150 let od začetkov državljanske vojne

Zgodovina Združenih držav Amerike ne sega zelo daleč v preteklost, je pa zato dinamična, pestra in na trenutke tudi precej krvava. Posebej boleče za ameriški narod je bilo pred 150 leti, ko se je zakuhala najbolj krvava vojna v njeni zgodovini, t.i. Ameriška državljanska vojna, ki je trajala od leta 1861 do 1865 je terjala več kot milijon žrtev (3 odstotke takratnega prebivalstva) od tega 625 tisoč vojakov. Povod za vojno je bil razpad Unije, ki se je pričel s secesijo Južne Karoline, v decembru 1860. Do začetka februarja 1861 se je odcepilo še 6 držav – Florida, Georgia, Alabama, Misissippi, Louisiana in Teksas. Uporniške države so formirale Konfederacijo ali nove Konfederativne Ameriške države s predsednikom Jeffersonom Davisom. Vojna se ni zdela verjetna vse do aprila 1861, ko so enote Konfederacije sprožile ogenj na trdnjavo Fort Sumpter v pristanišču Charleston v Južni Karolini. 14. aprila je bil Fort Sumter zavzet in vojna se je pričela z vso njeno silovitostjo.

Jabolko spora

Združene države so bile v začetku 19. stoletja v polnem zamahu industrijske revolucije. Na severu se je razvijala industrija, na jugu pa se je proizvajala surovina bombaž. Leta 1830 so Združene države proizvedle polovico vsega bombaža na svetu, samo 20 let kasneje pa že dve tretjini. Južne države so cvetele. Na ameriškem jugu je bilo več milijonarjev kot kjerkoli drugje na svetu. V tem času pa je v Združenih državah živelo 4 milijone sužnjev, v večini temnopoltih, od katerih pa jih je bilo 90 odstotkov v južnih državah. Na severu, čeprav je javno mnenje obsojalo suženjstvo, se ni naredilo veliko, da se nekaj spremeni. Sajenje bombaža kot osnovnega izvoznega proizvoda se je širilo z veliko hitrostjo. Ker na jugu ni bilo več možnosti za širitev nasadov, se je proizvodnja širila na zahod, s tem pa tudi suženjstvo. Bombaž je življenje v Združenih državah obrnil na bolje, od revnih kolonij je pričela nastajati močna industrijska sila. S tem, ko je bombaž ameriški naciji zagotavljal boljši standard, jo je obenem tudi razdelil. V Deklaraciji o neodvisnosti je med drugim znani stavek: »menimo, da so te resnice očitne – da so vsi ljudje ustvarjeni kot enaki in da jim je Stvarnik podaril nekatere neodtujljive pravice, med katerimi so življenje, svoboda in iskanje sreče.« V praksi je bilo drugače. Populacija temnopoltih je imela na jugi svojo ceno in sužnji so bili predmet nakupa in prodaje na tržnicah. Trgovina s sužnji bi v današnjem času bila vredna okrog 30 milijard dolarjev. Okrog 1000 sužnjev je uspelo letno ilegalno pribežati na sever, vendar je vsak suženj bil na severu v nevarnosti, ker je bil leta 1850 v veljavi restriktivni zakon o pobeglih sužnjih (Fugative Slave Law). Kljub temu je del severnjakov bilo zgroženih s tem kaj se dogaja na jugu in ko je leta 1852 izšla »Koča strica Toma«, je bilo večinsko javno mnenje na severu proti suženjstvu. V Kansasu je prišlo do nasilnih protestov, vrh pa je bil dosežen leta 1859, ko je John Brown, borec proti suženjstvu, skušal s svojimi petimi sinovi zavzeti južnjaški arzenal v Harpers Ferry-u v Virginiji. Hotel je namreč oborožiti sužnje z 20 tisočimi puškami in pištolami, vendar mu to ni uspelo. 6. novembra 1860, pol leta pred izbruhom državljanske vojne, je na volitvah zmagal Abraham Lincoln, katerega osebni nazori in pogledi, vsekakor niso bili naklonjeni suženjstvu.

Krvava vojna

Do poletja 1861 je vojna mrzlica zajela teritorij Unije in Konfederacije. Nobena od strani v začetku ni imela težav pri zagotavljanju zadostnega števila prostovoljcev za formiranje velikih obroženih sil. Prvi leti vojne je uspeh na bojnem polju bil enak, vendar se je Jug vse težje kosal z industrijsko naprednejšim Severom, ki je uporabljal najnovejšo vojaško tehnologijo. Leta 1862 je uporabljen prvi metek od mehkega svinca, imenovan »Minie ball«. Sever jih je izdelal več kot pol milijarde za okrog 2 milijona pušk. Za Unijo je bilo verjetno najnevarnejše leto 1862. Tekom vse zime 1861-62 so bili napori severnjakov usmerjeni na formiranje močne Potomaške armade z okrog 150 tisoč vojaki pod poveljstvom generala Georga McCllellana. Njegova naloga je bila relativno enostavna: svojo armado mora povesti v pomorski desant in jo izkrcati na polotoku vzhodno od Richmonda, zatem pa pot podaljšati vzdolž rek James in York in zavzeti prestolnico Konfederacije, po modelu Napoleonove »polotoške« kampanije. Vendar je ta kampanija na drugi strani naletela na pojav skupine sijajnih komandantov, ki jim ni bilo težko izkoristiti vsako pomanjkljivost nasprotnikov. Najvidnejši med njimi je bil Robert E. Lee, ki je popolnoma zmedel McCllellana, ki se je po sedemdnevni bitki za Richmond umaknil na sever. Septembra 1862 je Lincoln videl, da nobena stran ne prevladuje, zato je dal Jugu ultimat: ali se bodo vse države vrnile v Unijo ali pa bo sužnje razglasil za svobodne. Konfederacija je ultimat zavrnila in 1. januarja je Lincoln razglasil abolicijo sužnjev in sporočil, da se vse temnopolte mora tretirati kot ostale državljane in še več, dobili so volilno pravico. Sužnji so se pričeli javljati v severnjaško vojsko in se jih je do konca vojne prijavilo 200 tisoč. Naslednje 1863. leto je bilo prelomno, v katerem je Jug izgubil strateško iniciativo. Kot tudi prejšnja leta je Lee, po zmagi v severni Virginiji, krenil v napad na sever. Maja je porazil številčno močnejši vojsko unije pri Chancellorsvilu. Juilija pa so Lee-jeve sile bile poražene v bitki pri Gettysburgu. Septembra je Lee porazil Unijo v bitki pri Chickamaugi, vendar je Grantova zmaga pri Chattanoogi, dva mesece kasneje, ohranila večji del Tenessija. V začetku leta 1864 je general Grant postal vrhovni poveljnik Severa in tako je Lee dobil močnega tekmeca. Proti koncu leta 1864 je general Sherman krenil v veliko ofenzivo. Potem ko je zavzel Atlanto, je skozi Georgio krenil proti morju. Dnevno se je pomikal pi 16 kilometrov proti Savannahu, ki jo je Lincoln obljubil za Božič, kar se je tudi zgodilo. Shermanov marš je trajal 37 dni in Jug je bil razdejan. General Lee se je predal 9. aprila Grantu v Virginiji, s čimer se je končala državljanska vojna.

Posledice vojne

Najvidnejša posledica vojne je bila izguba ogromnega števila ljudi. V neposrednih vojaških operacijah je Sever izgubil 140.414 ljudi, Jug pa 72.524, to je tretjino vseh vojakov, medtem ko jih je kar dve tretjini zgubilo življenje zaradi bolezni. Skoraj pol milijona ljudi je bilo ranjenih, med njimi so jim mnogim amputirali katerega od udov. Meteralno uničenje je bilo ogromno, posebej na jugu. Samo v »Shermanovem maršu« je bilo uničenih 480 kilometrov železniških prog, številni mostovi, telegrafi, konficirano je bilo 5000 konjev in 13.000 glav živine. Tako, da bi škoda samo te akcije v današnjih številkah znašala 1,4 milijarde dolarjev. Posledice državljanske vojne so ljudje občutili še dolgo. Vendar secesija kot možna opcija v ameriški politiki, po Leejevi predaji v Appomatoxu, ni bila več mogoča.

Foto: Geni