Očiščena preteklost za sožitje v prihodnosti

4
694

23. avgust je dan spomina na genocid nad Slovenci, posebno katoličani»Vsepovsod me je usoda obvarovala  pred smrtjo, da bi me zdaj uničila na tako grozljiv način«, je ob sojenju v Krakovu (1946) in Varšavi (1947) zapisal Rudolf Höss, komandant uničevalnega taborišča Auschwitz, ki je ukazoval grozljivo smrt okoli 3,5 milijona ljudi. V strahu, da ga bo na ‘Vzhodu’ doletelo »najstrašnejše«, je pisal ženi: »Moja življenjska pot je končana. Usoda mi je namenila resnično žalostni del … po moje so življenjske poti določene po modri previdnosti in so nespremenljive.«

Po smrti očeta (in matere), ki ga je določil za duhovnika, je kot mladenič šel v vojsko (bil je že strežnik ranjencem v bolnici), se boril na iranski meji, v Palestini, se vrnil z odlikovanji, doma pa organiziral »proste odrede« za boj proti komunistom. Povezal se je z nacisti, bil zaprt in leta 1934 stopil v stranko. Želel bi ostati v vojski, a so ga odredili v Dachau, pa za namestnika v Sachsenhausnu  in končno za vodja Auschwitza. V zaporu je zapisal, da je dlje časa čutil, da je nacistična ideologija napačna, posebno zločini, teror in širjenje sovraštva so neskladni z moralnimi načeli«. »Sicer je čutil, kaj so ti zločini …, a jih šele je zdaj tudi razumel« in je zato postajal vse bolj »samoten in nedostopen« (ženi!).

Imamo zločine brez zločincev in smo priče poveličevanju ljudi, ki so jih povzročili

Govorilo se je, da so se tudi vodilni komunisti pri nas pred smrtjo tako ali drugače izpovedovali, da so težko živeli in še težje umirali. Nimamo pa zapisov ne iz časa bivšega sistema ne po obratu leta 1989, da bi kdo javno priznal, da so komunisti v slovenskih-jugoslovanskih uničevalnih taboriščih množično iztrebljali svoje domnevne ali namišljene nasprotnike. Zločini, teror in širjenje sovraštva so na enak način ugonabljali ljudi, slovenska zemlja je prepojena s krvjo nedolžnih.

Žal pa se zdaj namesto, da bi odgovorni ali njihovi nasledniki v demokratičnih razmerah priznali in rehabilitirali žrtve, spet širi sovraštvo. Imamo zločine brez zločincev in smo priča celo poveličevanju ljudi, ki so jih povzročili. Spet se pojavljajo grožnje za »verbalni delikt«. Še vedno čakamo na pravno-politično obsodbo režima, na rehabilitacije žrtev genocida nad Slovenci in drugimi narodi med in po vojni. Opozorili smo že na nujnost, da država vloži formalno zahtevo za poničenje političnih sodb ali naj bi vsaj Cerkev to storila za sodbe nad duhovniki.

Komunistični zločini se skušajo prikriti z leporečjem zmage nad nacifašizmom

Če primerjamo Hössove besede obžalovanja z besedami Ribičiča, Zemljariča ali drugih, je razlika očitna. Komunistični zločini se skušajo prikriti z leporečjem zmage nad nacifašizmom. V demokratični državi pa imajo prav tako žrtve komunizma enako pravico do rehabilitacije in dobrega imena, saj so bile nekrivdno in izvensodno pomorjene ali jim je bilo vzeto dobro ime, državljanske pravice kot nasprotnikom elite, ki si je prek njihovega izločanja in iztrebljanja (genocida) prigrabila oblast.

Izjava parlamenta EU »Evropska zavest in totalitarizem« je bila sprejeta ob 9. 4. 2009 na podlagi Splošne deklaracije o človekovih pravicah ZN ter drugih dokumentov, tudi Resolucije Sveta Evrope o potrebi po mednarodni obsodbi totalitarnih komunističnih zločinov, »ker je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal.« Državni zbor RS izjave ni sprejel. Prav tako poslanci še niso sprejeli Izjave društva Združeni ob Lipi sprave, kjer opredeljujemo dolžnost demokratične države Slovenije, da kot naslednica totalitarne države opravi svojo demokratično dolžnost, obsodi genocidni zločin nad slovenskim narodom, rehabilitira žrtve ter omogoči svojcem, da po možnosti individualno ali vsaj skupinsko dostojno pokopljejo žrtve. Tako je 23. avgust še vedno dan, na katerega demokratična Sloveniji obsoja le nacifašistični del pakta, medtem ko se komunistični zločin še vedno pometa pod preprogo.

23. avgust je dan spomina na genocid nad Slovenci, posebno katoličani

Podobnost z leti 1939 in 1941 je očitna: Leta 1939 je tudi v Sloveniji nastalo društvo prijateljev SZ v podporo Stalinovim (osvajalni) politiki. Leta 1941 so komunisti pozdravljali vojno in ustanavljali protiimperialistično fronto, da so lahko začeli z revolucijo. Pakt med Stalinom in Hitlerjem je pomenil začetek druge svetovne vojne, uničenje Poljske in uvod v »končno rešitev«, v iztrebljenje (genocid) nad Judi, Romi in Sinti in Slovani. Pomenil pa je tudi uvod v množični revolucionarni obračun z nasprotniki komunizma, kjer je ta v izrednih razmerah uspel uveljaviti svojo uničevalno silo. Stalin je v izvajanju tajnega dogovora obglavil v Katinu voditelje poljske armade, intelektualce – podobno Hitler v svojem osvojenem delu –; številni so morali v taborišča.

Slovenska demokratična država ima dolžnost obeleževati dan tudi kot dan spomina na genocid nad Slovenci, posebno katoličani. V smislu pakta so se slovenski komunisti spravili na svoj okupiran narod. Že v letu 1942 so pobili skoraj 1000 narodovih vodilnih (krščanskih) ljudi. V naslednjih letih je sledila eliminacija in likvidacija kraljeve vojske (četnikov), nato še vseh ostalih skupin in posameznikov, do povojnega obračuna z množično genocidno likvidacijo (odstranitvijo) in izgonom nasprotnikov komunizma. Epizodi vaških straž, ki so se uprle terorju revolucije, je sledilo domobranstvo, narodna vojska, ki so jo komunisti porinili v naročje nacistov. Kot prej fašisti in slovenski komunisti so zdaj nacisti in komunisti v težko opaznih kolaboracijah lažje izigravali slovanski narod.

23. avgust je klic k napornemu iskanju resnice o nas in naši preteklosti

45 let so nam govorili o revoluciji, danes nihče več noče slišati o tem, mora laži pa visi nad narodom. Očitno bo pri nas kot po francoski revoluciji trajalo, da bi priznali resnico in uradno rehabilitirali žrtve. Ne človek ne narod ne moreta stalno živeti brez resnice. Dolžnost države in njenih organov je dosledno izpeljati proces demokratizacije. Prisebni in usposobljeni ljudje in ustanove v državi pa, skladno z resolucijo EU, po svojih močeh lahko vplivamo na uresničenje pravne države in na spoštovanje človekovih pravic za vse, posebej za žrtve. Tako bomo tlakovali pot k spravi in odpravljanju travm krute polpreteklosti s človeško prisebnostjo, človekoljubjem in krepili upanje v skupno prihodnost naroda in države.

»Evropska zavest in totalitarizem« je klic k napornemu iskanju resnice o nas in naši preteklosti. Je pot k pravni državi, pravičnosti, demokraciji, humanosti in sočutju. Državni organi imajo dolžnost izpolnjevati obveze do vseh ljudi kot to narekuje Ustava in zakoni (človekove pravice!). Demokracija je zahteven dialog, ki vključuje vse in ne izključuje nikogar. Vključevanje nemočnih, šibkih, prikrajšanih, vseh žrtev nasilja je znamenje močne in solidne državne skupnosti, ki povezuje in krepi občutek pripadnosti. Zahtevno čiščenje preteklih osebnih in družbenih travm je mogoče le ob vzajemni dobrohotnosti in človeški občutljivosti in sočutju. Subsidiarnost je povezanost oseb od spodaj navzgor na dobrih sosedskih, krajevnih in odnosih na delovnih mestih in vseh drugih ravneh. Osebna povezanost se potem prenaša tudi na nivo politike in države, ustvarja čvrste vezi na vseh ravneh ter krepi državno skupnost kot celoto.

23. avgust je upanje za čvrsto narodno, evropsko in svetovno skupnost

Dosledno uveljavljanje pravičnosti za vse odstranjuje privilegije, spodbuja socialno in gospodarsko vključevanje ter krepi demokratično sodelovanje in sobivanje. Družbeni nauk Cerkve katoličane spodbuja k takemu razmišljanju in delovanju. Aristotel pa v Etiki vabi državljane k prijateljstvu, ki je temelj vsake skupnosti, tudi države.

Tudi predsednik republike Borut Pahor nas je ob stoletnici priključitve Prekmurja matični domovini povabil k sožitju v duhu duhovnikov in vseh drugih, ki so delovali tam in po drugih slovenskih pokrajinah, v zamejstvu in zdomstvu, da bi tudi mi danes gradili sožitje za prihodnje rodove.

23. avgust je vabilo in spodbuda k človeškemu občevanju, preseganju ideoloških omejenosti, očiščevanju preteklih spon in delitev ter tako upanje za čvrsto narodno, evropsko in svetovno skupnost.

4 KOMENTARJI

  1. Brez uveljavitve človekolubja, ne bo sprememb, saj ga bo še naprej zamenjevalo sovraštvo do soljudi, ki razmišljajo drugače.

    Naj se uveljavi svoboda misli, ki spoštuje človekoljubje!

  2. Naj se uveljavi medsebojni odnos, ki spoštuje človekoljubje.
    To zahteva tudi slovenska ustava v določbi o pravici do osebnega dostojanstva.

    Zato uveljavimo slovensko ustava, pa bo tudi sprejeta Evropska resolucija o obsodbi totalitarizmov in bodo odpravljene druge ostaline totalitarizma na slovenskem.

  3. Kako je mogoče, da v tem članku ni besede “državljanska vojna”. Zgodovinarka doc. dr. Tamara Giesser Pečar brez zadržkov pravi, da je bila revolucija oz državljanska vojna.

  4. “Še vedno čakamo na pravno-politično obsodbo režima,”

    Ja, kaj res? Kaj nismo zadnjega voditelja tajne komunistične službe razglasili za “good boy”sa? Gospod Janez Juhant! Saj ste človeku, ki je omogočil prestižno nagrado samega papeža temu kršitelju človekovih pravic obljubili pokorščino?! Se nič več ne spomnite:

    Milan Kučan je nosilec številnih najvišjih odlikovanj in priznanj. Med drugim je nosilec odlikovanja … in »Viteza reda Papeža Pija«, s katerim ga je odlikoval papež Janez Pavel II. http://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/ostalo/biografija

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite