14. večer i3: Arhar, Pleskovič, Kaiser (VIDEO)

1

okrogla miza i3 11mPREJELI SMO.

V torek 11. junija 2013 sta Fakulteta za poslovne vede in založba Družina v okviru ciklusa predavanj, poimenovanih »i³ (i na tretjo potenco) – inovativnost & interdisciplinarnost & internacionalnost«, tokrat v sodelovanju z Inštitutom Karantanija, pripravili okroglo mizo z naslovom Zakaj vmešavanje države v gospodarstvo ne deluje. Tokratna okrogla miza je potekala na sedežu Svetovnega slovenskega kongresa, povezovala pa sta jo Mark-Boris Andrijanič kot moderator, sicer idejni vodja Mreže idej, in doc. dr. Žiga Andoljšek kot gostitelj, sicer prodekan Fakultete za poslovne vede in vsebinski vodja pobude za Pravično in svobodno družbo v okviru Fakultete za poslovne vede. Gostje okrogle mize so bili dr. France Arhar, direktor Združenja bank Slovenije, dr. Boris Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, in mag. Axel Kaiser, direktor čilske Fundación para el Progreso. Povod za tokratni dogodek je bil izid prevoda knjige Pot v propad avtorja Axela Kaiserja, ki je izšel pri Inštitutu Karantanija in založbi Učila. Do zadnjega mesta napolnjena dvorana je imela priložnost prisluhniti zanimivi več kot dveurni razpravi o vzrokih in ozadjih, ki bi naj po mnenju gostov sprožila in razmahnila trenutno finančno-gospodarsko krizo, in o gospodarskih razmerah v Sloveniji.

Po Kaiserjevem mnenju nastanku krize ni botrovalo pomanjkanje regulacije bančnega sistema, čeprav se je strinjal z ugotovitvijo dr. Pleskoviča, da je ukinitev Glass-Steagallovega zakona v ZDA dodala k razmahu tveganja pri poslovanju bank. Osnovni razlog za nastanek največje gospodarske krize sodobnega časa je po njegovem prepričanju treba iskati v premočni navezanosti finančnega sektorja na državo in v premočni vlogi centralnih bank. Po Kaiserjevem mnenju se je v krizi pokazala nesmiselnost sistema tiskanega denarja, ki v razmerah obsežnih držav in prepletenosti centralnih bank s politiko in finančnim sektorjem vodi v nenadzorovane emisije denarja, kar povzroča nepotrebna dodatna tržna nesorazmerja. Po njegovem mnenju bi morale države razmisliti o vrnitvi k t.i. zlatemu standardu, ki bi pomenil naravno zavoro pred nenadzorovanimi emisijami denarja v obtok in pri nenadzorovanem trošenju držav.

Dr. France Arhar je ugovarjal mnenju o nepotrebnosti centralnih bank z argumentom, da gre vendarle za nujen mehanizem za uravnavanje nesorazmerij na denarnem trgu, ter da bi prepustitev denarja pomenila še več negotovosti. Njegova izvajanja so bila deležna več spontanih aplavzov občinstva nabito polnega avditorija, še posebej tedaj, ko se je ob izzivu moderatorja, češ da je pot do bogastva odvisna zgolj od podjetnosti in varčnosti, razgovoril o praksi pajdaškega posojanja kreditov s strani slovenskih bank in o pomenu izpolnjevanja danih zavez iz pogodbenega odnosa. Spoštovanje medsebojnih dogovorov je po Arharjevem mnenju osrednje gonilo razvoja. To sicer Franklinovo misel o podjetnosti in varčnosti je soočil s poznanimi Krugmanovimi prizadevanji po več trošenja in po odkupu zasebnih dolgov. Arhar pušča odprti obe možnosti in ne poda enoznačnega odgovora, kaj je tisti recept, ki bi mu bilo potrebno slediti, poudari pa, da neka oblika »angela varuha«, ki bdi nad delovanjem trga, vendarle mora obstajati.

Dr. Boris Pleskovič je med drugim opozoril na nujnost izpeljave reform v smeri manj državnega nadzora, na nujnost privatizacije, in na nujnost očiščenja bank preko slabe banke. Veliko pozornosti je namenil nevarnost hiperprodukcije izvedenih finančnih inštrumentov in poudaril, da je k razmahu krize bistveno pripomogla »ukinitev« Glass-Steagallovega zakona. Takšno stanje je po njegovem mnenju namreč bankam na stežaj odprlo vrata pri sodelovanju v napihovanju trga izvedenih finančnih inštrumentov, teh zelo zapletenih matematičnih formul, ki so se, tako Pleskovič, pokazale kot navadne stavnice. Ob tem je uporabil slikovito Buffettovo parafrazo, češ da gre pri teh papirjih za »orožje za množično uničevanje«. Poudaril je še, da se sicer strinja s poanto Kaiserjeve knjige, da pa je k zapisanemu vendarle treba dodati vsaj še vpliv neobstoja pravil, ki bi bankam omejevala sodelovanje pri tovrstnih stavnicah.

Vir: Katoliški inštitut

1 komentar

  1. Pri vseh tem pogrešam razprave o tem, da kljub finančni krizi še ni nobena inštitucija, državan ali privatna in nobeno trgovina znižala cene svojih artiklov. Prav tako se javna naročilaki jih ponuja in sprejemajo državne institucije, pri tem mislim predvem na gradbeni in lobij arhitektov ni pocenila svojih storitev, pač so vedno višja. Gradimo ceste, ne avtoceste, z astronomskimi cenami. Potovanja državnih/vladnih uslužbencev ter parlamentarcev se ni zmanjšalo. Prav tako rastejo razne družbene in civilne organizacije in zaghtevajo denar iz državne blagajne. Snemamo drage filme, ki jih javnost nikoli ne vidi ali pa so špravo skrpucalo, kot bi jih snemal na kakšni tržnici dopustnikov.
    Noben zakon in nobena institucija tega ne bo preprečila. Prepreči lahko le stara vzgoj, kot sem jo prejel od svoji staršev preden sem prestopil domači prag, in stopil v svet poln pasti. Besede, ki mi jih je na pragu položil na srce oče so: “Bodi pošten in delaven, pa ti bodo vsa vrata tega sveta odprta!” in bistvo vsega tega je nepošteno, Kaj nam pomagajpo zakoni, če jih najbolj kršijo tisti, ki jih pišejo in nato tisti, ki jih sprejemajo in ne nazadnje tisti, ki bi jih morali najbolj spoštovati.
    Naj postanejo mcene storitev realne, prostoru in času v katerem živimo in ne prostoru in času neke zahodne države, kjer imajo njeni prebiovalci nekajkrat večje dohodke.
    Franci Feltrin

Comments are closed.