12 postelj in evtanazija v UKC

0
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Glede na doslej nepojasnjeno evtanazijo v ljubljanskem UKC je prav, da opozorim na možnosti za hospic, ki jih v Sloveniji ni dovolj.

Ustanoviteljico prvega hospica na Češkem, zdravnico dr. Marijo Svatošovo, poznam od takrat, ko je iskala način, kako bi učinkovito pomagala ljudem, ki se približujejo koncu življenjske poti in jih je spremljala pri svojem delu.

1. decembra 1994 je Marija Svatošova ustanovila Hospic za Češko, prvo hišo pa so odprli 1. januarja 1996. Po javno objavljenih podatkih so nato odprli še 17 stacionarnih in 42 domačih oz. mobilnih hospicev. Teh dveh številk ne gre seštevati, kajti nekateri hospici delujejo pod isto streho.

Delo hospicev torej spremljam od vsega začetka. Nekaj hospicev sem obiskala osebno in tako bližje spoznala njihovo organiziranost, osebje in načrte. Sedaj razumem, kako v teh ustanovah zagotavljajo bolniku, da ne bo umrl osamljen, v neznosnih bolečinah ali v stanju, ko ne bi bilo poskrbljeno za vse njegove telesne in duševne potrebe. Čas, ko je bolnik v hospicu, preživlja v prijaznem okolju brez obremenjevanja z urnikom in če je možno v prisotnosti najbližjih. Ti mu svoj čas podarjajo v skladu s svojimi zmožnostmi, vsi pa imajo priložnost za odpuščanje starih zamer, ki so pogosto večje breme, kot tegobe bolezni same.

Priporočilo evropskih strokovnjakov za deset milijonsko Češko omenja potrebo po 515 posteljah. S svojimi 450 posteljami se je Češka temu priporočilu zelo približala.

Na spletni strani slovenske hiše hospica pa lahko preberemo: »Prva slovenska hiša hospica je decembra 2010 v Ljubljani, na Hradeckega 20, po desetletju prizadevanj odprla svoja vrata. Hiša ima dvanajst enoposteljnih sob.«

Uspeh pri ustanavljanju 18 stacionarnih hospicev se je dogajal v državi, ki ima podobno zgodovino kot Slovenija. Zakaj ustanavljanja hospicev nismo doživeli tudi tukaj?

Menim, da sta ne samo stroka, ampak tudi javnost, dolžni apelirati proti zaviranju sodobnih trendov paliativne oskrbe. Zamuda pri ustanavljanju hospicev postavlja bolnike, njihove svojce in zdravnike v bolnišnicah po nepotrebnem v težak položaj, ko namesto strokovne pomoči (ki vendarle zahteva drugačno okolje in pogoje) pomislijo na evtanazijo oziroma umor.

Predlog, da bi evtanazijo celo zakonsko dovolili brez potrebnega števila hospicev, je brezobziren poskus, da se nedelo državne uprave prenese na pleča umirajočih ljudi in preobremenjenega zdravstvenega osebja.

Kaže, da so predlagatelji in podporniki evtanazije pozabili, da se vsakemu lahko zgodi da, bi
sam oz. kdo od najbližjih potreboval strokovno paliativno pomoč (in si takrat morda ne bi več želel smrti iz roke farmacevta) in bo ta nedostopna. Če je hospicev premalo, tudi postelj zmanjkuje. Pravilo teh ustanov pravi, da ob sprejemu ne bo nihče privilegiran. Ne pomaga ne denar, ne poznanstvo, prav tako tudi ne dejstvo ali je bolnik veren ali ni.

Učinkovito pomaga le zadostno število postelj.

P.S. Vse tukaj navedene številke so bile pridobljene na spletu, kar pomeni tudi to, da so danes lahko nekoliko drugačne. Ustanavljanje hospicev se – ob dobrih izkušnjah in hvaležnost bolnikov ter njihovih svojcev – nadaljuje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.