Imamo zločine brez zločincev in poveličujemo ljudi, ki so jih povzročili

26

23. avgust je dan spomina na genocid nad Slovenci, posebno katoličani»Vsepovsod me je usoda obvarovala  pred smrtjo, da bi me zdaj uničila na tako grozljiv način«, je ob sojenju v Krakovu (1946) in Varšavi (1947) zapisal Rudolf Höss, komandant uničevalnega taborišča Auschwitz, ki je ukazoval grozljivo smrt okoli 3,5 milijona ljudi. V strahu, da ga bo na ‘Vzhodu’ doletelo »najstrašnejše«, je pisal ženi: »Moja življenjska pot je končana. Usoda mi je namenila resnično žalostni del … po moje so življenjske poti določene po modri previdnosti in so nespremenljive.«

Po smrti očeta (in matere), ki ga je določil za duhovnika, je kot mladenič šel v vojsko (bil je že strežnik ranjencem v bolnici), se boril na iranski meji, v Palestini, se vrnil z odlikovanji, doma pa organiziral »proste odrede« za boj proti komunistom. Povezal se je z nacisti, bil zaprt in leta 1934 stopil v stranko. Želel bi ostati v vojski, a so ga odredili v Dachau, pa za namestnika v Sachsenhausnu  in končno za vodja Auschwitza. V zaporu je zapisal, da je dlje časa čutil, da je nacistična ideologija napačna, posebno zločini, teror in širjenje sovraštva so neskladni z moralnimi načeli«. »Sicer je čutil, kaj so ti zločini …, a jih šele je zdaj tudi razumel« in je zato postajal vse bolj »samoten in nedostopen« (ženi!).

Imamo zločine brez zločincev in smo priče poveličevanju ljudi, ki so jih povzročili

Govorilo se je, da so se tudi vodilni komunisti pri nas pred smrtjo tako ali drugače izpovedovali, da so težko živeli in še težje umirali. Nimamo pa zapisov ne iz časa bivšega sistema ne po obratu leta 1989, da bi kdo javno priznal, da so komunisti v slovenskih-jugoslovanskih uničevalnih taboriščih množično iztrebljali svoje domnevne ali namišljene nasprotnike. Zločini, teror in širjenje sovraštva so na enak način ugonabljali ljudi, slovenska zemlja je prepojena s krvjo nedolžnih.

Žal pa se zdaj namesto, da bi odgovorni ali njihovi nasledniki v demokratičnih razmerah priznali in rehabilitirali žrtve, spet širi sovraštvo. Imamo zločine brez zločincev in smo priča celo poveličevanju ljudi, ki so jih povzročili. Spet se pojavljajo grožnje za »verbalni delikt«. Še vedno čakamo na pravno-politično obsodbo režima, na rehabilitacije žrtev genocida nad Slovenci in drugimi narodi med in po vojni. Opozorili smo že na nujnost, da država vloži formalno zahtevo za poničenje političnih sodb ali naj bi vsaj Cerkev to storila za sodbe nad duhovniki.

Komunistični zločini se skušajo prikriti z leporečjem zmage nad nacifašizmom

Če primerjamo Hössove besede obžalovanja z besedami Ribičiča, Zemljariča ali drugih, je razlika očitna. Komunistični zločini se skušajo prikriti z leporečjem zmage nad nacifašizmom. V demokratični državi pa imajo prav tako žrtve komunizma enako pravico do rehabilitacije in dobrega imena, saj so bile nekrivdno in izvensodno pomorjene ali jim je bilo vzeto dobro ime, državljanske pravice kot nasprotnikom elite, ki si je prek njihovega izločanja in iztrebljanja (genocida) prigrabila oblast.

Izjava parlamenta EU »Evropska zavest in totalitarizem« je bila sprejeta ob 9. 4. 2009 na podlagi Splošne deklaracije o človekovih pravicah ZN ter drugih dokumentov, tudi Resolucije Sveta Evrope o potrebi po mednarodni obsodbi totalitarnih komunističnih zločinov, »ker je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal.« Državni zbor RS izjave ni sprejel. Prav tako poslanci še niso sprejeli Izjave društva Združeni ob Lipi sprave, kjer opredeljujemo dolžnost demokratične države Slovenije, da kot naslednica totalitarne države opravi svojo demokratično dolžnost, obsodi genocidni zločin nad slovenskim narodom, rehabilitira žrtve ter omogoči svojcem, da po možnosti individualno ali vsaj skupinsko dostojno pokopljejo žrtve. Tako je 23. avgust še vedno dan, na katerega demokratična Sloveniji obsoja le nacifašistični del pakta, medtem ko se komunistični zločin še vedno pometa pod preprogo.

23. avgust je dan spomina na genocid nad Slovenci, posebno katoličani

Podobnost z leti 1939 in 1941 je očitna: Leta 1939 je tudi v Sloveniji nastalo društvo prijateljev SZ v podporo Stalinovim (osvajalni) politiki. Leta 1941 so komunisti pozdravljali vojno in ustanavljali protiimperialistično fronto, da so lahko začeli z revolucijo. Pakt med Stalinom in Hitlerjem je pomenil začetek druge svetovne vojne, uničenje Poljske in uvod v »končno rešitev«, v iztrebljenje (genocid) nad Judi, Romi in Sinti in Slovani. Pomenil pa je tudi uvod v množični revolucionarni obračun z nasprotniki komunizma, kjer je ta v izrednih razmerah uspel uveljaviti svojo uničevalno silo. Stalin je v izvajanju tajnega dogovora obglavil v Katinu voditelje poljske armade, intelektualce – podobno Hitler v svojem osvojenem delu –; številni so morali v taborišča.

Slovenska demokratična država ima dolžnost obeleževati dan tudi kot dan spomina na genocid nad Slovenci, posebno katoličani. V smislu pakta so se slovenski komunisti spravili na svoj okupiran narod. Že v letu 1942 so pobili skoraj 1000 narodovih vodilnih (krščanskih) ljudi. V naslednjih letih je sledila eliminacija in likvidacija kraljeve vojske (četnikov), nato še vseh ostalih skupin in posameznikov, do povojnega obračuna z množično genocidno likvidacijo (odstranitvijo) in izgonom nasprotnikov komunizma. Epizodi vaških straž, ki so se uprle terorju revolucije, je sledilo domobranstvo, narodna vojska, ki so jo komunisti porinili v naročje nacistov. Kot prej fašisti in slovenski komunisti so zdaj nacisti in komunisti v težko opaznih kolaboracijah lažje izigravali slovanski narod.

23. avgust je klic k napornemu iskanju resnice o nas in naši preteklosti

45 let so nam govorili o revoluciji, danes nihče več noče slišati o tem, mora laži pa visi nad narodom. Očitno bo pri nas kot po francoski revoluciji trajalo, da bi priznali resnico in uradno rehabilitirali žrtve. Ne človek ne narod ne moreta stalno živeti brez resnice. Dolžnost države in njenih organov je dosledno izpeljati proces demokratizacije. Prisebni in usposobljeni ljudje in ustanove v državi pa, skladno z resolucijo EU, po svojih močeh lahko vplivamo na uresničenje pravne države in na spoštovanje človekovih pravic za vse, posebej za žrtve. Tako bomo tlakovali pot k spravi in odpravljanju travm krute polpreteklosti s človeško prisebnostjo, človekoljubjem in krepili upanje v skupno prihodnost naroda in države.

»Evropska zavest in totalitarizem« je klic k napornemu iskanju resnice o nas in naši preteklosti. Je pot k pravni državi, pravičnosti, demokraciji, humanosti in sočutju. Državni organi imajo dolžnost izpolnjevati obveze do vseh ljudi kot to narekuje Ustava in zakoni (človekove pravice!). Demokracija je zahteven dialog, ki vključuje vse in ne izključuje nikogar. Vključevanje nemočnih, šibkih, prikrajšanih, vseh žrtev nasilja je znamenje močne in solidne državne skupnosti, ki povezuje in krepi občutek pripadnosti. Zahtevno čiščenje preteklih osebnih in družbenih travm je mogoče le ob vzajemni dobrohotnosti in človeški občutljivosti in sočutju. Subsidiarnost je povezanost oseb od spodaj navzgor na dobrih sosedskih, krajevnih in odnosih na delovnih mestih in vseh drugih ravneh. Osebna povezanost se potem prenaša tudi na nivo politike in države, ustvarja čvrste vezi na vseh ravneh ter krepi državno skupnost kot celoto.

23. avgust je upanje za čvrsto narodno, evropsko in svetovno skupnost

Dosledno uveljavljanje pravičnosti za vse odstranjuje privilegije, spodbuja socialno in gospodarsko vključevanje ter krepi demokratično sodelovanje in sobivanje. Družbeni nauk Cerkve katoličane spodbuja k takemu razmišljanju in delovanju. Aristotel pa v Etiki vabi državljane k prijateljstvu, ki je temelj vsake skupnosti, tudi države.

Tudi predsednik republike Borut Pahor nas je ob stoletnici priključitve Prekmurja matični domovini povabil k sožitju v duhu duhovnikov in vseh drugih, ki so delovali tam in po drugih slovenskih pokrajinah, v zamejstvu in zdomstvu, da bi tudi mi danes gradili sožitje za prihodnje rodove.

23. avgust je vabilo in spodbuda k človeškemu občevanju, preseganju ideoloških omejenosti, očiščevanju preteklih spon in delitev ter tako upanje za čvrsto narodno, evropsko in svetovno skupnost.

26 KOMENTARJI

  1. Naj se uveljavi medsebojni odnos, ki spoštuje človekoljubje.
    To zahteva tudi slovenska ustava v določbi o pravici do osebnega dostojanstva.

    Zato uveljavimo slovensko ustava, pa bo tudi sprejeta Evropska resolucija o obsodbi totalitarizmov in bodo odpravljene druge ostaline totalitarizma na slovenskem.

  2. “Še vedno čakamo na pravno-politično obsodbo režima,”

    Ja, kaj res? Kaj nismo zadnjega voditelja tajne komunistične službe razglasili za “good boy”sa? Gospod Janez Juhant! Saj ste človeku, ki je omogočil prestižno nagrado samega papeža temu kršitelju človekovih pravic obljubili pokorščino?! Se nič več ne spomnite:

    Milan Kučan je nosilec številnih najvišjih odlikovanj in priznanj. Med drugim je nosilec odlikovanja … in »Viteza reda Papeža Pija«, s katerim ga je odlikoval papež Janez Pavel II. http://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/ostalo/biografija

  3. Se povsem strinjam z avtorjem razmišljanja, ki je bilo pred enim letom objavljeno.
    Vprašujem pa se zakaj se nič ne zgodi.
    Zadevo pojasni komentator Alfe z linkom o priznanjih Kučanu !!!???
    Resnično se velja vprašati kdo konkretno je povzročil ta kaos vrednot, ki ovirajo rešitev zadeve !!!!????
    Edina rešitev je, da se civilna družba (državna in cerkvena) organizira in ob 23. avgustu začne razpravo o etičnih, pravnih in oblastnih zadevah reši zadevo tako, da bodo zločini po državi dobili zločince.
    Premalo je imeti državni spomenik žrtvam nasilja in ga zapostavljati.!! Prilagam !!

  4. To je vhodno sporočilo v koncentracijsko taborišče, ki je bilo mučilnica in priprava za umor nedolžnih ljudi, rojakov !!!!
    SPOMINSKI PARK TEHARJE Vhodno sporočilo:

    Spominski park Teharje je s simbolno arhitekturno
    krajinsko ureditvijo osrednji državni spominski park,
    posvečen spominu na žrtve vseh povojnih pobojev
    na območju Republike Slovenije.
    Spomenik stoji na avtentični lokaciji, kjer je bilo zaprtih,
    Usmrčenih ali od tod v smrt odpeljanih več kot 5000 ljudi.
    Teharje so simbol povojnih mučenj in pobijanj ljudi,
    tako vojakov kot civilistov, v osrednji Sloveniji.
    Spominski park Teharje je osrednji simbolni spomenik,
    ki je priča spoštljivega odnosa Republike Slovenije
    do žrtev vojne in povojnih pobojev.
    Republika Slovenija

  5. To postaja že povsem neberljivo, nerazumno. Kakšno agendo ima g. Juhant ne vem in je ne bom iskal.
    Toda očitno je izgubil pamet, ko govori o genocidu nad svojim narodom. Ja, saj smo samomorilni, vendar v zgodovino se ne moremo zapisati kot podalpski samomorilci.
    Ni resnice v vaših besedah, g Juhant! Ni pravice v vaših besedah!
    Še vere ni čutiti, saj Bogu ne daste niti do besede. Vse bi vi rešili tu na zemlji!
    Ne izmišljujte si “dolžnosti demokratične države”, ker o tem očitno nimate veliko pojma.

    Bom konkreten: Nesprejemljivo je tako za narod, kot za državo razglasiti genocid nad svojim narodom!
    Nesprejemljivo je po 75 letih govoriti o zločinih in s tem soditi mrtvim. Za zločine je čas minil.
    Nesprejemljvo je govoriti, da je zgodovina naroda, vsaj zadnjih 100 let, napaka!
    S tem ne boste dobili besede, nikjer.

    • Zdravko,
      kaže, da vaše razmisleke vodi pristen farizejski napuh, češ: jaz, Zdravko, že nisem tak kot ostali tukaj = strašni grenkobneži, nihilisti, šuntarji, vlivači soli in strupa na rane,  pisci brez pameti in neverniki, ki Bogu ne dajo besede… !

      Takšne opise in še kakšnega zapovrh ste v zadnjih dneh, pod različnimi članki na Časniku podali o sokomentatorjih in avtorjih člankov.

      Mar res tako prevzetno razmišljate o sebi, da si privoščite podtikati dr. Janezu Juhantu, ki se venomer zavzema za resnico in pravico, da je izgubil pamet, da v njegovih besedah ni resnice in pravice, da nima vere in da Bogu ne pusti do besede?!?

      Že najmanj pol leta opažam, da so nekateri vaši komentarji izrazito osebno napadalni do avtorjev člankov in sokomentatorjev. S poljubnimi in svojevoljnimi trditvami brez razumnih utemeljitev napadate kar vse po vrsti. Ne vem, kaj je vaša agenda, mislim pa, da se na ta način stresate.

      Poleg mene so vašim neutemeljeno napadalnim komentarjem večkrat ugovarjali tudi drugi bralci, zato upravičeno sklepam, da marsikdo opaža podobno kot jaz. Kaj ko bi o tem premislili in vsaj malo podvomili v upravičenost svojih napadalnih stališč?

      Ali bi tudi govorcem na spodnji povezavi očitali vse, kar ste namenili tukajšnjim piscem člankov in sokomentatorjem – samo zato, ker so se v evroparlamentu pogovarjali o smrti več milijonov Ukrajincev in obsodili holodomor, genocid nad Ukrajinci, načrtno izstradanimi pod Stalinovim diktatom?

      Bi tudi evropskim govorcem “pametovali”, da je “nesprejemljivo po 75 letih govoriti o zločinih in s tem soditi mrtvim” in da je “za zločine čas minil”?

      https://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+CRE+20081022+ITEM-014+DOC+XML+V0//SL

      Da, čas takratnih zločinov je minil. Že dolgo smo v času, ko je edino razumno pričakovati, da bi v Republiki Slovenijii ljudje soglasno obsodili zločinski komunistični režim.

      Citat iz nagovora Adriana Severina (dostopno na zgornji povezavi): “Z obsodbo starih totalitarnih zločinov ne sramotimo samo zločincev preteklosti, ampak tudi tiste, ki bi morda lahko pomislili, da bi enake zločinske metode uporabili v prihodnosti. Zavedanje, da je nekaznovanje nemogoče, bi jih verjetno lahko odvrnilo od tega.”

      Dediči komunistične ideologije in nasledniki stranke komunistov v Sloveniji odločno zavračajo, da bi obsodili vse zločinske totalitarne režime z istimi vatli. Obsojajo nacistične in fašistične zločinske režime, komunističnih zločinskih režimov pa nočejo obsoditi.
      Še več kot to: v komunistični maniri, brez dokazov obsojajo žrtve komunističnih zločinov, češ da so bile žrtve izdajalci in kolaboranti okupatorja, ki so zaslužile smrt.
      Obenem znova ponazarjajo komunistično slavilno obredje, povzdigujejo komunistične režimske simbole in poveličujejo komunistične zločince ter se tem zločincem dobesedno in brez sramu klanjajo – v Sloveniji leta 2020!

      Se vam morda zdi takšno početje normalno in razumno – ko že toliko slabega očitate občestvu Časnika, ki o teh zadevah razpravljamo?

      Zločinskost komunizma bi v Sloveniji morali obsoditi enako kot zločinskost fašizma in nacizma.
      Neobsodba preteklih zločinov ustvarja ploden teren, da se zločini ponovijo. Javnim grožnjam s smrtjo, ki jih strahovalci širijo zaradi volje po prevladi lastne ideologije, smo v Sloveniji že priča.

      Srebreniški pokol nam je najbližji dokaz, da so se masovni zločini, na las podobni zločinom v preteklosti, za katere ni nihče odgovarjal, bil obsojen in kaznovan, v relativno kratkem obdobju enega človeškega življenja ponovili.

      Zato je prav, da o vsem tem govorimo, da ne molčimo, temveč da venomer izpostavljamo nesprejemljivost obujanja in poveličevanja zločinskega komunističnega totalitarizma.

      Samo tako smemo upati, da bomo tudi v Republiki Sloveniji, tako kot drugje po Evropi, nekega dne civilizirano opravili z lastno zločinsko preteklostjo in to poglavje tudi politično zaprli.
      Namreč, ko bomo zločinsko preteklost postavili na pravo mesto, tudi tako oklicano “odpiranje ideoloških vprašanj” v politiki ne bo več obremenjevalo razprav o prihodnosti slovenske družbe.

    • Zdravko,nihče nas ne sprašuje,ali nam je všeč ali ne ne-a kot realisti se pač moramo zavedati,da v tej deželi živimo in hodimo po ogromni množici kosti in trupel brez sojenja pobitih Slovencev,ki so jih načrtno pomorili drugi naši rojaki.
      Potomci morilcev in umorjenih smo. Ali pa hote živimo v laži.
      A spodobno smo pokopali tuje vojake iz obeh vojn,svojih rojakov pa še kar ne.
      Medtem,ko morilcem še danes! postavljamo nova obeležja, še vedno ne premoremo toliko sočutja,da bi dostojno pokopali od njih kruto pobite brate in sestre.
      Takšna JE resnica o nas.

        • Zdravko ni mi jasno zakaj se oglašate na tem portalu, menda ne zato, da bi vznemirjali ljudi, ki razmišljajo drugače od vas! Gre za dogodke po končani II.
          svet.vojni na slovenskem ozemlju, čeravno ni bilo nikjer kaj dosti drugače! Moje mišlenje o vašem komentarju na temo g. Juhanta:*Imamo zločine brez zločincev in poveličujemo ljudi, ki so jih povzročili!*, me predvsem moti to, da si dovolite brezdušno napisati, da genocida v SLOVENIJI ni bilo, bil je že med vojno in tudi po njej! Ljudje so branili svoje družine in domove in tako postali namišljeni sovražniki zmagovalcev, brez dokazov! Dogajale so se tragedije,
          sledil je beg ustrahovanega naroda in tudi teh se je prijelo ime izdajalci! Nekateri so ostali brez vsega, tudi časti! Govoriti o spravi je neumnost vsak od prizadetih ima svoj razlog! Dejstvo je, da je bila to revolucija po sovjetskem
          vzorcu! Da je slovenski narod izgubil svojo identiteto ni sam kriv! Med pobitimi
          je bilo mnogo žrtev, ubitih po diktatu partije še dolgo po končani vojni! Nihče od mladih ne razmišlja o dejanskih dejstvih ,ki so zamolčana! Arhivi pa so uničeni, resnica namreč boli! Zdravko sem čistokrvni Slovenec, medvojni otrok
          in sem doživel veliko ponižanj na račun tega, ker sem hodil v cerkev in imel
          brata, ki je bil pri sedemnajstih letih prisilno rekrutiran ob koncu II.svet. vojne v Wermacht.Kasneje je končal v ujetniškem taborišču v Ukrajini! Po šestih letih sem ga prvič videl, kajti ob njegovi “ugrabitvi” sem bil šele tri leta star otrok! Ko se je po srečnem naklučju vrnil iz ujetništva je šel še za dve leti služit JLA! Navkljub vsem dogodkom. Rad imam svojo Domovino, drugo vprašanje pa je moj odnos do naroda, ki je pozabil na svojo narodnost, ponos in prednike! Mnenja ne bom nikoli spremenil! Gospod Juhant je postavil dobro
          vprašanje tudi tistim, ki neumorno vrte pedala in si ustvarjajo dvomljivo politično eksistenco!

  6. Vanja, zaslužite pohvalo za razmišljanje, ki je točno in potrebno. Odpiranje ideoloških vprašanj je čisti komunistični novo rek.
    Urejanje komunistične dediščine in zločinov mora civilizirana družba odpirati kot etično vprašanje.!!!! Odstranitev Pivčeve je čisto ideološko dejanje in nemoralno, ker se obremenjuje na ideološki način.

  7. Ne vi ne Vanja nimata nobenega argumenta!
    Vredu. Nočete ne poslušati, ne se pogovarjati. Poskusite.
    Me pa zanima kako gledate potem na Janšo. Uradno stališče SDSa je, da je bila kolaboracija zavržno dejanje. Kaj s tem?
    Nisem jaz tisti, ki bi se rad prepiral z vami.
    Upam, da nam boste enkrat uspeli razložit to svetlo prihodnost naroda, ki zadnjih 100 let živi svojo zgodovinsko napako. Upam, da boste znali dvignit Naprej zastavo slave narodu, katerega zgodovina je ena sama napaka. Medtem ko podpihujete Vanjo v njenem pravičništvu! Ali ona vas.

    • Ne le etični argumenti, tudi zgodovinski dokumenti pričajo o resnici,da je kolaboracija med vsemi tremi totalitarističnimi stranmi pri nas bila. Kdor le hoče,jih danes lahko poišče in najde, tudi vi.
      Dr. Juhant ne sodi nikomur, prav tako ne g.Vanja ali g.Franc. Vsi samo omenjajo iz dokumentov dokazljiva dejstva.

      • Drži, bila je kolaboracija med vsemi tremi totalitarnimi sistemi. Pri nas pa se omenja samo ena (pa še ta je bila izsiljena, v bitki za golo preživetje), popolnoma pa je zamolčana ona s strani revolucionarjev, pa ne samo z boljševiki, ampak z obema okupatorjema, ki pa ni bila z ničemer izsiljena, ampak do potankosti premišljena v nameri, da se ohrani revolucija pred zanjo nevarnim napredovanjem zahodnih zavezniških sil. Prav ta kolaboracija je imela daljnosežne posledice – ni obveljalo dogovorjeno načelo “fifty-fifty” na balkanskem območju, pri čemer bi zahodna stran sodila v intesno sfero zahodnih zaveznikov.