Slikarski čopič stičišče minljivega in večnega

V začetku novembra je v Galeriji Spomeniško varstvenega centra v Ljubljani potekala vodena razstava slikarskih del umetnice Monike Lazar. Ekspozicija je nosila naslov »Svetlobi naproti«. Primorka je svojo slikarsko senzibilnost izpopolnjevala na študiju v Italiji, pa tudi v domačih krajih v Posočju. Izbrani naslov dogodka ni bil naključen, saj je prav svetloba ključni element njenih upodobitev. Ponazarja namreč transcendentno oziroma božansko, prizore, ki jih zaznamuje preplet motivov iz vsakdanjega življenja z motivi narave, pa tudi mističnimi prvinami iz Starodavnih civilizacij ter Biblije.

Alkimija barv, geometrije in svetlobe

V upodobitvah Lazarjeve so poleg svetlobe prisotne nazorne barve in prikrita geometrija, še zlasti razpelo in krog. Tudi predmeti iz antike, kot na primer egipčanske ruševine, učinkujejo tako, da do stika s transcendenco pride v trenutku, ko se opazovalec potopi v slikarsko mojstrovino, in ko dopusti, da podobe pred njim zaživijo, spremenijo v okno z razgledom na skriti, notranji svet umetnice.

Kako se odraža navzočnost Božanskega  

Slikarka se v njem posveča svetemu znotraj umetnosti. Njene stvaritve izžarevajo hrepenenje po poznavanju in pojmovanju najrazličnejših kulturnih izročil. Poleg tega je zavezana na motive iz rodnih krajev, še zlasti Sočo ob kateri je odraščala, in ki jo še dandanes spremlja na življenjski poti. Transcendenco je tako moč začutiti skozi divjo, neukrotljivo prirodo Posočja, pa tudi skozi blagodejno, ljudomilo naravo Sredozemlja, skozi palme in sloka drevesa.

Umetničino življenje kot izgnanstvo Svete družine      

Egipt ima v njenem ustvarjanju prav posebno mesto, in sicer kot vir mitoloških motivov, morda prav zato ker je zakladnica številnih skrivnosti, simbol tajinstvenosti, pa tudi zatočišče preganjane Svete družine, s katero se je avtorica poistovetila v trenutkih svoje eksistenčne izpostavljenosti. Njeno ustvarjanje pa upodablja tudi italijanske pokrajine, in sicer skozi oči renesanse. Vselej so prisotne tudi človeške figure, na primer njeni družinski člani, ki pa so lahko postavljeni v vlogo bibličnih likov. Tako se svetopisemsko in antično prepletata s sodobnim, osebnim.

Umetnine se lahko porajajo postopoma, zaznamuje jih večplastnost

Slika, ki jo ustvarja, se najprej porodi v njeni notranji viziji, navdihu, in sicer na podoben način kot se zasnuje verz. Včasih nastaja v naglici, včasih pa postopoma, v plasteh, da ustvarja vtis globine. Do leta 2016 je slikala v temnejših tonih, kar je simboliziralo njen osebni občutek potisnjenosti na obrobje, v izgnanstvo, tujstvo v svetu nesprejetosti, a v tem času se je to osebno izkustvo preplastilo z bibličnim dogodkom pregona Svete družine. Slikanje je potemtakem spojeno z njeno lastno usodo, z notranjim duhovnim doživljanjem.

Od civilizacije nazaj k naravi

Fascinantno je, da Lazarjeva celo sodobne meščane vselej upodablja skupaj z motivi iz narave, kar ponazarja dejstvo, da se sodobni ljudje v bistvu ne razlikujemo od ljudi preteklih zgodovinskih obdobij. Naša iskanja ostajajo nespremenjena. Vsakdanji prizori iz družinskega življenja, postavljeni v naravo, pa so zaznamovani z lučjo nekega nadnaravnega dogodka. Vselej so obsijani z močno, bleščečo svetlobo. Gre za prispodobo navzočnosti Božanskega, Transcendentnega.

Ključen je subjekt, katerega težnja je zapustiti mesto in oditi v naravo, s tem pa daje vtis predindustrijske, srednjeveške in renesančne izkušnje Svetega, toda po drugi strani je njeno ustvarjanje vgrajeno v sodobni svet, v modernost, v naš vsakdan. S svojo kreativnostjo nas vabi k zaznavanju intimnega, komaj slišnega, k temu kar se nahaja pod površjem. V vsem njenem upodabljanju je navzoče mistično izkustvo bivanja. Gre za slikarstvo močnih vtisov, ki se približuje simbolizmu ter romantiki.

Čarna moč antičnih spomenikov

Svinga je v njenih upodobitvah simbol misterija in enigmatične usode. Pojavlja se tudi upodobitev trinožnika in prerokinje Pitije – kjer je prav tako prisotnih več človeških figur ovekovečenih z nadnaravnim žarom.

Sožitje feminilnosti, odločnosti in trdnosti

Nekaj prav posebnega pa so opolnomočene, neodvisne, a hkrati nežne, ženstvene ženske, v katerih se skriva lik device Marije. Gre za odločno, sodobno žensko s trdno voljo, ki se ji ni potrebno odpovedati mehkobi. Kot primer se lahko navede sloko, mlado žensko v koraku, katere dinamiko krepi vzvalovana obleka, iz njenega popka, ki je v središču upodobitve, pa se širijo kolobarji beline. Gre za utelešenje močne ženstvenosti.