Prezrta stoletnica nastanka države Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS)?

29. oktobra 2018 bo poteklo 100 let, ko je nastala država Slovencev, Hrvatov in Srbov. “Tedaj so Slovenci prvič dokazali svojo državotvorno sposobnost in se pokazali kot izrazito državotvoren faktor, imeli so svojo narodno vlado SHS v Ljubljani, v kateri so bile z izjemo zunanje politično organizirane vse njene državne oblasti, vključno s poverjeništvom za narodno obrambo,” je zapisal njen najboljši poznavalec dr. Jurij Perovšek. Isti avtor je odkril tudi določene oblike njenega mednarodnega upoštevanja oziroma priznanja.

Nujnost ali napaka

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je nastala za Slovence v izjemno tragičnih razmerah. Niso bili samo del poražene države, usodnejši je bil Londonski pakt, ki je odvzel Istro, Trst, Goriško in velik del Kranjske, vse tisto, kar po tistem zgodovinsko mnogi označujejo kot Primorsko. Država SHS je bil zavestna posledica  delovanja Narodnega sveta za Slovenijo, ki je bil ustanovljen avgusta 1918 kot vrhovni slovenski politični organ, nekakšen nevoljen parlament, ki je organiziral pokrajinske  narodne svete, narodne straže in uvedel slovenščino kot uradni jezik. Njegov upravno-pravni odsek je 28. oktobra prevzel v Sloveniji oblast in jo 31. predal Narodni vladi za Slovenijo. Slovenija kot ozemlje, ki ga naseljujejo Slovenci, je prvič v zgodovini postala subjekt in objekt politike.

Prvega decembra 1918 je bilo »ujedinjenje«. Že raba neslovenskega izraza pove več kot dovolj. Narodne vlade je bilo 20. januarja 1919 konec, nadomestila jo je deželna, ki je še imela dodatek za Slovenijo. Vse bolj je začel prevladovati velikosrbski interes, ki je dokaj uspešno širil idejo, da je »da je« kot pravi dr. Jurij Perovšek, »z jugoslovansko državno združitvijo prišlo do zgodovinskega emancipacijskega konca vsega narodnoosvobajajočega prizadevanja, ki je zaznamovalo slovensko življenje v 19. stoletju v avstrijski dobi«.

Z Vidovdansko ustavo je Slovenija izginila iz državne ureditve in znova postala terminološki del slovenske politike in kulture. Slovenci so se šele sredi tridesetih let prejšnjega stoletja dokončno zavedli, da je obstoječa Jugoslavija v mnogem daleč od njihovih sanj. Prihajalo je do delitev v strankah (na primer Stara SLS), slovenstvo je vse bolj stopalo v ospredje. Predvsem zato je bila 1937. leta ustanovljena KPS in poudarjanje slovenskega narodnega vprašanja je postalo njeno najbolj učinkovito ideološko in propagandno sredstvo. Samoslovenstvo ni bilo nikoli njena intimna opcija. Isto velja tudi za stranke meščanskega tabora.

Zgodovine ni mogoče popravljati. Kljub temu pa se je upravičeno spraševati, zakaj Slovenci niso ideje Združene Slovenije nadgradili z načrtom samoslovenstva, lastne slovenske države? S sprejemanjem jugoslovanske ideje v osemdesetih letih, pustimo ob strani ilirizem in  njegove kasnejše variante, so jo dejansko iz habsburškega prenesli v jugoslovanski okvir in to celo ob Krekovem spoznanju in pripravljenosti spoznanju, da teritorialne »žrtve morajo biti«. Ob koncu I. svetovne vojne je bilo zato verjetno prepozno, večdesetletne priprave na državno samostojnost, pa bi bile ob češkem  in poljskem uspehu vredno poizkusiti. Slovenci v svetu, kot je ugotovil dr. Uroš Lipušček v knjigi Sacro egoismo: Slovenci v krempljih tajnega londonskega pakta 1915, nismo bili tako neznani.

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je za Slovence dejansko v mnogih ozirih izjemno pomembna. Ne samo zato, ker smo bili v njej na prvem mestu, ampak predvsem zato, ker smo z opozarjanjem nanjo kazali na tudi nejugoslovanske perspektive slovenstva.

Zarje Vidove

Slovenci smo več kot tisočletje živeli v državnih skupnostih, ki z kasnejšo jugoslovansko sredino ni imela nobene zveze. Obračun s Srbijo v okvirih I. svetovne vojne je bila v tem pogledu krona večstoletnih avstrijskih ozemeljskih aspiracij in strateških ambicij na Balkanu. Avstrijska monarhija je bila v mnogih pogledih razvitejša, kulturnejša in prijaznejša do človeka, predvsem pa neprimerno bolj pravna država kot kasnejša Jugoslavija, vendar je bilo v njej politično institucionalizirane nostalgije po Habsburžanih zanemarljivo malo. Gotovo je nepopustljivo vztrajanje na nemštvu, notranjepolitično vztrajanje Avstrijske republike na deželah, pomenilo dolgoročno za njene Slovence v daljši časovni perspektivi popolno minimalizacijo pomena in vpliva.

Slovenci, ki so prisegali na narodno preživetje, so morali vzljubiti Jugoslavijo in to so naredili verjetno med njenimi narodi najbolj temeljito v njenih državnih okvirih. Srbi so ostali Srbi, Hrvati Hrvati, Slovenci pa si večinsko nikoli niso bili povsem jasno, kaj so najpoprej: Slovenci ali Jugoslovani. Zanimivo je, da verske razlike med pravoslavjem in katolicizmom skoraj niso igrale vloge.

Tragična je v tem pogledu II. svetovna vojna. Dr. Lambert Ehrlich, človek, ki je prvi predlagal samoslovensko prihodnost Slovencev, je bil prezrt v lastnih vrstah, komunisti pa so ga kot edinega resnega konkurenta hitro likvidirali. Slovenci so se nepomirljivo medsebojno borili za obnovo pravoslavne in unitaristične monarhije ali njeno zamenjavo s komunistično Jugoslavijo, samo Slovenije ni imel nihče v mislih. Za prvo so bili najbolj vztrajni katoliški in avtonomistični Slovenci, tudi drugim so prinesli masovni značaj »krekovci«. Razumi kdor more!

V Jugoslaviji nazadovali glede na naše severno in zahodno nejugoslovansko sosedstvo

Ljudje so večinsko Jugoslavijo sprejemali, kot da nikoli ni obstajalo kaj drugega. Številni na drugo možnost niso bili sposobni niti pomisliti. Bila jim je neka naravna združba, zaželena »od vekomaj«. Vprašanje demokracije in človekovih pravic je bilo za mnoge drugorazredno ali sploh ni obstajalo. Šele demokratizacija mednarodnih razmer in poskusi zatrtja slovenstva so večinsko prebudili Slovence, da so se odločili, kar je pravica in dolžnost vsakega normalnega naroda in evropskega državljana, ki spoštuje temeljne človekove pravice.

Gledanja na jugoslovansko obdobje slovenske zgodovine daje vtis nujnega zla. Ne zaradi »južnih bratov«, ampak vrednostnih in kulturnih standardov, ki so, kot danes vidimo, nepopravljivo zdrknili. Ne glede na naš ekonomski položaj v njej, neagrarni sektor je gotovo profitiral, poljedelski z izjemo živinoreje in delno sadjarstva pa se skoraj potopil, smo glede na naše severno in zahodno nejugoslovansko sosedstvo vse bolj nazadovali.