V nedeljo je po ljubljanskih ulicah potekal 17. Ljubljanski maraton. Po zgledu velikih mest tudi Ljubljana vsako leto pripravi tekaško maratonsko prireditev: tek na 42 km (maraton), 21 km (polmaraton) in 10 km (rekreativni tek).
Po zasneženih ljubljanskih ulicah je letos teklo okoli 16.000 “čudakov” od sicer 26.000 prijavljenih. Verjamem, da je veliko tekačev ostalo doma zaradi – na prvi pogled – nemogočih razmer za tek. Nekateri se prav gotovo niso odločili priti tudi zaradi sneženih cest. Nekateri so tudi gotovo raje izbrali – kot je šaljivo zapisal prijatelj pod fotografijo pogleda skozi okno na zasneženo ulico – “cono komforta = posteljo”, namesto teka po plundri.
Profiji
V nedeljo zjutraj je bila zasnežena Ljubljana polna ogrevajočih se tekačev, ki so čakali na start. V čem je “fora”, da človek zjutraj vstane, se obleče v lahko tekaško opravo, se primerno ogret zapodi po zasneženih ulicah glavnega mesta ter pri tem “pojanju”, “švicanju” in bolečih mišicah vztraja kar nekaj ur?
Pustimo ob strani povabljene tekače iz afriških držav, ki pridejo pač po denarne nagrade. To je njihov posel. Tako kot gremo mi v službo, oni pridejo v Ljubljano in odtečejo 42 km. Sem prištejmo še nekaj slovenskih tekačev, ki roko na srce, v konkurenci afriških nimajo veliko možnosti za viden uspeh, a jim je tak tek športni izziv. No, tek na 21 km je bil pravzaprav državno prvenstvo v polmaratonu, kar – se mi zdi – večina udeležencev pravzaprav sploh ne ve in jih tudi ne zanima. Četudi se mi zdi zanimivo, da na državnem prvenstvu lahko sodelujejo prav vsi, ki želijo. Težko najdem še kakšen drug šport, ki to omogoča.
Zmaga? Nad kom že?
Velika večina tekačev in tekačic je rekreativcev, ki jim tek pomeni vsakodnevno “hrano” (verjetno se prehranjujemo s kisikom in adrenalinom), sprostitev po napornem delovnem urniku, veselje v premagovanju samega sebe. Ja, prav sebe je treba premagati, da se odpraviš na trening teka. Prav vsakič se je treba malo – kot pravi Robert Friškovec – “brcniti v rit”, da obuješ tekaške copate in se poženeš v tek. Še med treningom se je treba stalno malo “brcati”, da ne shodiš. Lažje je namreč sedeti kot hoditi in veliko lažje je hoditi kot teči. Je pa človek po prav vsakem treningu vesel, da mu je uspelo – premagati samega sebe.
Zdi se mi, da je veselje pravzaprav v tem, da si v svojih očeh malo zrasel. Pa ne toliko v mišicah in drugih fizičnih kategorijah, pač pa v osebni integriteti, v lastni sposobnosti držanja besede – samemu sebi. Med potjo me je prehitel tekač, ki je imel na hrbtu napisan stavek “Pretečem, kar rečem.”, ki zame dobro ponazarja to veselje.
So tudi poškodbe …
Seveda mnogi pretiravajo. Preteči 42 km je zelo težko. Sam sem v mladosti tekel maraton (42 km) in poznam vse tegobe, ki se pojavijo nekako po 35 km. Tekači temu rečemo, da se “zaletiš v zid”. Preteči 21 km je lažje, 10 km pa bi lahko zmogel skoraj vsak vsaj malo treniran človek. Prav otročje lahko pa je ostati doma v zavetju tople postelje 🙂 Za to ne rabiš nobene volje.
Mnogi se brez dovolj treninga pojavijo na startu tako dolge preizkušnje. Mnogi se – večinoma zaradi precenjevanja – med tekom tudi poškodujejo, a verjamem, da je poškodb od teka manj (in da so te poškodbe tudi manj nevarne) kot poškodbe od preobilice hrane in počivanja. Opazim, da je pretiravanja na tekih iz leta v leto manj. Ljudje so se naučili prilagoditi in izbrati pravo razdaljo svojim sposobnostim.
V čem je torej “fora”?
Še vedno pa nisem odgovoril na vprašanje “v čem je fora”, da človek kljub snegu, mrazu še vedno pride na štart maratona, ki bi ga lahko kljub treningu prav lahko izpustil z luštnim izgovorom, da so vremenske razmere pač nemogoče za tek, se obrnil v postelji in spal naprej. Težko rečem. Morda veselje v druženju s sotekači? Morda vzdušje ob progi (gledalci, ki spodbujajo, godbe na pihala, …)? Morda zasvojenost z adrenalinom? Morda občutek slasti zmage nad samim seboj?
Gotovo ima vsak tekač, vsaka tekačica svoj odgovor. Me prav zanima, kaj bodo sotekači in sotekačice z nedeljskega “pojanja” po ljubljanskih ulicah povedali v komentarjih.
Foto: Jože Bartolj
