Z molitvijo se združujemo z vsemi, ki so skupaj z nami soustvarjali samostojno Slovenijo

2
922

24 ur molitve in posta za domovinoS tem ko se pridružujemo širokemu občestvu v molitvi za domovino, smo podobni otroku, ki se z vso svojo ljubeznijo zateka k svoji materi. Vse v objemu ljubezni in dobrih želja, za vse dobro danes in jutri – za medsebojno razumevanje med nami vsemi in za srečo našega naroda v prihodnje. Tako se naša molitev priključuje vsem drugim in vsem dosedanjim rodovom ter plemenitim posameznikom, ki so skozi svoj čas tudi molili in želeli svojemu narodu vse dobro. Omenim naj kakšno posebnost, kot molitev v brižinskih spomenikih izpred tisoč in več leti. Potem zatekanje v cerkve in molitve v turških časih.

Spomnimo se Trubarja, Slomška, Cankarja, Erlicha in številnih drugih, vse do rojakov, ki so morali zaradi ljubezni do domovine zapustiti svoje rodne kraje in raztreščeni po vsem svetu še vedno molijo zanje. Spomnimo se tisoče mučencev, ki so morali umreti in počivajo po številnih breznih in so naši priprošnjiki. Vsi, prav vsi, že pokojni in mi današnji molivci, smo v molitvi združeni in si drug drugemu želimo vse dobro. Vse dobro tudi za tiste, ki so brezbrižni in molitve odklanjajo.

Z molitvijo za domovino se združujemo tudi z vsemi, ki so skupaj z nami soustvarjali samostojno Slovenijo in so se s tega sveta že poslovili. Med njimi je kar nekaj dragih sopotnikov, ki so skupaj z nami sodoživljali razburkan današnji čas.

S hvaležnostjo za njihovo delovanje in sobivanje se naj po imenu spomnimo vsaj nekaterih: V tem zadnjem letu se je od nas poslovil Andreja Capuder, prevajalec Božanske komedije in avtor enega izmed Križevih potov; Alojz Rebula, plodovit pisatelj, po svojih številnih romanih pravi civilni posrednik Sv. duha vsem ki smo ga brali; Justin Stanovnik, sopotnik bratov, ki počivajo v Kočevskem rogu in živa priča najgloblje domovinske ljubezni; idrijski rojak Tomaž Pavšič, ki je stal in deloval med nami kot domovinska in krščanska Skala, na kateri sloni domoljubje; Mirko Kovač, trden branilec resnice in pravice za osebnosti in celotno Primorsko. Pogosto so prihajali tudi sem v stolnico, a odšli so v enem samem letu – NAJ POČIVAJO V MIRU IN VEČNA LUČ NAJ JIM SVETI. Predlagam, da v njihov spomin in v zahvalo, da smo z njimi sobivali in utrjevali svojo krščansko zavest, zmolimo gospodovo molitev Oče naš …

Mi, današnji obiskovalci stolnice imamo tehtne razloge, da še naprej iskreno molimo za domovino. V zadnji 24. številki Družine nam jih je lepo razložil primorski duhovnik Bogdan Vidmar, ki je med drugim zapisal:

Slovenski narod je ranjen. Potrebuje zdravljenja. Podobni smo revežu, ki so ga napadli, okradli in ranili razbojniki. Je vse izgubljeno? Ne, ni vse izgubljeno! Bog sam prihaja k nam in nas povezuje v skupnost. Sveti Duh nas spominja bistvenega, izganja iz nas strah, nam podarja veselje ter nas dela rodovitne. Kliče nas, da postajamo usmiljeni Samarijani. Vabljeni smo, da svoje molitve, trpljenje in žrtve darujemo za našo domovino in ves svet. Kljub norčevanju iz krščanstva in preziru, ki smo ga pogosto deležni, Bog je! Pomembno je, da kristjani pa tudi vsi ljudje dobre volje sledimo Božjemu klicu. Ne bojte se, mala čreda!

Prosimo gospodarja vsega dobrega, naj nam tudi v tem času in v prihodnje pošlje in usposobi nove junake časa – može in žene, ki bodo ohranjali ter utrjevali slovensko domovinsko in krščansko zavest. Z njo nam je zagotovljeno sobivanje v novi Evropi, pa naj bi urejena tako ali drugače. Z njo smo kot ljudje in kot narod nekaj, imamo svoj obraz, svojo identiteto, brez nje nismo nič. Gospod, ohrani in poglobi nam našo vero, našo slovensko zavest, AMEN

2 KOMENTARJI

  1. “Ne, ni vse izgubljeno! Bog sam prihaja k nam …”

    Ja, samo sprejeti ga moramo, moramo mu odpreti vrata svojega srca. Pa to res delamo?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite