Zmaga in odgovornost konservativcev

Jaroslaw Kaczynski: Zmaga in odgovornost konservativcev

Zelo na kratko povedano se na Poljskem po novih volitvah v primerjavi z dosedanjim stanjem ni spremenilo tako rekoč nič. Vladajoča stranka Zakon in pravičnost (s poljsko kratico PiS) je prepričljivo zmagala in bo, če se povolilne napovedi bistveno ne motijo, obdržala absolutno večino v spodnjem (in zgornjem) domu parlamenta. Glavna opozicijska sila Državljanska koalicija pod vodstvom nekdaj vladajoče Državljanske platforme se je izognila najbolj črnemu scenariju in se na volitvah ni osmešila, čeprav bo morala oddati kar zajetno število sedežev. Edina prava sprememba je vrnitev poljske levice v sejm, vendar z manj kot desetimi odstotki poslancev. Po dolgih letih bodo parlamentarne sedeže prvič greli tudi predstavniki grupacije desno od Zakona in pravičnosti, namreč Konfederacije, katere najprepoznavnejši obraz je iz Evropskega parlamenta znani gromovnik Janusz Korwin-Mike. Toda navzočnost omenjene skupine bo s trinajstimi od 460 sedežev skromna.

Neoporečen uspeh

Stranka nekdanjega predsednika vlade Jaroslawa Kaczynskega in sedanjega premierja Mateusza Morawieckega je dobila nesporen mandat volivcev. Zanjo je glasovalo slabih 44 odstotkov volivcev, kar je šest odstotnih točk več kot pred štirimi leti. Da se na izplenu v sedežih pribitek v glasovih skoraj ne pozna, je posledica dejstva, da je levi koaliciji tokrat uspelo preplezati visoki osemodstotni volilni prag za povezave več strank. Ista okoliščina je povzročila, da bo Državljanska koalicija v novem parlamentu kljub solidnemu izplenu 28 odstotkov grela skoraj trideset foteljev manj kot doslej. V sejmu bodo še neuničljivi politiki za vse povezave iz močno agrarno obarvane Poljske ljudske stranke, ki so se tokrat povezali s stranko presenečenja zadnjih volitev, pevca Pawla Kukiza. To je približno tako, kot če bi v Sloveniji skupaj z Marjanom Podobnikom kandidiral Zoran Predin. Ampak Poljska je Poljska, Slovenija pa Slovenija. Če Kaczynskemu in Morawieckemu morda vendarle ne bi uspelo doseči več kot 230 sedežev, se bodo agrarci gotovo pripravljeni žrtvovati in vstopiti v koalicijo.

Vnovični uspeh desne sredine na Poljskem je verjetno v prvi vrsti posledica ugodnih gospodarskih kazalcev in širokogrudne socialne politike vladajočih, ki predstavo o širokogrudni materi državi uspešno družijo s poudarjanjem nacionalnih in konservativnih katoliških vsebin. Slednje so še vedno v časti pri velikem številu Poljakov, čeprav so tozadevno tudi tokrat vidne razlike med zahodom in vzhodom države. Na območjih, kjer je bila do konca druge svetovne vojne Nemčija, predvsem na Pomorjanskem, je ponekod relativno večino osvojila Državljanska koalicija, medtem ko je na vzhodu Zakon in pravičnost marsikje obkrožilo več kot šestdeset odstotkov volivcev.

Priložnost za konservativce

Z vnovično zmago stranke Kaczynskega ostaja največja vzhodna članica Evropske unije trdno v rokah nacionalnih konservativcev. Pri tem je potrebno izpostaviti, da je Zakon in pravičnost med vsemi vladajočimi strankami iz t. i. »novih članic« povezave najbolj tradicionalna. V tem se razlikuje že od Orbanovega Fidesza, kaj šele od Babiševega kalnega populističnega gibanja. In je lahko dobrodošlo ogledalo prevladi socialnega liberalizma na evropskem zahodu, ki so ga večinoma posvojili tudi tamkajšnji krščanski demokrati (z večino krajevnih katoliških cerkva vred, da o protestantskih sploh ne govorimo). Čeprav iz vrst privržencev omenjene dominantne usmeritve prihajajo najostrejše kritike na račun zmagovalcev včerajšnjih volitev, je paradoks, da se je prav v okoljih, kjer je najmočnejša, v zadnjih letih kljub vsemu navijanju za (liberalno) demokracijo pod egido politične korektnosti močno okrepila kultura prepovedi in vsakovrstnih miselnih tabujev. Bati se je, da jih bo apokaliptično razpoloženje v velikem delu zahodne Evrope v povezavi z okoljsko problematiko še zaostrilo. Močna podpora drugačni, socialno konservativni politiki v veliki in gospodarsko uspešni državi je za takšno stanje kajpak izziv.

A omenjeno ne sme pomeniti prazne menice za vladajoče poljske konservativce. Pokazati morajo, da njihovo preurejanje poljskih družbe in njenih podsistemov zares služi izničevanju neravnovesij zaradi dediščine polpreteklosti, ne pa utrjevanju oblasti ene stranke. Tudi se morajo še naprej izogibati skušnjavi, da bi se nazadnje kljub vsemu znašli v nekakšni »avtokratski internacionali« pod pokroviteljstvom lažnega sovjetoidnega konservativca Vladimirja Putina. Največja škoda pa bi nastala, če bi stranka Zakon in pravičnost z reklamiranjem osrednjih narodnih in verskih svetinj Poljakov zgolj zase porušila konsenz o njih, ki je bil doslej značilen za Poljsko, in potisnila ravno tako iz Solidarnosti izvirajočo liberalnejšo opozicijo preveč na levo in v naročje na zahodu prevladujočega socialnega liberalizma.