V Sloveniji se vseh dvajset let po osamosvojitvi vrtimo okrog vprašanja o pluralnosti dnevnikov. Za razliko od prejšnjega enopartijskega sistema, ki je dovoljeval samo dnevnike, ki so sistem podpirali oz. bili celo njegovi stebri, zahteva demokratična ureditev, strankam tako prilagojene medije, da je povprečje dnevniškega pisanja nevtralno. To zagotavlja resnično demokracijo, pa tudi v temeljih enake pogoje delovanja različnih strank. Slovenija je na tem izpitu padla, saj ima svoje dnevnike (Delo, Dnevnik, Večer) ideološko in finančno v lasti samo levica, ki je svoj dominantni položaj prenesla iz prejšnjega enopartijskega sistema. Finančno ozadje ji omogoča, da to svojo pozicijo skrbno neguje. Zgleda, da ji niti gospodarska kriza ne more do živega. Desnica takega finančnega zaledja nima in tako se v Sloveniji že vsaj 15 let na tem področju skoraj nič ne spremeni. Obnovljeni desni dnevnik Slovenec je namreč ugasnil že prej kot v petih letih.
Notranja pluralnost
Da bi pred svetovno javnostjo ubranila svojo kvazi demokratično podobo, vsaj glede medijev, je slovenska levica iz prejšnjega sistema prenesla v nove čase manipulativno govorjenje o notranje uravnovešenih občilih. V okviru tega načela naj bi mediji, vsak zase, skrbeli za lastno uravnovešenost in bi bilo s tem zadoščeno demokratični podobi. Tako načelo je lahko uporabno v resnici, še bolj pa je primerno za manipulacijo. To so s pridom uporabili v totalitarnem socialističnem samoupravnem sistemu in žal tudi v demokratični Sloveniji.
Kljub vsemu smo pričakovali, da smo Slovenci dovolj zreli za postopen sprejem načel resnične demokracije in bo tako manipulacije v medijih čedalje manj. Za enkrat vse kaže, da stopicamo na mestu in če se pomikamo, je to komaj opazno. Delo je v zadnjem letu (ali več) pridobivalo na demokratičnem profilu, vendar ga je referendumska kampanja potegnila med ostre zagovornike družinskega zakonika. Tudi med volilno kampanjo je spet pozabilo na demokratične principe o uravnoteženosti oz. nevtralnosti. Sedaj se kaže, da bo uporabilo vse možnosti za oviranje Janševe vlade.
Pluralnost »Dela«
Ob predstavitvi Delove ankete z dne 10. aprila, ko je na vprašanje »ali podpirate varčevalne ukrepe«, le 11% anketirancev odgovorilo odklonilno, 26% je ukrepe podprlo v celoti, le delno pa 63%, so bili na prvi strani Dela rezultati objavljeni pod naslovom: »Varčevanje? Ne hvala!« Ta naslov, pisan na kožo sindikalistom in levici, je na naslednji strani, ko je anketa obdelana bolj podrobno, sicer delno ublažen z naslovom »Varčevanje je potrebno, vladni ukrepi niso pravi«, vendar bi bil še vedno ustreznejši bolj dobronamerni zaključek »…vladne ukrepe je treba dopolniti«. Dejstvo pa je, da največji vtis na bralce naredi prva stran.
Tudi slabim novicam se slabo piše
Za novinarstvo velja, da je novica vredna objave samo, če je slaba ali provokativna. Za slovenske časopise, ki skoraj vse, o čemer poročajo, pobarvajo črno, ali pa napihnejo, velja to še bolj. Še posebno, če je tako ravnanje v korist levice. Vendar zgleda, da medijska vrednost slabih novic s časom pada, skupaj z naklado. V kategorijo slabih novic lahko prištejemo esimistično pisanje o družbenih dogajanjih in prihodnosti okolja, Slovenije, Evropske zveze, planeta itd. Takemu pisanju se je treba izogibati in se zavedati, da je Slovenija zastrupljena s pesimizmom do zadnjega kotička.
Glede okolja je treba znova in znova navajati ljudi na okoljevarstveno ravnanje, na lokalni in svetovni pomen omejitve porabe, da skromnost ni samo stvar posameznikove odločitve, ampak postaja svetovna nuja. Našim medijem Slovenija ne pomeni dragocenosti, kot bi morala. Zavedati bi se morali naše plemenite naloge da skupaj ustvarimo v deželi pod Triglavom še eno uspešno državo. Čeprav zaradi gospodarske krize izgledi niso najboljši, ne smemo obupati in obup prenašati na druge.
Zanimivo je tudi vprašanje EU. V naših medijih EU nima posebne veljave, čeprav bi jo morala imeti. Evropska unija je namreč čudež, ki se je pojavil kot nagrada za mir in spravo po strašni svetovni moriji v prvi polovici prejšnjega stoletja. Klic: »Nikoli več vojne!« po prvi svetovni vojni je bil zaman in je postal odmeven šele po največji tragediji človeštva, drugi svetovni vojni. Prisluhnili so mu zares šele genialni politiki Adenauer, Schumann in De Gasperi. Čudež pa je za nas predvsem v tem, kako je bila v EU sprejeta Slovenija, kako je postal jezik malega slovenskega naroda formalno enakopraven velikim evropskim jezikom. To dragocenost bi morali imeti vedno pred očmi, novinarji pa bi morali o njej prepričati tudi svoje bralce.
