16.000 čudakov na ljubljanskih ulicah

9
411

V nedeljo je po ljubljanskih ulicah potekal 17. Ljubljanski maraton. Po zgledu velikih mest tudi Ljubljana vsako leto pripravi tekaško maratonsko prireditev: tek na 42 km (maraton), 21 km (polmaraton) in 10 km (rekreativni tek).

Po zasneženih ljubljanskih ulicah je letos teklo okoli 16.000 “čudakov” od sicer 26.000 prijavljenih. Verjamem, da je veliko tekačev ostalo doma zaradi – na prvi pogled – nemogočih razmer za tek. Nekateri se prav gotovo niso odločili priti tudi zaradi sneženih cest. Nekateri so tudi gotovo raje izbrali – kot je šaljivo zapisal prijatelj pod fotografijo pogleda skozi okno na zasneženo ulico – “cono komforta = posteljo”, namesto teka po plundri.

Profiji

V nedeljo zjutraj je bila zasnežena Ljubljana polna ogrevajočih se tekačev, ki so čakali na start. V čem je “fora”, da človek zjutraj vstane, se obleče v lahko tekaško opravo, se primerno ogret zapodi po zasneženih ulicah glavnega mesta ter pri tem “pojanju”, “švicanju” in bolečih mišicah vztraja kar nekaj ur?

Pustimo ob strani povabljene tekače iz afriških držav, ki pridejo pač po denarne nagrade. To je njihov posel. Tako kot gremo mi v službo, oni pridejo v Ljubljano in odtečejo 42 km. Sem prištejmo še nekaj slovenskih tekačev, ki roko na srce, v konkurenci afriških nimajo veliko možnosti za viden uspeh, a jim je tak tek športni izziv. No, tek na 21 km je bil pravzaprav državno prvenstvo v polmaratonu, kar – se mi zdi – večina udeležencev pravzaprav sploh ne ve in jih tudi ne zanima. Četudi se mi zdi zanimivo, da na državnem prvenstvu lahko sodelujejo prav vsi, ki želijo. Težko najdem še kakšen drug šport, ki to omogoča.

Zmaga? Nad kom že?

Velika večina tekačev in tekačic je rekreativcev, ki jim tek pomeni vsakodnevno “hrano” (verjetno se prehranjujemo s kisikom in adrenalinom), sprostitev po napornem delovnem urniku, veselje v premagovanju samega sebe. Ja, prav sebe je treba premagati, da se odpraviš na trening teka. Prav vsakič se je treba malo – kot pravi Robert Friškovec – “brcniti v rit”, da obuješ tekaške copate in se poženeš v tek. Še med treningom se je treba stalno malo “brcati”, da ne shodiš. Lažje je namreč sedeti kot hoditi in veliko lažje je hoditi kot teči. Je pa človek po prav vsakem treningu vesel, da mu je uspelo – premagati samega sebe.

Zdi se mi, da je veselje pravzaprav v tem, da si v svojih očeh malo zrasel. Pa ne toliko v mišicah in drugih fizičnih kategorijah, pač pa v osebni integriteti, v lastni sposobnosti držanja besede – samemu sebi. Med potjo me je prehitel tekač, ki je imel na hrbtu napisan stavek “Pretečem, kar rečem.”, ki zame dobro ponazarja to veselje.

So tudi poškodbe …

Seveda mnogi pretiravajo. Preteči 42 km je zelo težko. Sam sem v mladosti tekel maraton (42 km) in poznam vse tegobe, ki se pojavijo nekako po 35 km. Tekači temu rečemo, da se “zaletiš v zid”. Preteči 21 km je lažje, 10 km pa bi lahko zmogel skoraj vsak vsaj malo treniran človek. Prav otročje lahko pa je ostati doma v zavetju tople postelje 🙂 Za to ne rabiš nobene volje.

Mnogi se brez dovolj treninga pojavijo na startu tako dolge preizkušnje. Mnogi se – večinoma zaradi precenjevanja – med tekom tudi poškodujejo, a verjamem, da je poškodb od teka manj (in da so te poškodbe tudi manj nevarne) kot poškodbe od preobilice hrane in počivanja. Opazim, da je pretiravanja na tekih iz leta v leto manj. Ljudje so se naučili prilagoditi in izbrati pravo razdaljo svojim sposobnostim.

V čem je torej “fora”?

Še vedno pa nisem odgovoril na vprašanje “v čem je fora”, da človek kljub snegu, mrazu še vedno pride na štart maratona, ki bi ga lahko kljub treningu prav lahko izpustil z luštnim izgovorom, da so vremenske razmere pač nemogoče za tek, se obrnil v postelji in spal naprej. Težko rečem. Morda veselje v druženju s sotekači? Morda vzdušje ob progi (gledalci, ki spodbujajo, godbe na pihala, …)? Morda zasvojenost z adrenalinom? Morda občutek slasti zmage nad samim seboj?

Gotovo ima vsak tekač, vsaka tekačica svoj odgovor. Me prav zanima, kaj bodo sotekači in sotekačice z nedeljskega “pojanja” po ljubljanskih ulicah povedali v komentarjih.

Foto: Jože Bartolj


9 KOMENTARJI

  1. Ja, za vsaki fizični ali duhovni “nad standard” se je treba truditi. Jaz vsako jutro iščem izgovore, ki bi me odvezali od jutranje telovadbe, vselej kadar stopam na kolo (sobno), se moram prepričevati kako je to potrebno in zdravo. Stvar rešujem tako, da sem trdno obljubila sama sebi, da bom te stvari redno opravljala. In verjemite pozitivne posledice niso izostala!

  2. V čem je torej fora? Včasih sem tudi sam rad tekel po gozdnih poteh in stezah za sprostitev in zdravje, a najraje sam. Množicam se še vedno izogibam, imam občutek, da v njih prevladuje čredni nagon.
    Verjetno pa ni iz trte zvita tista misel neke komentatorke na TV-ju, sam je nisem videl in slišal, povedala mi je soproga, da pač gredo ljudje na maraton, ker doma nimajo urejenega življenja in iščejo izziv pač drugje. Koliko je resnice v tem, pa naj presodi vsak sam. Jaz sem se ob tej izjavi kar malo zamislil ….

  3. Mene take množične prireditve ne pritegnejo, razen dobrodelnih tekov – never give up ali evropa donna, pa še to zaradi podpore dogodku. Tečem pogosto ampak res samo zaradi dobega počutja in brez gledanja na uro:)

    Torej – na maraton je pač šel tisti, ki ga to veseli, tek po snegu in plundri se mi ne zdi nič posebno herojskega, tisti, ki se maratona kljub predhodni prijavi niso udeležili, niso nobeni luzerji(!), pri nas pa smo nedeljo povsem brez slabe vesti preživeli v pižami – no, za k maši smo se preoblekli:)

  4. čestitke avtoru in vsem tekačem za udeležbo ob takem vremenu. vedno znova sem navdušen nad množičnimi športnimi prireditvami v Sloveniji.

  5. Nekoč sem srečal slavnega Božota Wagnerja (že dolgo je, kar je umrl) na vršiških bližnjicah v kopalkah in z nahrbtnikom. Hudo je snežilo.
    Sam sem se – s prijatelji ali sam – rad odpravljal na zimske ture po zasneženih Julijcih ali Kamniških. Ali na turne smuke – od Bohinja do Mojstrane (čez Kredarico in spotoma še na Triglav).
    Množični tek po ulicah nekega mesta me pa niti malo ne mika. Nisi v stiku z naravo. Pa sem zelo rad tekel, a v atletiko me ni nikoli potegnilo. Lepši so hudi fizični napori v stenah, v zasneženih grapah, v nevihtah, sneženju in plazovih. Te je vsaj malo strah za življenje.

  6. Tek je gotovo psihološko zdravilo in neka spodbuda za red mestnemu človeku. Vaški človek, ki ima obilo fizičnega dela ne bo šel vsak dan teči. Meni je to pomagalo v času samskosti ( po obleči partnerski vezi, hkrati pa tudi v obdobju blažjih depresij). Sem na svoji izkušnji v času vsakodnevnih treningov po cca 10 km na dan videl, da mi daje neko notranjo trdnost, veselje do življenja, zdrav pogled na sebe, bolj rad sem se imel. Dalo mi je tudi več notranjega miru, in pomagalo k notranjemu in zunanjemu redu, rutini. Seveda je bilo tudi fizično zdravo, saj sem nadzoroval nizko težo, sedaj imam cca 20 kg več. Tekel sem iz veselja. 2 meseca sem rabil zgolj sprehodov in kratkih tekov, vsakih par metrov dalje. Rekreativni teki so bili zelo počasni, meditativni in užitkarski.

    Med tekom sem molil oz. ponavljal kratke besede ali stavke iz Svetega pisma. Včasih kak del psalma, včasih molitev Ruskega romarja: “Gospod Jezus Kristus, Božji sin, usmili se mene grešnega!” – ki je podobna kričanju Bartimaja Jezusu. Včasih Zdravo Marijo, včasih Oče naš …. Prav čutil sem, kako avtomatizem teka pokuri tisto odvečno energijo, jezo, strahove, zlo – ki so mi prinašali moj vsakdanji nemir.

    Šel sem približno 6x na 21km maraton, v Radence in po Ljubljani. Najboljši čas je bil menda zimski, ko mi je pot zmrzoval na obrazu in sem imel BEL obraz od soli: 1:39. Tekel sem dobrih 10% hitreje kot na treningih, v veliko in pozitivno spodbudo mi je bila množica in prehitevanje, hkrati pa so me kakšni znanci in znanke ob progi prepoznali ( čeprav ni nihče vedel, da bom šel) in mi vpili vzpodbude. Ta množična prireditev mi je bila bolj neke vrste test in tekma. Tu sem bil dosti na meji, tako, da sem tukaj že iz izmučenosti molil, hkrati pa je bil vsak dolg izdih nekakšno izročanje Bogu.

  7. Aja še to,

    na enem zadnjih polmaratonov, ki sem se jih udeležil, me je zadnji kilometer v Radencih premagal Borut Pahor. Za sabo sem slišal konjsko topotanje, nekoga, ki je imel daljše korake kot jaz in me je počasi dohiteval. Najprej je bil Pahor, takoj za njim pa njegov telesni čuvaj. Malo sem se še trudil, da me ne bi prehitel oz. kasneje, da bi ga lovil, potem pa sem se vdal. Od takrat naprej ga zelo spoštujem. Vsa čast mu.
    Tek v Radencih je bolj čist, lepši, toda na žalost me tam vročina zelo izmuči.

    • Sam sem v Radencih davnega leta – mislim da je bilo 1980 – tekel na 42 km. To je bil prvi maraton v takratni Jugoslaviji odprt za rekreativce. Res velika vročina. Celo štart so prestavili za eno uro. A resnično užitek je bilo teči po vaških cestah in kolovozih. Morda pa pridem spomladi na 21-ko v Radence.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite