Zanimiv detajl z vsesplošne britanske ulične zabave ob kraljičinem diamantnem jubileju je bil nastop legendarnih novovalovcev Madness na strehi Buckinghamske palače. Veseli množici so zaigrali svoj klasičen komad Our house.
Tako Angleži. Ob prihajajočem dnevu slovenske državnosti najbrž ne bomo videli prebivalcev naših mest in vasi, da bi na ulicah posebno množično nazdravljali za rojstni dan države. Da kakšnega omembe vrednega masovnega pirovanja ne bo, je mogoče sklepati že po lanski dokaj komorni dvajsetletnici. Letos okrogle obletnice pač nimamo, je pa zmeraj večja utrujenost od zdaj že kronične krize. In seveda protokolarna afera s praporščaki.
Slovenci si s težavo predstavljamo iskreno veselje ob jubileju stare monarhinje. Težko se vživimo v idejo, da bi lahko katerakoli kronana glava imela funkcijo združevalnega elementa nacije. Naša šola na zgodovino še zmeraj gleda skozi očala razrednega boja, takšen je pač miselni domet nestabilnega srednjeevropskega prostora, ki je bil od nekdaj inkubator vsakovrstnega revolucionarnega vrenja, razrednega sovraštva in na koncu totalitarizmov.
Our house pa ne govori o sovraštvu pač pa o družinski hiši sredi ulice in o življenju v njej, o vsakodnevnem hitenju in opravkih, tudi o križih in težavah, ki pa se vseeno seštevajo v srečen spomin, saj gre vendarle za našo družino, za našo hišo. Metafora za marsikaj, tudi za politično skupnost. O isti temi bolj sofisticirano govori Prešeren, ki je v svoj Sonetni venec postavil orfični motiv pesnika, ki naj bi “nam sŕca vnel za čast dežele, / med nami potolažil razprtije, / in spet zedinil rod Slovenšne cele!”
V čem je ta čast dežele? V čem je identiteta Slovenšne? Nedvomno najprej v jeziku, zgodovini in kulturi v najširšem smislu. Toda kakšni kulturi? Je to katolištvo ali je to protestantska reformacija? Ali pa sta to svobodomiselstvo in kasnejši liberalizem? Je to OF in revolucionarni komunizem ali pa je to predvojna demokratična tradicija in vojni antikomunizem? Je to temačni ekspresionizem Daneta Zajca ali pa je to ljudska dostopnost Janeza Menarta? Je to idejna dediščina slovenske pomladi in osamosvojitve? Je v slovenski naravi socialistična solidarnost ali pa slovenski podjetnosti bolj ustreza svobodnejši laissez-faire marketizem?
Ne izključevalni ali-ali, pač pa vse našteto in še mnogo drugega. Slovenija je bila vedno na stičišču svetov. Vsaka od teh identitet skupaj z vsemi ostalimi sestavlja integralno zgodovinsko izkušnjo, ki je specifično slovenska. Zato Prešernu pri klicu k potolaženju razprtij in k zedinjenju Slovenšne cele ne gre za poenotenje zaradi golega poenotenja ali celo za “glajhšaltungo”. Gre prej za sanje o vzpostavitvi prave nacionalne skupnosti, take, ki jo najprej označuje globoka solidarnost med njenimi pripadniki. Povezanost, kakršno čuti človek, ki z drugimi deli neko zunanjo okoliščino, lahko tudi stisko. Tista vrsta solidarnosti, ki jo med seboj čutijo npr. kolegi, ki se pripravljajo na isti izpit.
Slovenska tragika je ravno v tem, da so se nosilci različnih identitet in nazorov skozi vsa obdobja med seboj doživljali kot nepomirljivi sovražniki. Vse do danes, na kar kaže najnovejša nepotrebna in skoraj smešna zgodba s praporščaki in z vabili na državno proslavo. Državni praznik kot srednješolska scena o tem, kdo je s kom, kdo je notri in kdo ni. Vendar se bo enkrat končno potrebno naučiti živeti drug z drugim. Ne samo živeti, ampak živeti na civiliziran način.
Primaren element državljanstva, ki je pravni izraz pripadnosti naciji, namreč niso pravice, dolžnosti in privilegiji v razmerju do države. Seveda tudi to, toda še pred tem je osnovna medčloveška kultura in preprosta spodobnost, ko gre za odnose med državljani samimi. Šele na ta način lahko postane država tudi skupnost v izvornem pomenu besede.
Ni potrebno, da bi bili enoumno enotni, pa lahko kljub temu s srcem pripadamo isti politični skupnosti, ki jo partikularne identitete sestavljajo kot mozaik. Povedano drugače: ne samo, da različni pogledi ne smejo in ne morejo biti razlog za medsebojno totalno vojno, pač pa ravno ta različnost normalno državo šele vzpostavlja. Do tega spoznanja trenutna politična generacija še ni prišla. Za razliko od Britancev Slovenci nazdravljamo vsak na svoji proslavi, vkopani vsak na svojem obrambnem položaju, skriti vsak za svojim praporom.
Foto: Miloš M.
