20 let pozneje

3

Kar nekaj okroglih miz na temo 20 letnice plebiscita je že bilo v teh dneh, nekaj se jih še obeta. Udeleženci so si v grobem enotni predvsem v tem, da od naših sanj pred dvajsetimi leti ni ostalo veliko.

Naj se ustavim nekoliko ob okrogli mizi, ki jo je pred dvema dnevoma pripravil časnik Dnevnik z naslovom 20 let plebiscita: A smo se za to borili? Na njej so v Klubu Cankarjevega doma sodelovali Dragan Petrovec, Spomenka Hribar, Lojze Peterle, Peter Stanković in Jože P. Damijan.

Peterle, predsednik prve demokratično izvoljene vlade je ob začetku dejal, da take enotnosti, kot je bila na plebiscitu, Slovenci nismo dosegli nikoli več, ter da je na to še danes zelo ponosen. Kasneje je bil bolj kritičen, med drugim je spomnil na trenutno zadolževanje in kadrovanje, ki trenutno po njegovem mnenju funkcionira, vse drugo je pa dejansko v zaostanku. Po njegovih besedah se nam leta 2012 obeta bližina irskega oziroma grškega scenarija, če se ne bo začela politika dogajati radikalno drugače.

Publicistka Spomenka Hribar je o današnjem stanju Slovenije povedala, da je bilo veliko narejenega, da imamo lastno državo, ki jo moramo že enkrat začeti uporabljati za svojo korist. Ob priznavanju nedvomnih dosežkov Demosa in prehojene poti pa je obžalovala, da gre pri Slovencih toliko energije v nič, kar si tako majhen narod, po njenem, ne bi smel privoščiti.

Da smo z osamosvojitvijo dobili moderno demokratično državo, je opozoril ekonomist Jože P. Damijan. Hkrati je ocenil, da Slovenci nismo izkoristili vsega svojega potenciala. V prvih letih samostojnosti namreč nismo zakoličili gospodarskega sistema in smo prelagali vprašanje lastninjenja, tako nas je divja privatizacija – “tajkunizacija”, prizadela kasneje kot druge države v tranziciji. Stanje tako danes povzroča nezadovoljstvo in konflikt. Damjan svetuje moralno prenovo, sicer bomo na splošno nazadovali. Poleg tega meni, da danes pravna država ščiti elito pred ostalimi posamezniki. Ljudje pa se počutijo nemočne…

Predavatelj s pravne fakultete Dragan Petrovec je ugotavljal, da imamo tako pravno državo, kot smo si jo vzpostavili. Opozoril je tudi na izbrisane. Po njegovem gre pri tem za naše nerazumevanje pojma svobode in za njegovo zlorabo. Na tem mestu se je v pogovor vmešal Lojze Peterle, ki je spomnil, da je Demosova vlada dala ljudem možnost, da si uredijo status in dodal, da je zadeva dolgo časa ležala tudi v predalu tedanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica.

Predavatelj na FDV-ju Peter Stanković je med drugim spregovoril o tem, da bi Slovenija lahko postala uspešna, vendar je “zaplankana in ozkosrčna”. V nekaterih pogledih nam namreč vladajo individualizem, materializem in nizka politična kultura.

Povedanega je bilo sicer še več, vendar se na splošno ne da izogniti vtisu nezadovoljstva. Tudi če bi šli na ulice in spraševali ljudi, ne vem, če bi našli koga, ki bi rekel, da je vesel in zadovoljen s tem, kar imamo. Kot da bi se sanje, ki smo jih sanjali pred dvajsetimi leti sprevrgle v nekaj drugega, kot smo si želeli.

Kljub temu je treba opozoriti na temeljnost tistega trenutka. Plebiscitarno smo se odločili za lastno državo. Prvič v svoji zgodovini smo res »odšli na svoje«. Če nam je država preveč mačeha in premalo mati, smo za to tudi sami malo krivi. Spomnimo se le Kennedyevega citata, ki pravi: »Ne vprašaj, kaj lahko država naredi zate, vprašaj, kaj lahko ti narediš zanjo.« Seveda taka vprašanja danes niso aktualna. Vsi smo polni le besed o pravicah, ki nam gredo in o stanju, za katerega nismo odgovorni.

Ne da se izogniti vtisu, da ne znamo ceniti, kar smo klub vsemu dosegli. Če se ozremo nazaj, se je vendarle veliko spremenilo. Realno živimo boljše, kot smo živeli v Jugoslaviji. Seveda je res, da so tudi taki, ki živijo slabše, ampak tisti, ki ne prepozna, da je v celoti napredek ogromen, si meče pesek v oči.

Zato ob 20 letnici plebiscita pogrešam nekaj slavnostnega ozračja, nekaj več patriotizma in domoljubja. Kako drugače bi lahko bilo, če bi se svoje države in svojih dosežkov znali veseliti tudi tako, kot se jih npr. 4. julija Američani, mi pa večinoma še zastave ne izobesimo…

Foto: Dnevnik

3 KOMENTARJI

  1. Če želimo, da bomo naslednjo okroglo obletnico praznovali veslejši in bolj sproščeni, moramo za preteklih 20 let narediti temeljto analizo in odgovoriti, zakaj smo tako zabredli.
    Najprej je potrebno realno oceniti delovanje vodilnih politkov. Tukaj naj omenim pred vsem dva: Kučana in Drnovška. Njuno nekritično malikovanje nam ne bo prineslo katarze.Po mojem mnenju sta najodgovornejša za današnje stanje. Prvi, ker je ohranjal jugosocializem, drugi, ker je toleriral stihijski liberalizem.
    Vprašati se je potrebno, kako to, da so mnenjski voditelji večinoma leve provinjence. Mar je lahko tovor na ladji naložen le na enem boku?
    Mar ni gospa Hribar izganjala desnico, sama pa se za nič na svetu ne bi odpovedala kateregakoli organa, bodisi levega, ali desnega. Napr.očesa, ali ledvice. Narodu, pa bi amputirala desnico! Žal ni edina!
    Protiverska histerija ima tudi določene posledice.
    Človeštvo potrebuje moralna sidra. Ta so parv gotovo v veri. Sam ateizem je sicer mogoč, vendar le pri moralnih ljudeh. Mar mnenjski voditelji menijo, da je Slovenski narod že dosegel stopnjo, kjer ni potrebne moralne vzgoje?
    Ni ravno nujno, da moralo vceplja v glave kateheti, ni pa primerno, da se moralo zasmehuje in zaničuje, tako kot to počno anarhični liberalisti, katerih vidni maneken je bradati primitivec Gulič.
    Najverjetnej bo analiza pokazala, da je izhod iz današnje zmede možen le z 2. republiko. Kaj hočemo, spoznati bomo morali, da smo eno državo zapravili v manj kot dvajsetih letih.

  2. “Zato ob 20 letnici plebiscita pogrešam nekaj slavnostnega ozračja, nekaj več patriotizma in domoljubja. Kako drugače bi lahko bilo, če bi se svoje države in svojih dosežkov znali veseliti tudi tako, kot se jih npr. 4. julija Američani, mi pa večinoma še zastave ne izobesimo…”

    Žal tega stavka od omenjenega avtorja ne morem jemati resno.

    “Človeštvo potrebuje moralna sidra. Ta so parv gotovo v veri. Sam ateizem je sicer mogoč, vendar le pri moralnih ljudeh. Mar mnenjski voditelji menijo, da je Slovenski narod že dosegel stopnjo, kjer ni potrebne moralne vzgoje?”

    Zanimivo. Ampak ver je več. Katera je torej morallno sidro? Tista, katere predstavniki so sodelovali z okupatorjem in v raznih ustaških režimih?

    “Ni ravno nujno, da moralo vceplja v glave kateheti, ni pa primerno, da se moralo zasmehuje in zaničuje, tako kot to počno anarhični liberalisti, katerih vidni maneken je bradati primitivec Gulič.”

    Res lepo izrazoslovje.

    “Najverjetnej bo analiza pokazala, da je izhod iz današnje zmede možen le z 2. republiko. Kaj hočemo, spoznati bomo morali, da smo eno državo zapravili v manj kot dvajsetih letih.”
    Ah pusti drugi republiko. Napravimo raje 1. imperij z državno katoliško religijo. Reče se mu pa naj Janšestan.

  3. Ob 20. letnici plebiscita je stanje v Sloveniji dokaj žalostno. Patriotizem je splahnel ob obubožanosti prebivalstva. Siromaštvo smo si naredili sami!!
    Kje je vzrok za takšno nezavidljivo situacijo? V prvi vrsti v odklonu od Slovenca, ki so nam ga risali in opisovali naši literati in pesniki. Slovenec je pošten, delaven pameten sposoben. Je res? Danes pošten parv gotovo ni, ker krade in laže, kjer je to mogoče! Torej mu manjka moralnih vrednot. Jih mar najde v ateizmu, ali materializmu?
    Mar ni Gulič poosebljen ateizem in tudi materializem?
    Kako pa ga naj okarakteriziram, če se sam predstavlja kot karikatura človeka!
    Nisem eden tsistih, ki gleda vola, pa v nejm vidi Adonisa! Tudi Gulič s svojim izgledom ne more računati na to, da bi v nejm nekdo prepozanal intelektualca, tako kot trenerakstega Keka niso mogli na avstrijskem veleposlaništvu predpznati drugače kot blatoborca!
    Naj bo Bog takšen,ali drugačen, noben ne uči kraje, ubijanja, posiljevanja in laži!
    Nikoli nisem trdil, da je edini tisti Bog, ki ga oznanja katehet, trdim pa, da bezboštvo dovoljuje vse, kar človeštvo onesrečuje.
    Tudi komunisti so želeli najti nauk, ali moralo, vendar se niso mogli preveč oddaljiti od Kristusa in so postali bolj karikature krščanstva, kot nosilci nove vere. Čas jih je povozil prej, preden so izumrli. sedaj tavajo in iščejo odrešenika Tita, s čimer pa se še bolj smešijo, kot rešujejo zadrego.

Comments are closed.