Tudi ameriški in kanadski Slovenci že dolgo zelo cenimo svojega v Argentini rojenega slovenskega rojaka, gorečega misijonarja in dobrodelnega velikana Pedra Opeko, CM.
O njem smo prebirali poročila Misijonske znamkarske akcije v Ameriški domovini in drugih listih in revijah, precej pozornosti pa mu je zadnjih deset let svečal naš časopis Slovenian American Times/Slovenski ameriški časi. Naj poleg radio programov omenim le še prvi angleški prevod Padre Pedro: Apostle of Hope pisatelja J.M. Silveyra, z globokim predgovorom g. kardinala dr. Franceta Rodeta, ki je leta 2012 prav po prizadevanjih in ob podpori več clevelandskih Slovencev izšel pri ameriški založbi Virtual Bookworm v Texasu. Veliko truda smo posvetili tudi nominacijam Pedra za Nobelovo mirovno nagrado.
Ko smo izvedeli, da je Pedro na obisku v New Yorku, kjer mu je St. John univerza podelila priznanje “The Spirit of Service Award,” ga je g. župnik Janez Kumše povabil še na obisk v Cleveland, Pedrov bogoslovni sošolec pater Krizolog Cimerman, OFM, župnik v New Yorku, pa mu je ljubeznivo kupil letalski listek. Tako smo v začetku novembra 2015 mnogi imeli izredno srečo in čast, da smo Pedru prisluhnili v cerkvi Marije Vnebovzete in pozneje še na banketu v župnijski dvorani, kjer se nam je pridružil tudi svetovidski g. župnik Jože Božnar, skupaj z nekaj priljubljenimi malgaškimi sestrami, ki delujejo v okolici Clevelanda in so veselo presenečenega Pedra pozdravile v malgaškem jeziku.
Pedrova preprostost, iskrenost in velika ljubezen do Boga in do bližnjega povsod izžareva in je navdušila vse, ki smo ga takrat tudi v živo spoznali. Čutili smo, da je eden najbolj gorečih in uspešnih misijonarjev in izjemen velikan dobrodelja med najbolj revnimi, ki ga poznavalci že dolgo primerjajo z Materjo Terezijo.
Je tudi eden največjih Slovencev! Rojen in vzgojen v Argentini kot sin dobrosrčne slovenske matere in slovenskega očeta zidarja begunca, ki je v teharskem taborišču čudežno ušel smrti, je po šolanju v Argentini študiral bogoslovje v Ljubljani in v Parizu. Od ranih let je povsod skušal pomagati revežem. Veder in prijazen, je odličen nogometaš. Na Madagaskarju se sproščeno pogovarja z vsemi od smetiščarjev do članov vlade v njihovem malgaškem jeziku, zna pa tudi slovensko, špansko, francosko, italijansko, latinsko in angleško, torej sedem jezikov.
Pri očetu, zidarskem mojstru, se je izučil zidarske obrti. Leta 1970 se je prvič podal na zidarsko delo na malgaških lazarističnih župnijah. Po novi maši leta 1975 je prevzel zelo revno župnijo v Vangaindrano na južnovzhodnem Madagaskarju. Pozneje je postal svetovno znan po svojem malgaškem čudežu, Akamasoi, ali »skupnosti dobrih prijateljev.« Čeprav so mu predstojniki v Misijonski družbi sv. Vincencija, znani tudi kot lazaristi, po številnih napadih malarije ponudili mesto vodilnega vzgojitelja v malgaškem bogoslovju, ga je obisk na mestnem smetišču Antananarivo, kamor so s tovornjaki vozili odpadke in večkrat tudi nezaželene ubožce, tako pretresel, da se je leta 1989 povsem posvetil reševanju najrevnejših, najbolj trpečih in ponižanih, ki so razčlovečeni med psi in podganami in oblaki muh iskali med odpadki kaj za pod zob ali morebitno prodajo za majhen drobiž. S sposojenim denarjem je ustanovil skromno poljedelsko vasico. Smetiščarje je učil raznovrstnih del, nekatere tudi, kako izdelovati opeko in cement in druge zidarsko obrt. Zavedal se je in znal Malgaše prepričati, da sta vestno delo in dobra vzgoja, tudi šolska, najboljše zagotovilo za rešitev iz revščine in za dostojno in plodno življenje. Kot so o njem pisali v vodilni francoski reviji, je postal Božji zidar.
Malo po njegovi 70-letnici poroča VIKIPEDIJA (7. avg. 2018), da okrog 4.000 družin ali 25.000 nekdanjih smetiščarjev in njih otrok zdaj dostojno živi v 18 Akamasoa vasicah. Tam so si zgradili hišice z vrtički. S pridnim delom in ob dobrem obnašanju lahko po majhnih obrokih odplačajo dolg in postanejo ponosni lastniki. Okrog 13.000 otrok z veseljem obiskuje šole, nekaj pa jih je dozorelo celo za univerzitetni študij in se zavedajo, da morajo postati sol zemlje, voditelji, ki bodo preobrazili Madagaskar. Kot jim pravi Pedro, vsako pošteno delo je častno, a nekega dne bo eden izmed vas lahko postal res zmožen in pošten predsednik republike Madagaskar!
Doslej so pod Pedrovim vodstvom zgradili na vsem Madagaskarju že nad 70 šol (eno posebno veliko s prispevki clevelandskih Slovencev), kjer je treba šolarjem priskrbeti tudi vsakdanjo hrano, šolske potrebščine in učiteljstvo. Mladi skrbijo za čistočo in vsako leto s prostovoljnim delom posadijo okrog 50.000 drevesnih sadik. Vsi zdravi odrasli morajo delati, vsi otroci se pridno učiti in za vse bolne in ostarele je treba sočutno skrbeti. Pedro spodbuja tudi volitve predstavnikov, ki z večino izdelajo in potrdijo pravila dela in obnašanja, nekak zakonik imenovan “dina.” Skrbi tudi za štiri porodnišnice. tri bolnice in šest manjših klinik. Dodati moramo še okrog 900.000 revnih Malgašev, ki so doslej dobili začasno pomoč od enega dne do treh tednov v Pedrovih središčih dobrodošlosti (Welcome Centers).
Okrog 75% vseh stroškov že krijejo prevzgojeni marljivi Pedrovi Malgaši sami. A ko zmanjka riža za nekaj tisoč otrok, ki so njegova največja ljubezen in tudi največja skrb, takrat postane berač. Prosi po pošti, večkrat pa se poda na pot prosit — v Slovenijo, Francijo. Belgijo, kjer koli najde dobrotnike, da reši lakote svoje otročiče. Tako je letos spet odšel tudi v Rim, kjer je imel mednarodno tiskovno konferenco in ga je skupaj s spremstvom kar dvakrat ljubeznivo sprejel njegov argentinski rojak, papež Frančišek. Ta je že lani poslal na Madagaskar svojega državnega tajnika nadškofa Pietra Parolina. Letos pa je Pedru obljubil, da bo leta 2019 sam obiskal Madagaskar in Akamasoo. Verjetno bo takrat Pedrov malgaški čudež ljubezni blestel po vsem svetu kot še nikdar doslej. Morda ga bo prepoznala in ob novem valu nominacij nagradila z mirovno nagrado tudi Nobelova ustanova za mir. Ob Pedrovi 70-letnici ga je s spremstvom prijazno sprejel tudi predsednik Argentine Mauricio Macri, eden verjetnih novih nominatorjev našega malgaškega čudodelnika za Nobelovo mirovno nagrado.
Bodo vse Pedrove žrtve, skrbi in bleščeči uspehi spet našli odmev tudi v naših srcih? Molimo za njegovo zdravje in varnost (saj se morda spomnite poročil, kako je pred leti bil v smrtni nevarnosti, ko so v policiste preoblečeni roparji ponoči napadli Akamasoo in jim je ušel le s pomočjo pogumnih in domiselnih Malgašev). V zahvalo, da je nam samim Bog tako zelo dober, pa skušajmo v letu Pedrove 70-letnice pomagati njegovim revežem, ki se dan za dnem zatekajo k njemu po pomoč, tudi z jubilejno nabirko v podporo njegovemu plemenitemu delu.
Zgornji dopis je s par majhnimi avtorjevimi spremembami ponatis iz mesečnika Slovenian American Times, Sept. 2018.
Dodajmo, da članek, ki bo objavljen tudi v angleščini, nazadnje vabi svoje ameriške bralce, naj po svojih močeh Pedru ob 70-letnici priskočijo na pomoč s simbolnimi darovi po 70 ali 700 dolarjev, a poudari, da bo Slovenski (ameriški) misijonski krožek CMA pod predsedstvom pravnika Toneta Lavrishe kot vedno vsak še tako skromen dar in vsak vdovin vinar hvaležno sprejel in vse preposlal Pedru za najrevnejše med najrevnejšimi.
