24. junij kot dan spomina na žrtve vojn in nasilja

9
oblakova-planina-1
Oblakova planina, foto: Jože Dežman.

Za zahodne države je značilno, da v dvajsetem stoletju zgradijo mesta mrtvih za žrtve vojn in nasilja. Tudi s tem skušajo vzpostaviti svete prostore skupnosti. S pokopom vseh mrtvih skušajo preseči spore, ki so delile in še delijo skupnost.

Američani so uradno začeli skupaj pokopavati poražence in zmagovalce v državljanski vojni pol stoletja po njej. 4. junija 1914 so na pokopališču Arlington postavili spomenik, na katerem so kipi tako severnjakov kot južnjakov. Spomenik je pričal o vojni, posvečen pa je bil miru.

Slovenija in Španija imata v svojih državljanskih vojnah primerljive izgube s tistimi v ameriški državljanski vojni – v vseh treh vojnah je izgubilo življenje okoli dva odstotka prebivalstva. Vendar poražencev, ki jih pobijeta Francova in Titova tiranija, nismo pokopali ne v Sloveniji ne v Španiji. Zato je pokop vseh žrtev prva naloga tako za Španijo kot Slovenijo.

Vsem žrtvam pa se lahko poklonimo tudi drugače. Da pa bi ohranili spomin na žrtve in jih zajeli v nacionalni spomin, se jih ponekod spominjajo na spominske dneve.

V ZDA se vseh žrtev vojn spominjajo na spominski ponedeljek (zadnji v maju) s polaganjem ameriških zastav. V Britanski zvezi držav na spominski dan 11.novembra polagajo znake v obliki makovih cvetov. V Nemčiji je dan žalovanja dve nedelji pred prvo adventno nedeljo in je posvečen vsem žrtvam vojn in nasilja vseh narodov. Simbolni cvet obletniškega spominjanja prve svetovne vojne je v Nemčiji spominčica.

Ko smo se v pobudi Resnica in sočutje pogovarjali o spominskih dneh, se pridružujemo zbranim pod Lipo sprave, ki 15.junij obhajajo kot dan krivde, odpuščanja in sprave.

Kot spominski dan na vse žrtve vojne in nasilja pa predlagamo 24. junij. Naj bo v Sloveniji dan spomina 24. junija, dan pred dnevom državnosti, posvečen pa je vsem žrtvam vojn in nasilja med prebivalci Slovenije in Slovencev v zamejstvu ter po svetu in vsem žrtvam drugih narodov na slovenskih tleh.

lancovo-4
Lancovo, foto: Jože Dežman.

Način obeleževanja so spominske prireditve, molitve, polaganje slovenskih zastav na grobove, bojišča in morišča.

Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi v 13. členu predpisuje dneve, na katere se zastava izobeša. Med njimi je tudi 25. junij, dan državnosti, določa pa tudi, da se lahko izobesi »tudi na drugih javnih objektih, na stanovanjskih hišah ter na drugih primernih krajih«. 24. junij kot spominski dan bi bil sestavni del praznovanja 25. junija, dneva državnosti. In če sprejmemo vzpostavljanje slovenskega mesta mrtvih kot pomembno državno prizadevanje k spravi in sožitju, potem so kraji spominjanja vseh žrtev, torej njihovi označeni in neoznačeni grobovi in kraji smrti, »drugi primerni kraji«.

Sam sem ob letošnjem dnevu spomina na mrtve šel na Oblakovo planino na Jelovici, kjer je 10. avgusta 1942 še z nekaj partizani padel stric Jože in pa grobišče žrtev povojnega poboja na Lancovem. Priloženi fotografiji nam ilustrirata, kako bi lahko s slovensko zastavo na dan spomina počastili spomin na žrtve.

Vse, ki imate drugačne predloge, pa prosimo, da nam jih posredujete.

Pripis uredništva: Besedilo je predlog oblikovan v sklopu pobude Resnica in sočutje 1945-2015.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. Gospod Dežman, da ste “izenačili” Francovo in Titovo tiranijo ste pa usekali mimo. Krepko mimo. Sprašujem se odkod vam sicer na videz razumne izjave!?
    Naredili ste totalno neumnost. Franco je rešil Španijo pred komunistično revolucijo, vi pa to primerjate s Titom. Za žrtve so odgvorni komunisti, v obeh primerih.

  2. G. Dežman enači žrtve, ne tiranije. Čeprav – kjer so žrtve so tudi krvniki in ti krvniki (pa ne le tisti, ki so izvrševali poboje, ampak predvsem organizatorji in poveljevalci) nosijo popolno odgovornost. Kriviti žrtev za to, da je bila ubita, je sprevrženo, je pa tudi dokaj naravno za ljudi, ki so ujeti v spiralo nasilja. Ironija je, da tisti, ki želi dokončno uničiti sovražnika, postopoma postane njemu podoben. Franco je želel uničiti komuniste, ki jih je videl kot grožnjo človeštvu, in se je pri tem posluževal metod, ki so v enaki meri pomenile izničenje človeškega dostojanstva. Sicer mislim, da tako poglobljene filozofije sploh ni imel in je bil v ozadju samo pohlep po oblasti (kot sicer tudi na strani komunistov, španskih in naših). Nasilje se skriva za različnimi maskami, nekatere se nam zdijo odurne, druge celo privlačne … a zadaj je vselej isto – revščina človeškega bivanja, ki se ne more utemeljiti iz samega sebe in se zato želi polastiti drugega…

      • Kri je resnična, zakrivanje krvi žrtev pa je mitologija – tudi če se skriva v preobleki zdravega, klenega “mišljenja”. V slednjem lahko vidimo le klavrn, bled odmev Nietzschejeve volje do moči, tako kot v Hitlerjevih domnevno najbolj zdravih Arijcih. Upati si pogledati v kri – v resnico – je pogumnejše in v končnem pogledu tudi bolj zdravo kot slepota, ki jo povzroči bleščeča luč Moči in Oblasti.

        • Ne mi prosim filozofirat o resničnosti. Ljudje dajejo življenja za vero, pravico, resnico. Vi pa z neko vzvišeno “sočutnostjo” gledate samo kri. Za vas je to samo luža, nad katero pretakate krokodilje solze. Zakaj je prelita, pa vas ne briga. Češ vsaka žrtev preveč, ali kako že. Vi bi svet brez žrtev, najbrž. Za vas so vse žrtve zaman. Ja, tako razmišljajo ravno ti krvniki, ki jih menda zaničujete.

          • Zares zdravo razmišljanje, Zdravko. Katere žrtve pa so umrle za resnico, Francove ali Titove? Verjamem, da imate zelo dobro izdelane kriterije za to. Svetli cilj seveda posvečuje sredstva – to je zelo zdrava, poganska logika. Saj tudi krvniki navsezadnje mislijo, da bodo z žrtvijo nekaj dosegli. In očitno so, če delamo razlike med dobro prelito krvjo in slabo prelito krvjo.
            Ljudje so umirali in še umirajo za resnico; in ljudje so ubijali in še ubijajo za resnico. Upam da je iz tega jasno, kje je prostor resnice in kje je resnica popačena v voljo do moči.
            Tudi jaz verjamem, da žrtve niso zaman. Ampak na neki drugi ravni, kot to želite utemeljiti vi. Svet brez žrtev je eshatološka realnost. Nimam pa veselja nad krvjo in ga ne bom nikoli imel. Preberite si kaj o incidentu na univerzi v Salamanci oktobra 1936 in Miguelu Unamunu, ki se je komaj izognil linču falangistov – ker je spregovoril resnico (http://es.wikipedia.org/wiki/Miguel_de_Unamuno#El_incidente_de_la_Universidad_de_Salamanca). Tam je povedano vse o poveličevanju smrti.
            Tisto o filozofiranju bom pa vzel kot kompliment. Sam nisem filozof, imam pa veliko spoštovanje do filozofije kot ljubezni do modrosti. Pa o sočutnosti tudi, čeprav ni tako vzvišena, kot se vam zdi. Sicer pa sem gotov, da ste s svojo zdravo logiko večino že prepričali in da ta najin mali dvoboj ni več potreben.

          • Čeprav nisem filozof in težko utemeljujem z neko logiko, pa se prav zaradi človeške intuicije in neprenehnega razlikovanja tukaj postavljam na stran Zdravka. Zakaj?

            Komunisti so začeli totalno zlo. Ker jih je bilo malo, je večina družbe ta fenomen spregledala. Španijo so močno vpeljali v revolucijo. A še vedno so se našli vojaki in politiki, ki so se med revolucijo naučili, da morajo iti disciplinirano do konca. S psihopati ne sme biti milosti. Sicer pridemo do tega, da v parih generacijah cela družba postane skorumpirana in psihopatska.

            Seveda so šli v Španiji in v Čilu kdaj tudi predaleč v odnosu do civilistov, ki so imeli naivna socialistična stališča. Čeprav mi Franco in Pinochet delujeta kot brutalna bebca, sta vseeno uspela zajeziti razrast psihopatov in preprečila sta njihovo osvojitev moči in s tem popolno spremembo družbe in človekove osebnosti v parazita. Z velikimi žrtvami sta preprečila 10x ali 100x večjo žrtev v naslednjih desetletjih in morda stoletjih.

            Na komuniste ne moremo gledati permisivno. To je bila v Sloveniji napaka, ki so jo storili povprečni prebivalci, ki so živeli v revščini in so padli na veliko zvijačo socialistov, da jih potegnejo v nebesa.

            Zelo je potrebno paziti na besedo sočutje, da ni zlorabljeno za permisivnost.

  3. Dežmanov pristop izkazuje veliko človečnost. Prav iz take človečnosti lahko po mojem edino v narodu izide sprava.

    Mnogi, predvsem desni intelektualci ( nekateri protirevolucionarnega rodu), podarjajo izhodišče, da je osnova za spravo odkrivanje resnice. Res je, resnica osvobaja. Tam, kjer je še možno, jo je treba dodatno odstirati. Tako bomo isti problem videli iz čimveč možnih aspektov in bo res možno bolj pošteno in novo ovrednotenje.

    A tudi potem bojo same po sebi marsikdaj ostale možne in objektivno sprejemljive zelo različne interpretacije istega dogodka in dogajanja. Tudi potem nam ostaja možnost brezkončnih bojev, kdo je imel prav in kdo ne.
    V resnici nihče v življenju nikoli nima 100% prav in nihče, da ne bi imel vsaj 1% prav.

    Z ošabnostjo, brez neke osnovne naravnanosti k skromnosti in ponižnosti do sprave ne bomo prišli. O vsem tem nam je govoril Joseph Musomelli ( ki mu je mogoče lažje videti nekatere stvari, ker je prišel od zunaj in ni tako čustveno vpleten in opredeljen), o tem nam priča tule Jože Dežman.

    Na nek način bomo morali za resnično spravo ene in druge in tretje pokojne objeti kot del skupnega narodovega telesa. ” De mortuis nil nisi bene” je modrost, ki se ni že pred tisočletji usidrala brez razloga.

Comments are closed.