Zgrešenost slovenske zunanje politike

V teh dneh Gibanje Neuvrščenih praznuje 50. obletnico uradne ustanovitve. Ob tej priložnosti so v Beogradu pripravili dvodnevno ministrsko konferenco Gibanja, ki se je včeraj končala. Zasedanja so se udeležili predstavniki več kot sto držav. Med njimi je bil tudi slovenski zunanji minister Samuel Žbogar. To je v javnosti sprožilo val kritik in ogorčenosti. O tem v nadaljevanju.

Neuvrščeni

Gibanje neuvrščenih so septembra, leta 1961, ustanovili tedanji voditelji Jugoslavije Josip Broz – Tito, Indije Nehru, Egipta Gamal Abdel Naser in Indonezije Sukarno. Nastalo je kot protiutež takratni blokovski delitvi sveta, pa tudi kot odgovor na zahodni in vzhodni vojaški pakt. Ustanovitveno zasedanje je prav tako potekalo v Beogradu. Udeležilo se ga je 25 držav. Držav, ki niso želele pripadati nobenemu svetovnemu bloku oziroma vojaški zvezi. Njihova bistvena vloga je bila v krepitvi moči držav tretjega sveta in v boju proti kolonializmu. A tudi te države so se že dobro desetletje po ustanovitvi gibanja začele uvrščati v zahodni ali v vzhodni blok. Različni pogledi na napad Sovjetske zveze na Afganistan, so leta 1979 dokončno zlomile omenjeno gibanje. Po smrti ustanoviteljev, je vpliv Gibanja neuvrščenih začelo močno slabeti. Vsakršno veljavo v mednarodni javnosti pa je izgubilo s propadom vzhodnega bloka in začetkom demokratizacije nekdanjih vzhodnih komunističnih držav. Vseeno  je preživelo. Danes šteje 118 držav članic in 18 držav opazovalk. Med njimi ni Slovenije. Gibanje še vedno ohranja svoje prvotno bistvo.

Orodje za širjenje komunizma

Kot sem že omenil, se je ministrskega zasedanja v Beogradu udeležil tudi slovenski minister Žbogar, kar je v javnosti sprožilo številne kritike. Mnogi, kot je na primer zgodovinar Stane Granda, opozarjajo, da je Gibanje neuvrščenih zelo vprašljivo. Za Radio Ognjišče je poudaril, da so med člani Gibanja bili ali so še mnogi ljudje, ki imajo krvave roke od zatiranja ljudi v svojih državah. Med drugim omenja, da je eden izmed članov Gibanja tudi sedanji libijski voditelj Moamer Gadafi, ki se je vojaško šolal prav v Jugoslaviji. Podobno menijo v podmladku stranke Nove Slovenije, kjer so zapisali, da je bila udeležba ministra Žbogarja v Beogradu zunanjepolitični fiasko. Tudi oni so opozorili, da so vodilne članice Gibanja države, v katerih se zatira demokracijo in svobodo, s čimer se sistematično kršijo človekove pravice in svoboščine. Glede omenjenega Gibanja  vsekakor lahko  rečemo, da je bilo eno izmed Titovih orodij, kako širiti komunistično ideologijo v države članice.

Strel v prazno

Glede na to, da je za sedanjo oblast nekdanji krvoločni diktator Tito še vedno spoštovanja vredna ikona, kar izkazuje poimenovanje ene izmed ljubljanskih ulic po njem in  dejstvo, da v Velenju še vedno stoji njegov kip, ki bi po vseh demokratičnih standardih sodil v enega izmed zgodovinskih muzejev, Žbogarjeva udeležba v Beogradu ni presenetljiva. Že prav, da je lobiral pri afriških državah za glasove za sedež v Varnostni svet Združenih narodov, kar je seveda pohvalno. Sporno pa je dejstvno, kje je lobiral. To  je milo rečeno vsaj tako butasto, kakor je bilo sklepanje poslov premiera Boruta Pahorja z libijskim samodržcem Gadafijem, da bi rešil Zidarjev SCT in pripeljal krvavega investitorja v ljubljanske Stožice.

Slovenija – neverodostojen zunanjepolitični partner?

Zunanji minister Samuel Žbogar je z udeležbo na zasedanju Gibanja neuvrščenih ob 50. obletnici ustanovitve vsekakor pokazal, da ima sedanja vlada poleg gospodarske in fiskalne, zgrešeno tudi zunanjo politiko. Če gre pohvaliti njegovo prizadevanje za pridobivanje glasov za članstvo v Varnostnemu svetu Združenih narodov, je vsekakor nerazumljiva poteza, da to podporo išče pri državah, katerim vladajo diktatorji. Slovenija kot članica Evropske unije in Nata bi namreč morala krepiti sodelovanje z gospodarsko in demokratično razvitimi državami. Verjamem, da tako zgrešena zunanja politika, kot jo kaže sedanja vlada, dolgoročno ne more krepiti ugleda naše države v mednarodni skupnosti. Prej jo dela za nerelevantnega, neresnega in neverodostojnega partnerja v demokratični skupini gospodarsko razvitih držav.

Foto: Demokracija