sem hotel reči je najbrž to, da ob takem angleškem žuru postane jasno, kako nenormalno je stanje pri nas. Tudi Angleži so namreč imeli drzavljansko vojno, ampak na eni točki so si v kasnejsih stoletjih morali reci, da se o kaksni stvari pac strinjajo samo o tem, da se ne strinjajo. In taka logika je, tako kot tudi npr. augsburški verski mir, kulturna inovacija, do katere nekatere struje islama še danes niso prišle.

      Do take, v bistvu rawlsovske logike (“fact of pluralism”), tudi slovenska politika se ni prisla in verjetno se kaksno generacijo ali dve ne bo prisla. Nasa logika je se vedno logika Hobbesove totalne vojne vseh proti vsem. Ce dobro pomislis, zato tudi leviatansko vseobsežna in proračunsko mocna drzava, ki v strahu pred to vojno omnium contra omnes SZDLjevsko financira (skratka preko proracuna dirigira) civilno druzbo …

      • Ja, ampak mislim, da je bistveno, da je bila angleška državljanska vojna pred tristotimi leti, naša pa pred sedemdesetimi. Do dokaj obotavljive emancipacije katolikov je trajalo 150 let, pa še takrat je bil kralj proti. Se pa drugače strinjam, da bomo morali s praporji z zvezdo še dolgo sobivati in da je poteza odbora pobalinska, nekakšno maščevanje za letošnje Dražgoše pač.

  4. Nič pobalinskega ni v oni potezi, govoriti o maščevanju, pa je sploh bebavost brez primere.

    Kaj ti ni jasno, kdo je klal in betoniral Slovence in pod katerim simbolom?

    Kaj pravi ustava SLOVENIJE o tem?

    Nepismeni se radi smešijo po spletu press

  5. Komentar je neaktualen, škodoželjen in nevaren, a »na srečo« nanj ne bo odmeva, ker v sebi nosi težnjo po dialogu, po sočutju, po iskanju vezi – to pa je pretežko za nas in tega tudi res ne potrebujemo. To kar potrebujemo je iskanje notranjih sovražnikov in razkrinkanje zunanjih sovragov, to je rešitev za našo državo, to je naša pot in naša »rešitev«.

  6. KUNTNERJEVI SO PRAVI IN PONOSEN ROD imajo vse tisto , kar levičarjem primanjkuje , slovenskega ponosa , pripadnosti , poštenosti itd…. ENKTAT je bilo potrbno prekinii s komunistično , partijsko -partizansko ikonografijo , torej tudi z zvezdo !
    KO nacinalna TV nebi prenašala teh romanj iz DRAŽGOŠ in drugot , ko nas nebi dražili s TITOVO ulico // zaradi katere smo imeli celo drag referendum // , bi SLOVENCI bili že zdavnaj spravljeni , tako pa smo še vedno “GESCHPALTENES VOLK ” !

Comments are closed.