Da, prav zaradi dvojnih volitev, ki omogočajo, da postavimo skupno dobro in splošno blaginjo pred sebične in pristranske interese ljudi, ki bi si podredili in prisvojili našo državo, je lahko leto 2018 leto sprave in dialoga …
Kakšno leto sprave in dialoga neki, bo pomislil marsikdo, če ne kar vsi. Pred nami je namreč leto dvojnih volitev – državnozborskih in lokalnih – in na osnovi izkušenj je bolj utemeljeno pričakovati tako zdrahe in nizke udarce, težke besede in lažne obtožbe, kakor tudi prazne obljube in dobrikanja, samopoveličevanje in čehljanja ušes. Pri nas sploh ni treba biti v volilnem letu, da se vse te podlosti (ne vem, kako naj lepše povem!) ne bi dogajale že petek in svetek običajnega leta, kaj šele v letu, ko demokracija kar dvakrat praznuje. Volitve: praznik demokracije? Da, a ne pri nas, tu je žal praznik razprtije. Vzrok, da je temu tako, je vedno pri drugem, a sam si vseeno upam misliti, da je močnejši za takšno stanje bolj odgovoren, ker ima več sredstev, da ga odpravi, kakor nemočen, popljuvan, zasramovan in … zato hudo jezen. Družbeno moč pač ima tisti, ki družbo obvladuje politično, gospodarsko, medijsko in kulturno.
Dvojna merila v slovenski družbi
Kdo je močan in kdo ne, dobro ponazarjajo reakcije ob tako banalnem dogodku, kot je svinjska glava na podstavku, ki ga že deset let več ne krasi Kidričeva glava. Vsul se je plaz medijskega zgražanja zaradi »oskrunitve« spomenika, sprožil se je represivni aparat in policija zagnano išče zločinca. Nič od tega pa se ne zgodi, ko kdo kakšnemu opozicijskemu politiku ali kritičnemu novinarju grozi z umorom, še manj, ko kdo zažge križ, slika Brezjansko Marijo s podgano v naročju, pokraca cerkve – kulturne spomenike – s hujskaškimi napisi in z rdečimi zvezdami. Ti slednji primeri so razglašeni za umetniški performans ali inštalacijo. Zakaj se z enakimi vatli ne meri svinjska glava na podstavku, ki je nekoč prenašal neizmerno pezo Kidričevega brona? Zakaj ideologija, ki se skriva za takšno pristransko ogorčenostjo in prežema vso družbo in državo, velja za nekaj normalnega in samoumevnega, vse druge, konkurenčne ideologije, pa za nenormalne, pristranske, zdraharske in škodljive? Če bi demokracija in pravna država delovali normalno, ne bi bilo nobene hegemonistične ideologije, ki bi se prodajala za ne-ideologijo, v normalni pluralni demokraciji so vse ideologije gole in se morajo goloroke in razkrite soočati s svojimi vrstnicami. V takšnih razmerah pa je lahko tudi volilno leto, leto poštene igre in vzajemnega spoštovanja, torej – ob vseh zdrsih – tudi leto sprave in dialoga.
Francoski zgled reševanja odprtih družbenih vprašanj
To upanje se mi sicer ni utrnilo ob spremljanju domače scene, ampak francoske. Predsednik Emmanuel Macron je namreč v polurnem govoru ob novoletnem srečanju povabil predstavnike šestih najpomembnejših verskih skupnosti (katoličani, protestanti, pravoslavni, judi, muslimani in budisti) k sodelovanju pri reševanju družbenih vprašanj. To sodelovanje bo v letu, ki prihaja, še posebej dragoceno na treh področjih: pri iskanje najboljših rešitev za zakonodajo na področju bioetike, pri sprejemanju beguncev in na področju šolstva, kjer je zelo močna potreba, da se učitelje zaradi dobrega izvajanja laičnosti »nekako bolje oboroži za razlago tako naše zgodovine kakor tudi religijskega dejstva v njegovi polnosti«. Če je tudi tokrat poudaril, da »je laična Republika, ne pa tudi družba«, je s tem znova hotel vzeti veter iz jader laicističnim fundamentalistom in ekstremistom. Te namreč črviči v želodcu takoj, ko slišijo za kakšno sodelovanje religij pri reševanju družbenih vprašanj ali ko v božičnem času naletijo v izložbi na kakšne jaslice ali kje na kak verski simbol. Kaj šele, da bi se v šoli »razlagalo religijsko dejstvo v njegovi polnosti«.
Predsednik Macron brez obotavljanja priznava: »Vsi vemo, kaj naš narod dolguje v teku zgodovine številnim verskim in filozofskim prispevkom in, če to povemo, se nismo odpovedali naši laični pogodbi. Tako le priznavamo to stremljenje, ki še naprej navdihuje mnogo naših sodobnikov v iskanju neke oblike transcendence.« Zanimivo, Macron opre svoje stališče na socialista Jeana Jaurèsa, enega od avtorjev zakona o ločitvi Cerkva od države (1905). Ta je namreč takrat opozarjal: »Smrtno nevarno bi bilo zatreti verska stremljenja človeške duše. Ko bo namreč človek v družbenem redu uresničil pravičnost, bo opazil, da mora zapolniti še ogromno praznino.« In Macron nadaljuje: »To ogromno praznino bi nekateri radi napolnili s spodbujanjem sovraštva ali z razširjanjem smrtonosnih nazorov, včasih tudi med otroki naše Republike, ki jim ne dajemo več upanja. Vi, predstavniki religij, imate svoj delež odgovornosti pri polnjenju te ogromne praznine. Mi, politiki, imamo svoj delež odgovornosti, in sicer da priznavamo vašo vlogo in možnost, ki jo imamo, da vaše delovanje v zaupanju in dobrohotnosti ustrezno izrazimo.«
To sodelovanje med državo in tistim delom družbe, ki se prišteva tej ali oni religiji, ne bo uspešno, če ne priznavamo in upoštevamo še enega zelo pomembnega zgodovinskega dejstva, ki je, navsezadnje, sooblikoval sedanjo podobo in identiteto družbe in države. Skozi zgodovino so bili namreč odnosi s posamezno religijo in državo različni, zato ne moremo vsega tega stlačiti v isti predal, ne da bi delali krivico vsem in vsakega po svoje pohabili. »Stvari je treba povedati po resnici. Vsaka od vaših religij ni gradila enakega odnosa s politično oblastjo v svoji zgodovini in zgodovina naše države ni enaka z vsako od naših religij.« Če se je francoska zgodovina oblikovala skupaj s Katoliško cerkvijo, ki je dobro zgrajena in urejena, še ugotavlja Macron, pa je njen odnos z islamom nekaj novega in Francija še vedno tipaje išče, kakšen odnos vzpostaviti s to povsem drugače urejeno in v sebi razklano in sprto religijo.
Živimo v isti Evropi, a tako zelo drugačnem družbenem ozračju
Hočeš nočeš se človek, ki iz Slovenije sledi temu dogajanju v Franciji, sprašuje, kako je mogoče, da živimo v isti Evropi v tako zelo drugačnem družbenem ozračju (ne)razumevanja, (ne)tolerantnosti in (ne)sodelovanja? Najprej glede zgodovine, potem šole.
Če sodimo po številu objavljenih »zgodovinskih« publikacij in publicitete, ki so jo deležne, potem ni težko priti do sklepa, da so slovenski narod in državo spravile na svet vile rojenice: Tito, Kardelj, Kidrič in Maček. (To dodatno pojasni, zakaj zgražanje nad Kidričevo svinjsko glavo in predvsem kdo gospodari z nami!). Spomin peščice liberalnih zgodovinarjev seže do Trubarja, vendar pozabijo povedati, da ga je izšolala in usposobila Katoliška cerkev, ne nazadnje, bil je njen kanonik in je hotel to svojo Cerkev reformirati. Politiki radi ponavljajo njegov znameniti »stati inu obstati«, zamolčijo pa, kaj je Trubar dejansko povedal v Katekizmu (1550): »S takšno vero [v Božjo obljubo] more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati in se zoperstaviti neveri, ki tiči v našem mesu. To vero nam Bog daje po svoji besedi svetega evangelija, kadar jo s pravim srcem poslušamo in jo sprejmemo ter vanjo verujemo.« Zakaj ne povedati stvari po resnici, da je naš narod skozi zgodovino usodno povezan s Katoliško cerkvijo (tako kot francoski), naš jezik pa v Brižinskih zapisih prvič zapisan okoli leta tisoč. Iz njih izvemo, da je oznanjevalec evangelija naše prednike spodbujal k delovanju iz vere, ki je še kako aktualna danes. »Prav takšni [kot svetniki] pa moremo tudi mi še biti, če ista dela začnemo delati, ki so jih oni delali. Zakaj oni so lačnega hranili, žejnega napajali, bosega obuvali, nagega odevali, onemoglega v imenu božjem obiskovali, mrzlega ogrevali, tujca pod krove svoje vodili, v temnicah in v železnih verigah vklenjene obiskovali in v imenu božjem jih tešili. S temi deli so se ti Bogu približali.«
Ustavimo se še pri šoli. Medtem ko je ta v Franciji pluralna – javna in svobodna (tako imenujejo zasebno) – hočejo pri nas spremeniti ustavo, da bi ohranili ideološki monopol nad njo. Če v laični Franciji razmišljajo o »predstavitvi religijskega dejstva v njegovi polnosti« v šoli, je pri nas kar koli drugega kakor smešenje religije v šoli prepovedano. In širše, Bog varuj, da bi predstavniki religij sodelovali pri nastajanju kakšne zakonodaje, ki zadeva same temelje življenja, sožitja in sodelovanja. Po Macronu »religijska vera, ki sodi na najbolj osebno področje, nikogar ne diskvalificira, da bi bil državljan. Noro bi bilo misliti, da v istem človeku to dvoje ni v nenehnem dialogu.« To, kar je za Macrona »noro mišljenje«, je pri nas »normalno mišljenje«. Oblast, podprta s »stroko« sociologov religije in njimi uglašenimi mediji, nenehno postavlja tehnične ovire okoli človekove vere, da se ta tujek ja ne bi pritihotapil v javni prostor. Če hoče vernik v javnost, mora svojo vero zamrzniti, a ne le navidezno kakor nekateri svojo partijsko knjižico.
Zaradi tega sodelovanja med Republiko in religijami bo leto 2018 po Macronu »v znamenju sprave in dialoga«. V takšnem razpoloženju »bomo praznovali 70-letnico Splošne deklaracije človekovih pravic« in Cerkve bodo obhajale »70-letnico ustanovitve Ekumenskega sveta Cerkva, ki je bil uvod v zbliževanje krščanskih veroizpovedi in rojstvo francoskega judovsko-krščanskega prijateljstva po kataklizmi šoe. Tega istega leta 1948 je umrl duhovnik Franz Stock, ki je ogromno storil za zbližanje Francozov in Nemcev; Atenagoras, začetnik sprave med katoličani in pravoslavnimi, pa je bil izvoljen za carigrajskega patriarha.«
Leto 2018 tudi pri nas leto sprave in dialoga
Ali niso vsi ti dogodki in njihove obletnice pomembni ne la za Francijo, marveč za ves svet, še posebej za vso EU in nas v njej? Ali se ne bi dalo v luči vseh teh spravnih in dialoških dogajanj okoli nas v preteklosti in danes pogledati čez planke in odpreti okna in vrata naše dežele, da jo prepihajo in prezračijo sveži tokovi, ki odpravljajo zimsko meglo in zadušljivost, prinašajo pa pomlad in novo življenje? Ali nimajo takšne vloge v demokratičnih državah prav volitve? Te namreč državljanom omogočajo, da s svojim glasom sprožijo pomladansko prezračevanje in prebujanje novega življenja, vzpostavljajo pogoje za sobivanje v razumevanju in sodelovanju, utrjujejo vladavino prava in spoštovanje človekovih pravic … Skratka, volitve omogočajo, da postavimo skupno dobro in splošno blaginjo pred sebične in pristranske interese ljudi, ki si podredili in prisvojili našo državo. Da, prav zaradi dvojnih volitev, je lahko leto 2018 tudi pri nas leto sprave in dialoga … če se tako odločimo.
